Jedro

Tožniku je že bil izrečen ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, ki pa ga je kršil, zato mu je bil 18. 6. 2020 izrečen ukrep zapečatenja spletnih strani, ki jih je uporabljal za opravljanje dejavnosti. Ker tudi tega ukrepa tožnik ni spoštoval in je opravljanje dejavnosti prenesel na nove spletne strani, mu je finančni organ z izpodbijano odločbo izrekel ukrep zapečatenja tudi teh novih spletnih strani. Ker je tožnik kontinuirano kršil zakone (ZDavPr, ZDDV-1, ZDavP-2 in ZDDPO-2), saj računov za spletno prodajo blaga še vedno ni izdajal v svojem imenu in jih ni davčno potrjeval, v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje poslovnih dogodkov v zvezi s spletno prodajo in ne plačuje davčnih obveznosti iz tega naslova, nima odprtega TRR in finančni upravi ni sporočil podatkov o številu in lokaciji poslovnih prostor in še naprej opravlja dejavnost preko novih spletnih strani, je bilo nujno potrebno zapečatiti tudi nove spletne strani, preko katerih tožnik opravlja dejavnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi finančni organ) odločila, da se tožniku zapečatijo spletne strani: ...si, ...com, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...si, ...com, ...si, ...com, ...si, ...com, ...si, ...si, ...com, ...eu, www...si, www...com, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...si, www...com, www...si, www...com, www...si www...com www...com, www...si, www...si, www...eu, ki jih tožnik uporablja pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno po internetu do odprave nepravilnosti in izpolnitve naslednjih obveznosti: 1. izdajanja računov za spletno prodajo blaga v imenu in za račun tožnika, 2. davčnega potrjevanja izdanih računov za spletno prodajo blaga v imenu in za račun tožnika, 3. plačila DDV od spletne prodaje za obdobje od 1. 3. 2019 do 30. 4. 2020, ki ni bilo predmet davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), vodenega pod DT 0610-5294/2018, je pa tožnik v tem obdobju prav tako opravljal dejavnost spletne prodaje in je bil na računih obračunan DDV, 4. evidentiranja prihodkov od spletne prodaje v tožnikovih poslovnih knjigah in plačila davka od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) od spletne prodaje za leto 2019, 5. plačila še neplačanih obveznosti po odločbi DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019, 6. odprtja transakcijskega računa pri ponudniku plačilnih storitev in 7. prijave poslovnih prostorov, ki jih uporablja za opravljanje dejavnosti in za pridobivanje prihodkov v davčni register (točka I izreka). Ponudniki storitev informacijske družbe: Javni zavod Akademska in raziskovalna mreža Slovenije - ARNES, T-2 družba za ustvarjanje, razvoj in trženje elektronskih komunikacij in opreme d. o. o., Telekom Slovenije d.d., Telemach širokopasovne komunikacije d. o. o., in A1 Slovenija, telekomunikacijske storitve, d.d. so dolžni v roku sedmih dni po prejemu odločbe omejiti dostop do spletnih strani, navedenih v I. točki izreka te odločbe, in sicer s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorbo tekstovnega spletnega naslova v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www.infounpis.si. Vsak ponudnik storitev informacijske družbe mora v roku osem dni po omejitvi dostopa do spletnih strani Finančnemu uradu Murska Sobota poslati poročilo o izvedbi naloženega ukrepa z navedbo imen in IP naslovov DNS strežnikov, na katerih je ponudnik izvršil naloženi ukrep preusmeritve (točka II izreka). Stroški postopka niso nastali (točka III izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (točka IV izreka).

2. V obrazložitvi se finančni organ organ sklicuje na prvi odstavek 37. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) in 8. člen Pravilnika o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Tožniku je zaradi ugotovljenih kršitev finančni organ že 18. 6. 2020 izdal odločbo DT 0610-5294/2018-102 (10-520-12,00) o zapečatenju naslednjih spletnih strani: ...si, ...si, ...com, ...com, ...si, ...si, ...si, ...com, ...com, ...si, ...com, ...com, ...com, ...com, ...com, ...com, ...com, ...si, ...si, ...com, ...si, ...si, ...eu, ...si, ...eu, ...com, ...si in ...si.

Tožnik kljub prepovedi opravljanja dejavnosti, zapečatenja poslovnih prostorov in zapečatenju spletnih strani opravlja dejavnost preko novih spletnih strani ter ne izdaja računov v svojem imenu in za svoj račun, da davčno ne potrjuje računov, ne evidentira prometa od spletne prodaje v svojih poslovnih knjigah in ne plačuje davčnih obveznosti ter izdaja listine z navedbo podjetja A., s. r. o. Finančni organ je na podlagi 40. člena ZFU 18. 6. 2018 izvedel naročilo na spletni strani ambasadazdravja.com, za kar je prejel račun s strani slovaške družbe A., s. r. o. iz Bratislave. Račun je bil davčno potrjen. Kupljenemu blagu so bili dodani brezplačni tigrovi protibolečinski obliži, na katerih je navedena spletna domena ...com in telefonska številka. Blago je kupcu 20. 6. 2018 dobavilo dostavno podjetje B., d. o. o., ki mu je kupec plačal nakup blaga v gotovini. Prvostopenjski organ je uvedel postopek davčnega nadzora tudi pri družbi A., s. r. o., katerega direktor je C. C., ki pa finančni upravi ni predložilo zahtevane dokumentacije. Ugotovljeno je bilo, da v Sloveniji ne izpolnjuje obveznosti v zvezi z DDV, ni pridobilo ID številke za DDV, ne predlaga obračunov DDV ter DDV tudi ne plačuje. V različnih obdobjih so se računi za spletno prodajo istih izdelkov izdajali v imenu različnih podjetij iz tujine: D., d. o. o., Srbija, E., s. r. o., Slovaška in A., s. r. o., Slovaška. Finančni organ na straneh 5 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja povezave med tožnikom in navedenimi družbami. Med drugim finančni organ ugotavlja: da je bil G. G. (direktor tožnika) do 21. 7. 2016 zakoniti zastopnik podjetja D., d. o. o., Srbija; F. F. (do 29. 2. 2020 zaposlen pri tožniku) je bil od 21. 9. 2016 zakoniti zastopnik slovaškega podjetja E., s. r. o.; G. G. je dne 8. 6. 2016 pooblastil F. F. za sestanek v postopku nadzora, ki je bil voden pri podjetju D., d. o. o., Srbija; od 21. 9. 2016 je bil ustanovitelj podjetja E., s. r. o. H. H., ki je tudi ustanovitelj podjetja D., d. o. o., Srbija; podjetje B., d. o. o. je v obdobju, ko so bili računi izdani v imenu podjetja E., s. r. o., pakete prevzemalo na naslovu I. ulica, kjer se nahajajo poslovni prostori, v katerih opravlja dejavnost tudi tožnik; tudi v primeru izdajanja računov v imenu podjetja A., s. r. o. podjetje B., d. o. o. prevzema pakete na istem naslovu; v imenu družbe E., s. r. o. se je za cene dostave paketov dogovarjal G. G., s katerim so se tudi sicer reševali problemi glede dobav; podjetje E., s. r. o. je bilo z dnem 21. 11. 2017 izbrisano iz registra, a so se kljub temu za spletno prodajo v Sloveniji še naprej izdajali računi v njegovem imenu; čeprav so se računi v imenu podjetja A., s. r. o. začeli izdajati šele 28. 5. 2018, je podjetje B., d. o. o. zneske odkupnin nakazovalo na TRR podjetja A., s. r. o. že od 21. 2. 2018 dalje; zakoniti zastopnik podjetja A., s. r. o. je od 5. 12. 2017 C. C., vendar so bili dogovori ob začetku poslovanja opravljeni s G. G.; podjetje B., d. o. o. je za poslovanje s podjetjem A., s. r. o. posredovalo obrazec Podatki novega partnerja, na katerem je pod kontaktno številko za prevzem paketov navedena telefonska številka, ki je enaka kontaktni telefonski številki direktorja tožnika; iz elektronskih sporočil izhaja, da se je s podjetjem B., d. o. o. v imenu podjetja A., s. r. o. dogovarjal G. G.; direktor podjetja A., s. r. o. C. C. na sestanku v prostorih finančne uprave 9. 11. 2018, v zvezi z uvedenim DIN pri podjetju A., s. r. o., ni znal odgovoriti na zastavljena vprašanja; podjetje A., s. r. o. je za namene davčnega potrjevanja računov prijavilo poslovni prostor J. ulica, kjer se nahaja samski dom; sedež podjetja A., s. r. o. na K. 26 v Bratislavi je virtualen, podjetje nima zaposlenih delavcev, ki bi sprejemala naročila, pakirala pakete itd.; voznik iz dostavnega podjetja B., d. o. o., ki pobira pakete na naslovu I. ulica, te fizično prevzema od oseb v trgovini, pozna pa le gospo K., ki je zaposlena pri tožniku; G. G. je tudi naročal blago v imenu podjetja A., s. r. o., tožnik je kril tudi stroške družbe A., d. o. o., v imenu katerega se izdajajo računi in so po obliki enaki računom, izdanim v maloprodaji tožnika ter imajo enako številčenje; v trgovini na drobno tožnika in v spletni prodaji se prodajajo istovrstni izdelki itd. 3. V tožnikovih poslovnih prostorih se opravlja dejavnost trgovine na drobno in spletne prodaje - sprejemanje naročil, reklamacije, pakiranje paketov za dostavo, računi pa so izdani v imenu podjetja A., s. r. o., za tiskanje računov se uporablja isti tiskalnik, naročila sprejemajo ter pakete pripravljajo in odpremljajo osebe, ki so zaposlene pri tožniku, del paketov, za katere se izdajajo računi v imenu podjetja A., s. r. o. se odpremlja preko dostavne službe B., d. o. o., del pa preko L., d. o. o. Ker je z opravljanjem dejavnosti spletne prodaje povezan tako G. G. (direktor tožnika), kot tudi zaposleni pri tožniku, in ker se paketi prevzemajo v tožnikovih poslovnem prostoru na I. ulici, kjer tožnik opravlja dejavnost trgovine, finančni organ zaključuje, da dejavnost spletne prodaje dejansko opravlja tožnik. Z izdajanjem računov v imenu tujih podjetij, ki v Sloveniji nikoli niso izpolnjevala davčnih obveznosti (trenutno podjetje A., s. r. o.), se tožnik izogiba plačilu davčnih obveznosti v Sloveniji. Izdajanje računov za spletno prodajo blaga v Sloveniji v imenu slovaškega podjetja A., s. r. o. pa predstavlja navidezni pravni posel (tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki prikriva opravljanje navedene dejavnosti tožnika, ki se na ta način izogiba plačilu davčnih obveznosti (stran 8 obrazložitve izpodbijane odločbe), zato je prvostopenjski organ tožniku že z odmerno odločbo DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019 naložil plačilo DDV za obdobje od 28. 1. 2018 do 28. 2. 2019 in DDPO za leto 2018 iz naslova spletne prodaje.

4. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami finančnega organa in opozorjen, da bo v primeru nadaljevanja kršitev, ki so povezane s spletno prodajo, za katero se izdajajo računi v imenu podjetja A., s. r. o., finančni organ izvedel ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenja poslovnih prostorov ter spletnih strani, kot to določa 37. člen ZFU. Po 1. 1. 2020 pa tožnik finančnemu organu ni predložil nobenih dokazil o odpravi ugotovljenih nepravilnostih niti izjave. Tožnik je v imenu podjetja A., s. r. o. še naprej izdajal račune. Od 1. 1. 2020 do 20. 2. 2020 je bilo potrjenih 124 računov. Z namenom preveritve opravljanja dejavnosti internetne prodaje je uradna oseba finančnega organa 26. 9. 2019 in 26. 2. 2020 na spletni strani ambasadazdravja.si izvedla dve naročili na podlagi 40. člena ZFU in ugotovila povezavo opravljanja dejavnosti spletne prodaje tožnika (stran 9 obrazložitve). Na sestanku 2. 3. 2020 je tožnik finančnemu organu predložil dogovor, ki ga je sklenil s podjetjem A., s. r. o. z namenom vzpostavitve normalnega poslovanja obeh družb v bodoče (strani 9 in 10 obrazložitve). Rok za ureditev tožnikovega poslovanja s podjetjem A., s. r. o., ki ga je predlagal direktorja tožnika, je potekel 5. 6. 2020. Finančni organ v tem času ni prejel dokazil, da bi podjetje A., s. r. o. uredilo poslovanje na način, kot ga je predlagal tožnik, je pa zaprosilo za podaljšanje roka.

5. Zaradi nadaljevanja kršitev v zvezi s spletno prodajo je finančni organ 17. 6. 2020 na podlagi odločbe DT 0610-5294/2018-96 (10-520-00,12) tožniku prepovedal opravljati dejavnost in mu zapečatila prostore na naslovu I. ulica in M. ulica. Dne 18. 6. 2020 pa je izdal še odločbo o zapečatenju spletnih strani, ki so tam navedene. Pri preverjanju podatkov na spletnih straneh, ki so predmet zapečatenja izpodbijane odločbe finančni organ na nobeni od navedenih spletni strani ni zasledil podatka o nazivu podjetja, ki opravlja dejavnost preko spletnih strani. Na nekaterih spletnih straneh je navedeno, da za lastnika spletne trgovine pogodbeno za Evropo pakete odpremlja in fakturira podjetje E., s. r. o., Slovaška, ki pa je bilo že 21. 11. 2017 izbrisano, zato ta podatek ni pravilen. Finančni organ je preveril tudi nosilce nekaterih domen, pri čemer je ugotovil, da je nosilec domen podjetje A., s. r. o., kar pa ne pomeni, da te domene tudi uporablja in opravlja dejavnost. Finančni organ na podlagi vsega navedenega zaključuje, da dejavnost spletne prodaje preko naštetih spletnih strani nedvomno opravlja tožnik, pri čemer pa izdaja račune v imenu slovaškega podjetja A., s. r. o. z namenom, da se izogne plačilu dajatev v Sloveniji.

6. Tožnik je pri opravljanju dejavnosti spletne prodaje kršil prvi in drugi odstavek 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ker ni izdajal računov za internetno prodajo blaga, niti jih v njegovem imenu in za njegov račun ni izdajala tretja oseba. Tožnik je zavezanec za davčno potrjevanje računov po Zakonu o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR). Ker davčno ne potrjuje računov za spletno prodajo in finančni upravi ne sporoča zahtevanih podatkov, krši drugi odstavek 6. člena ZDavPR. Tožnik ravna v nasprotju s 33. členom ZDDV-1, ker od opravljenih dobav blaga ne obračunava in plačuje DDV. V svojih poslovnih knjigah tudi ni evidentiral prihodkov od spletne prodaje in jih ni vključil v izkaz poslovnega izida in v obračun DDPO za leti 2018 in 2019, s čimer je kršil določila prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 ter tretji odstavek 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), v povezavi s SRS 15.3. Tožnik je na podlagi 66. člena ZDavP-2 dolžan plačati obveznosti po odmerni odločbi DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019. Tožnik od 2. 4. 2020 nima več odprtega TRR, s čimer krši 37. člen ZDavP-2 in tudi nima vpisanih podatkov o poslovnih prostorih (I. ulica in M. ulica) ter finančnemu organu ni sporočil podatkov o številu in lokaciji poslovnih prostorov, s čimer krši tretji odstavek 53. člena ZFU (strani 12 do 16 obrazložitve izpodbijane odločbe).

7. Tožnik je bil v postopku seznanjen s kršitvami in opozorjen, da bo v primeru nadaljevanja kršitev izveden ukrep zapečatenja spletnih strani. Tožniku je zaradi ugotovljenih kršitev finančni organ 18. 6. 2020 izdal odločbo DT 0610-5294/2018-102 (10-520-12,00) o zapečatenju spletnih strani, ki jih navaja v točki I izreka navedene odločbe. Vendar je tožnik še naprej, kljub prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenju spletnih strani, navedenih v točki I izreka odločbe z dne 18. 6. 2020 še opravljal dejavnost spletne prodaje tako, da je opravljanje dejavnosti prenesel na nove spletne strani. Da gre za prenos iz zapečatene spletne strani na novo spletno stran kaže dejstvo, da je uradna oseba z istim geslom lahko preverila stanje naročila. Ker je tožnik še naprej kršil zakonodajo in ni izpolnil obveznosti iz točke I izreka odločbe z dne 18. 6 2020 (računi za spletno prodajo blaga še vedno niso izdani in davčno potrjeni v imenu in za račun tožnika, tožnik v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje poslovnih dogodkov v zvezi s spletno prodajo in prav tako ne plačuje davčnih obveznosti iz tega naslova, nima odprtega TRR in finančni upravi ni sporočil podatkov o številu in lokaciji poslovnih prostor in še naprej opravlja dejavnost preko spletnih strani, navedenih v točki I. izreka izpodbijane odločbe) je bilo nujno potrebno zapečatiti tudi nove spletne strani, preko katerih opravlja dejavnost, zato je finančni organ izdal izpodbijano odločbo.

8. Odločitev o zapečatenju predmetnih spletnih strani, navedenih v točki I izreka izpodbijane odločbe, je finančni organ sprejel na podlagi 37. člena ZFU in 8. člena Pravilnika. Tožnik je kršil določila ZDavPr, ZDDV-1, ZDavP-2 in ZDDPO-2. Z odločbo DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019 je bil tožnik seznanjen z možnostjo zapečatenja spletnih strani. Z odločbo DT 0610-5294/2018-96 z dne 17. 6. 2020 je finančni organ tožniku prepovedal opravljati dejavnost in mu zapečatil poslovne prostore, z odločbo DT 0610-5294/2018-102 z dne 18. 6. 2020 pa mu je zapečatil v točki I izreka navedene spletne strani, ki jih je tožnik uporabljal za opravljanje dejavnosti. Ker pa je opravljanje dejavnosti tožnik prenesel na nove spletne strani, mu je finančni organ z izpodbijano odločbo z dne 30. 7. 2020 zapečatil tudi te nove spletne strani (navedene v točki I izreka izpodbijane odločbe). V konkretnem primeru sta izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz 37. člena ZFU. Ugotovljeno je, da je tožnik kršil predpise (ZDavPr, ZDDV-1, ZDavP-2 in ZDDPO-2), izkazana pa je tudi nujnost sprejetja navedenega ukrepa zaradi preprečitve nadaljnjih tožnikovih kršitev.

9. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar navaja razloge in zavrne tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno.

10. Tožnik v tožbi ugovarja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev določb postopka in napačno uporabo materialnega prava. Uvodoma ugovarja litispendenco, saj meni, da je izpodbijana odločba po vsebini enaka odločbi DT 0610-5294/2018-102 (10-520-00,12) z dne 18. 6. 2020, kjer pa je postopek še vedno v teku (I U 127/2021). Finančni organ je izdal več odločb in sicer DT 0610-5294/2018-138 (10-520-00,12) z dne 30. 7. 2020 o zapečatenju spletnih strani (izpodbijana odločba) in še odločbo DT 0610-5294/2018-96 (10-520-00,12) z dne 17. 6. 2020, zoper katero teče upravni spor I U 2027/2020 in odločbo DT 0610-5294/2018-102 (10-520-00,12) z dne 18. 6. 2020, zoper katero je tožnik prav tako sprožil upravni spor (I U 127/2021). Vse odločbe se nanašajo na isto dejansko stanje, zato je podana visečnost oz. litispendenca. Zoper isto stranko pa ni dopustno istočasno voditi več postopkov, ki so identični glede na predmet in obseg. Že iz navedenega razloga bi bilo potrebno predmetni postopek ustaviti. Litispendenca je namreč negativna procesna predpostavka. Glede ugotovljenega dejanskega stanja pa navaja, da je 17. 6. 2020 finančni organ zapečatil tožnikove poslovne prostore na naslovu I. ul. in M. ul. na podlagi odločbe DT 0610-5294/2018-96 (10-520-00,12), s čimer je tožniku povzročil veliko gospodarsko škodo. Tožniku grozi postopek insolventnosti. Finančni organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja. Kršen je 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), načelo materialne resnice. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno z odmerno odločbo DT 0610-5294/2018-70 z dne 19. 7. 2019, zoper katero poteka upravni spor I U 1601/2020, za kar predlaga vpogled v sodni spis. Navedeni postopki tožniku povzročajo blokado poslovanja. Kršeno je tudi načelo zakonitosti. V dvomu pa mora finančni organ odločiti v korist šibkejše stranke. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, saj ima večina predmetnih spletnih domen (navedenih na strani 1 in 2 izpodbijane odločbe) vključeno WHOIS zaščito, kar pomeni, da je skrit lastnik domene. Na spletnih straneh ni naveden upravitelj spletnih strani in tako uradne osebe niso mogle ugotoviti, da na njih tožnik opravlja svojo dejavnost. Lastnik nekaterih domen pa je A., s. r. o., ki ga finančni organ enači s tožnikom in mu očita sklepanje navideznih pravnih poslov, kar je tudi bistvo spora. Finančni organ je že v odločbi z dne 19. 7. 2019 navedel, da izdajanje računov za internetno prodajo v Sloveniji v imenu slovaškega podjetja A., s. r. o. predstavlja navidezni pravni posel. Dejavnost pa dejansko opravlja podjetje A., s. r. o. in ne tožnik, pa je kljub temu 17. 6. 2020 prišlo do zapečatenja tožnikovih poslovnih prostorov. Tožnik se sklicuje na sestanek 2. 3. 2020 v prostorih finančnega organa in na sporazum tožnika s podjetjem A., s. r. o. z dne 27. 2. 2020, katerega vsebino navaja na strani 6 in 7 tožbe. Ne gre za navidezne posle, na kar kaže tudi sklep finančnega organa DT 0610-1755/202-7 (10-520-00,12) z dne 22. 5. 2020, s katerim od podjetja A., s. r. o. zahteva predložitev dokumentacije. Dejstvo je, da sta tožnik in podjetje A., s. r. o. dva ločena subjekta. Zaradi ukrepov, ki jih podjetje A., s. r. o. ni izvedlo, je davčni organ tožnikove spletne strani zapečatil. Izpodbijana odločba je pomanjkljivo obrazložena, saj iz nje ne izhaja, katerim petim kupcem je finančni organ poslal zahtevo po 17. členu ZFU. Dokazno nepodkrepljene so navedbe finančnega organa, da je tožnik kupnino nakazoval na slovaško podjetje. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, finančni organ je nepravilno zapečatil spletne strani na podlagi domnev in ni upošteval dogovora z dne 2. 3. 2020. 11. Podane so tudi kršitve določb postopka. Tožnik meni, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen, nedoločen, pomanjkljiv in nerazumljiv, kar pojasni na straneh 4 in 5 tožbe. V postopku bi moralo imeti status stranke podjetje A., s. r. o., ki mu je kršena pravica po 7. členu ZUP. Lastništvo domen pa je pravno odločilno dejstvo in bi ga moral finančni organ upoštevati. Z domenami pa tožnik ne upravlja in tudi ne opravlja spletne prodaje preko navedenih domen. Gre za ukrepe, ki bi jih moralo izvršiti podjetje A., s. r. o. in ne tožnik. Finančni organ pa tudi ni upošteval dogovorov in dopisov podjetja A., s. r. o., ki zaradi izrednih COVID razmer ni moglo pravočasno izpolniti obveznosti in je prosil za podaljšanje roka za uresničitev posamičnih točk iz dogovora, o čemer pa finančni organ ni odločil s procesnim sklepom, kot bi to moral. Tožnik pa ne more trpeti posledic zaradi nezmožnosti izpolnitve dogovora s strani drugega subjekta. Dodaja tudi, da je prepoved opravljanja dejavnosti, zapečatenje poslovnih prostorov in zapečatenje spletnih strani skrajni ukrep, ki ga finančni organ izvede zoper zavezance, ki kontinuirano kršijo zakon in druge predpise, katerih izvajanje nadzoruje FURS, če noben ukrep ni več učinkovit in če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnjih kršitev. Tožnik meni, da je izrečen ukrep nesorazmeren in tudi ni bil nujen, saj je podjetje A., s. r. o. po svojih zmožnostih skušalo uredit poslovanje, kar pojasni na straneh 8 in 9 tožbe. Kršenje dogovora z dne 2. 3. 2020 med finančnim organom, tožnikom in podjetjem A., s. r. o. in zapisnika predstavlja kršitev določb postopka.

12. Ugovarja tudi ničnost izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa iz razlogov po prvem odstavku 279. členu ZUP in sicer 3. točke – če odločbe ni mogoče pravno in dejansko izvršiti. Tožnik točke I izreka izpodbijane odločbe, ki ga navaja, ne more izvršiti. Z navedenim je bil finančni organ seznanjen in so tako podani tudi razlogi po 5. točki (če je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja) in 6. točke (odločba v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost) prvega odstavka 279. člena ZUP. Glede ničnosti se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS III U 569/2009. Odločba ni izvršljiva, izdana je nasprotju z zakonom, saj je izdana na podlagi domnev prekrškov, ki jih finančni organ pripisuje tožniku namesto drugi pravni osebi. Tožnik ne more izvršiti ukrepov, ki se nanašajo na drugo pravno osebo. Iz predloženih listin pa jasno izhaja, da tožnik ne opravlja dejavnosti spletne prodaje, saj jo opravlja podjetje A., s. r. o. Navedeno potrjuje tudi sporazum z dne 27. 2. 2020, iz katerega izhaja, da med tožnikom in podjetjem A., s. r. o. obstaja pogodbeno razmerje in da ne gre za fiktivno podjetje. Podjetje A., s. r. o. pa tudi ne opravlja navideznih poslov, kar izhaja iz sklepa DT 0610-1755/202-7 (10-520-00,12) z dne 22. 5. 2020. Na tožnika je finančni organ izvajal pritisk z različnimi ukrepi, kar vodi v smeri tožnikove insolventnosti, kar pojasni. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne finančnemu organu v ponovni postopek ter toženki tudi naloži, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

13. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni ugovori enaki pritožbenim in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Zavrne pa tudi tožnikov ugovor litispendence, saj se ukrep zapečatenja spletnih strani, navedenih v izpodbijani odločbi, nanaša zgolj na nove spletne strani, na katere je tožnik prenesel opravljanje dejavnosti spletne prodaje blaga.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji finančni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ ter se nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

16. V obravnavani zadevi je sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izrekel ukrep zapečatenja spletnih strani, navedenih v točki I izreka izpodbijane odločbe navedenih spletnih strani (ukrep zapečatenja spletnih strani) do odprave nepravilnosti, prav tako navedenih v točki I izreka, na v II. točki izreka izpodbijane odločbe naveden način.

17. Pravna podlaga za izpodbijan ukrep je 37. člen ZFU in 8. člen Pravilnika. Na podlagi 37. člena ZFU lahko uradna oseba, v primeru, če oseba pri opravljanju nalog finančne uprave ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve, do odprave nepravilnosti z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente in predmete (prvi odstavek). Uradna oseba pri opravljanju nalog finančne uprave za največ 15 dni zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete, če obstaja sum, da bodo odtujeni ali uničeni oziroma po potrebi zaradi preprečitve nadaljnje kršitve. V zahtevnejših primerih se lahko ta rok izjemoma podaljša, vendar skupno do največ 60 dni (drugi odstavek). Pritožba zoper odločbo iz prvega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve odločbe (tretji odstavek).

18. Na podlagi 8. člena Pravilnika, sprejetega na podlagi 45. člena ZFU za izvrševanje 37. člena ZFU, se lahko v primeru, če uradna oseba prepove zavezancu opravljanje dejavnosti, zapečati tudi spletne strani, ki jih ta uporablja pri opravljanju dejavnosti, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje (prvi odstavek). Zapečatenje spletnih strani iz prejšnjega odstavka se v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZFU izvede z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek). Uradna oseba lahko v primeru iz prejšnjega odstavka naloži ponudniku storitev informacijske družbe tudi objavo obvestila o zapečatenju (tretji odstavek).

19. Kot je Upravno sodišče RS navedlo že v pravnomočni sodbi in sklepu I U 1361/2017-23 z dne 10. 4. 2018, je namen določbe prvega odstavka 37. člena ZFU razviden iz njene obrazložitve v Predlogu zakona o finančni upravi (EPA 1584-VI) z dne 14. 11. 2013 (v nadaljevanju predlog ZFU). Iz te izhaja, da „podobno kot v veljavni ureditvi, se v zakonu ureja podlaga, ki bo finančni upravi omogočila izrek prepovedi opravljanja dejavnosti. Ukrep je časovno vezan na odpravo nepravilnosti, zaradi katerih je bil ukrep izrečen.“ Pooblastila finančne uprave so navedena tudi v 14. členu ZFU (točka 15 prvega odstavka - prepoved opravljanja dejavnosti), pri čemer iz obrazložitve predloga ZFU izhaja, da finančna uprava za opravljanje svojih nalog (določenih v prvem odstavku 11. člena ZFU) potrebuje zakonsko določena pooblastila, ki ji služijo kot orodje za uspešno in učinkovito opravljanje le-teh. Prisilna sredstva so del pooblastil za izvajanje nalog finančne uprave in prisiljujejo k storitvi ali opustitvi določenega ravnanja. Ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do navedenih spletnih strani, saj se v tem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spleta in sicer preko teh spletnih strani. Določba 8. člena Pravilnika konkretizira način izvršitve prepovedi opravljanja dejavnosti v primeru, ko se dejavnost opravlja preko spletne strani in sicer z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti. Pooblastilo za zapečatenje za določen čas, kot izhaja iz citiranega drugega odstavka 37. člena ZFU, je namenjeno predvsem opravljanju finančnega nadzora oziroma finančne preiskave v prostorih zavezanca, da bi se izognili temu, da bi zavezanec uničil ali skril listine oziroma predmete; če gre za predmet, s katerim je zavezanec storil kršitev, se s pečatenjem lahko prepreči nadaljnja kršitev oziroma se v vmesnem času ugotovi, ali gre dejansko za kršitev, pečatenje pa je namenjeno tudi zavarovanju dokazov na kraju samem (predlog ZFU), izrek ukrepa po prvem odstavku tega člena pa je časovno vezan na odpravo ugotovljenih nepravilnosti.

20. Glede na predhodno navedeno v primeru, če uradna oseba prepove zavezancu opravljanje dejavnosti lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih uporablja pri opravljanju dejavnosti, če je to nujno potrebno za preprečitev nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa. Za izrek ukrepa zapečatenja spletnih strani po prvem odstavku 37. členu ZFU in prvem odstavku 8. člena Pravilnika morata biti kumulativno izpolnjena oba predpisana pogoja: ugotovljene morajo biti kršitve zakona ali drugih predpisov in izkazana nujnost izreka ukrepa zapečatenja spletnih strani zaradi preprečitve nadaljnjih kršitev zakona ali drugih predpisov. V konkretnem primeru je sodišče preizkušalo ali so izpolnjeni predhodno navedeni zakonski pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa.

21. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik kljub izrečeni prepovedi opravljanja dejavnosti še vedno opravljal dejavnost trgovine na drobno preko spletnih strani. Z odločbo DT 0610-5294/2018-96 z dne 17. 6. 2020 je finančni organ tožniku prepovedal opravljati dejavnost in zapečatil tožnikove poslovne prostore na naslovih I. ulica in M. ulica. Navedena odločba je dokončna in izvršljiva, saj je pritožbeni organ 26. 11. 2020 pritožbo zavrnil. Pred sodiščem se vodi zoper navedeno odločbo upravni spor (I U 2027/2020). Navedeno pomeni, da ima uradna oseba pooblastilo, da lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih tožnik uporablja pri opravljanju dejavnosti, ob izpolnjenem (drugem) pogoju, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje finančna uprava (8. člen Pravilnika). Z odločbo DT 0610-5294/2018-102 z dne 18. 6. 2020 je finančni organ zapečatil v točki I izreka odločbe navedene spletne strani, ki jih je tožnik uporabljal za opravljanje dejavnosti. Ker pa je opravljanje dejavnosti tožnik prenesel na nove spletne strani, mu je finančni organ v točki I z izpodbijano odločbo izrekel ukrep zapečatenja tudi teh, novih spletne strani na katere je tožnik prenesel opravljanje svoje dejavnosti (točka I izreka izpodbijane odločbe), vse do odprave nepravilnosti in izpolnitve obveznosti, navedenih v točki I izreka izpodbijane odločbe. Po povedanem je bil tožniku že izrečen ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti, ki pa ga je kršil, zato mu je bil 18. 6. 2020 izrečen ukrep zapečatenja spletnih strani, ki jih je uporabljal za opravljanje dejavnosti. Ker tudi tega ukrepa tožnik ni spoštoval in je opravljanje dejavnosti prenesel na nove spletne strani, mu je finančni organ z izpodbijano odločbo izrekel ukrep zapečatenja tudi teh novih spletnih strani. Ker je tožnik kontinuirano kršil zakone (ZDavPr, ZDDV-1, ZDavP-2 in ZDDPO-2), saj računov za spletno prodajo blaga še vedno ni izdajal v svojem imenu in jih ni davčno potrjeval, v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje poslovnih dogodkov v zvezi s spletno prodajo in ne plačuje davčnih obveznosti iz tega naslova, nima odprtega TRR in finančni upravi ni sporočil podatkov o številu in lokaciji poslovnih prostor in še naprej opravlja dejavnost preko novih spletnih strani, navedenih v točki I. izreka izpodbijane odločbe, je bilo nujno potrebno zapečatiti tudi nove spletne strani, preko katerih tožnik opravlja dejavnost. To pa pomeni, da gre v danem primeru za kršitev zakona in da je bil izrečen ukrep potreben zaradi preprečitve nadaljnje kršitve, kot to določa prvi odstavek 37. člena ZFU. V takšnem primeru pa se, če je to nujno potrebno za preprečitev nadaljnje kršitve, do odprave nepravilnosti z odločbo lahko prepove opravljanje dejavnosti (kar je bilo v danem primeru storjeno s I. točko izreka izpodbijane odločbe) ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente in predmete, kot to izhaja iz prvega odstavka 37. člena ZFU oziroma zapečati spletne strani, kot to izhaja iz 8. člena Pravilnika. Slednje pa je možno izvršiti z naložitvijo izvršitve tega ukrepa ponudnikom storitev informacijske družbe (kar je bilo storjeno z II. točko izreka izpodbijane odločbe). V konkretnem primeru sta po presoji sodišča izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja iz 37. člena ZFU. Ugotovljeno je, da je tožnik kršil predpise (ZDavPr, ZDDV-1, ZDavP-2 in ZDDPO-2), izkazana pa je tudi nujnost sprejetja navedenega ukrepa zaradi preprečitve nadaljnjih tožnikovih kršitev. Ker gre za ponavljajoče in dalj časa trajajoče kršitve, kar vse izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se sodišče strinja tudi z zaključkom finančnega organa, da je mogoče pričakovati, da bo tožnik s kršitvami nadaljeval, kljub prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenju poslovnih prostorov in je zato tudi po presoji sodišča nujno potrebno zapečatiti tudi nove spletne strani z namenom preprečitve nadaljevanja kršitev. Izrečen ukrep zapečatenja novih spletnih strani pa je tudi časovno omejen in sicer do odprave nepravilnosti.

22. Tožnikovi očitki, da tožnik ni legitimirana stranka predmetnega postopka, marveč je to podjetje A., s. r. o. iz Slovaške, niso utemeljeni, saj se z izpodbijano odločbo izrečen ukrep zapečatenja spletnih strani na katerih tožnik opravlja dejavnost spletne prodaje blaga nanaša na tožnika kot kršitelja in ne na podjetje A., s. r. o. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je relevantno za odločitev v tej zadevi izhaja, da je tožnik opravljal dejavnost spletne prodaje na navedenih spletnih straneh in da je račune izdajal v imenu slovaškega podjetja A., d. o. o. Tožnikov direktor je organiziral in vodil posle spletne prodaje oziroma naročal blago, se dogovarjal z dostavnima podjetjema. V tožnikovih poslovnih prostorih se opravlja dejavnost trgovine na drobno in spletne prodaje - sprejemanje naročil, reklamacije, pakiranje paketov za dostavo, naročila sprejemajo ter pakete pripravljajo in odpremljajo tožnikovi zaposleni, del paketov, za katere se izdajajo računi v imenu podjetja A., s. r. o. se odpremlja preko dostavne službe B., d. o. o., del pa preko L., d. o. o. Ker je z opravljanjem dejavnosti spletne prodaje povezan tako G. G. (direktor tožnika), kot tudi zaposleni pri tožniku, in ker se paketi prevzemajo v tožnikovem poslovnem prostoru na I. ulici, kjer tožnik opravlja dejavnost trgovine, finančni organ pravilno zaključuje, da dejavnost spletne prodaje dejansko opravlja tožnik. Ugotovljenemu načinu poslovanja tožnik v tožbi ne oporeka in tudi ne konkretno ne ugovarja ugotovljenim okoliščinam, ki jih je finančni organ podrobno navedel na straneh 5 do 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede na predhodno navedeno je po presoji sodišča neutemeljen tudi tožnikov tožbeni ugovor, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen, nedoločen in da ga tožnik ne more izvršiti, ker se nanaša na drug subjekt (podjetje A., s. r. o.) in ne ne tožnika. Očitki glede ničnosti po 3., 5. in 6. točki prvega odstavka 279. členu ZUP niso utemeljeni. Izpodbijana odločba se glasi na tožnika in jo je glede na predhodno navedeno (objektivno in subjektivno) mogoče izvršiti, kar je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ na strani 19 obrazložitve. Da je izpodbijana odločba posledica prisiljenja ali izsiljevanja tožnik ni konkretno dokazno podkrepil. 23. Očitek glede nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pa ne predstavlja zakonsko določenega razlog za ničnost po prvem odstavku 279. členu ZUP. Tudi blokada računa in nelikvidnost nista razloga za ničnost izpodbijane odločbe po navedeni določbi ZUP.

24. Tožnikove navedbe, da se je zapisnik z dne 2. 3. 2020 nanašal na ukrepe, ki jih mora izvesti podjetje A., s. r. o. ter navedbe, da je do neizpolnitve dogovora prišlo zaradi epidemioloških razmer ter da se izpodbijana odločba nanaša na podjetje A., s. r. o. in ne na tožnika, nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah. Tožnik se sam sklicuje na dogovor z dne 27. 2. 2020, ki sta ga sklenila tožnik in slovaško podjetje A., s. r. o., ki ga je tožnik predložil finančnemu organu na sestanku 2. 3. 2020. Gre nesporno za tožnikov predlog ureditve spletne prodaje, kar je finančni organ sprejel in dal tožniku možnost, da se izogne ukrepom po 37. členu ZFU, s čimer je bil tožnik v postopku tudi seznanjen.

25. Tudi tožnikov ugovor litispendence je neutemeljen. Zoper tožnika se ne vodi istočasno več postopkov v zvezi z identičnim predmetom, kot to navaja tožnik v tožbi in se sklicuje na več odločb finančnega organa, za katere pa tožnik napačno meni, da urejajo isto dejansko stanje in isti predmet. Odločba DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019, ki jo tožnik poimenuje krovna odločba, je odločba o odmeri DDV in DDPO (upravni spor I U 1601/2020). Odločba DT 0610-5294/2018-96 (10-520-00,12) z dne 17. 6. 2020 je odločba o prepovedi opravljati dejavnost in zapečatenju prostorov na naslovu I. ulica in M. ulica (upravni spor I U 2027/2020). Odločba DT 0610-5294/2018-102 (10-520-00,12) z dne 18. 6. 2020 je odločba o zapečatenju spletnih strani, navedenih v točki I izreka (upravni spor I U 127/2021). Odločba DT 0610-5294/2018-138 (10-520-00,12) z dne 30. 7. 2020 pa je odločba o zapečatenju novih spletnih strani oz. izpodbijana odločba (upravni spor 126/2021). Navedene odločbe imajo različen predmet urejanja. Z izpodbijano odločbo se tožniku ne prepoveduje opravljanje dejavnosti, temveč zapečatenje spletnih strani, pri čemer se navedeni odločbi o zapečatenju spletnih strani nanašata na različne spletne strani. Navedbe, da se dejansko stanje ugotavlja v postopku s krovno oziroma odmerno odločbo z dne 19. 7. 2019, ki se vodi pred sodiščem pod opr. številko I U 1601/20201 niso relevantne, saj odmera DDV in DDPO ni predmet tega postopka.

26. Na očitke tožnika, da se celotni postopek ne nanaša samo na tožnika, temveč tudi na slovaško podjetje A., s. r. o., pri čemer se tožnik sklicuje na zapisnik z dne 2. 3. 20202, sporazum z dne 27. 2. 20203 in sklep z dne 22. 5. 20204 ter na navedbe, da ne gre za fiktivno podjetje, je pravilno odgovoril že pritožbeni organ (strani 16 in 17 obrazložitve), da navedeno ne predstavlja dokaza, da se omenjena družba tudi dejansko ukvarja s spletno prodajo, kar vse izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane določbe, s čimer se strinja tudi sodišče. Sodišče zavrača zato tudi očitke glede kršitev pravil postopka, ker podjetju A., s. r. o. ni bila dana pravica do izjave (7. člen ZUP), saj ni bilo stranka postopka, čemur tožnik neutemeljeno nasprotuje, ko navaja, da tožnik ni legitimirana stranka v postopku, saj je finančni organ ugotavljal nepravilnosti v zvezi s poslovanjem tožnika. Izpodbijana odločitev je izdana zaradi ugotovljenih kršitev, ki so na strani tožnika in ne na strani podjetja A., s. r. o. Finančni organ je izčrpno pojasnil dejstva in okoliščine, da tožnik opravlja dejavnost spletne prodaje preko novih spletnih strani, ki so bile z izpodbijano odločbo zapečatene.

27. Izpodbijana odločba je v zadostni meri obrazložena in tudi omogoča preizkus, zato sodišče ne more slediti očitkom kršitve pravil postopka (214. člen ZUP).

28. Očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker finančni organ ni mogel ugotoviti lastnika domene in ker ni naveden upravitelj spletnega mesta, ni utemeljen, saj je finančni organ odredil zapečatenje spletnih strani, ki jih je tožnik dejansko uporabljal pri opravljanju dejavnosti spletne prodaje, ne glede na lastništvo domene, kar je skladno z 8. členom Pravilnika. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da je lastništvo in dokazovanje lastništva pravno pomembno dejstvo v obravnavani zadevi.

29. Po povedanem je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita. materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, očitanih kršitev postopka ni podanih, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, saj relevantno dejansko stanje, ki se nanaša na ugotovljeni način poslovanja tožnika, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnik pa drugih dokazov ne predlaga.

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

1 Upravno sodišče RS je tožbo s sklepom I U 160/2020-6 z dne 30. 3. 2021 zavrglo zaradi procesnih pomanjkljivosti. 2 Iz njega med drugim izhaja, da se dejavnost spletne prodaje uredi na način, da podjetje A., s. r. o. uredi vpis v sodni register v Sloveniji, pridobi ID številko za DDV v Sloveniji, uredi vse pravno formalne postopke v zvezi z opravljanjem dejavnosti itd. 3 Dogovor tožnika z družbo A., s. r. o., da bo slednjemu za namene opravljanja dejavnosti spletne prodaje predal v uporabo poslovne prostore v Mariboru in sam hkrati prenehal opravljati trgovinsko dejavnost. 4 Z njim je finančni organ družbo A., s. r. o. pozval k predložitvi dokumentacije v zadevi davčnega nadzora DDV za obdobje od 1. 3. 2019 do 30. 4. 2020.