Jedro

Tožnik ni dokazal, da je prišlo do škodnega dogodka, kakršnega opisuje v tožbi, zato je sodišče njegov zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, na podlagi katerega bi mu morala toženka plačati 3.338,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2005, tožniku pa naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 88,44 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik navaja, da je preuranjen in napačen zaključek sodišča prve stopnje, da voznik smetarskega tovornjaka B. Ž. vozila ni zapeljal vzvratno. Pritožnik meni, da bi sodišče moralo upoštevati možnost, da je voznik, potem ko so se smeti izpraznile in je zapeljal naprej, zapeljal tudi vzvratno, ko je bil tožnik za vozilom, tako da ga je zadel. Sodišče bi zato moralo postaviti izvedenca medicinske stroke, ki bi ocenil, ali so tožniku lahko nastale poškodbe na način, kot ga je ta opisal. Sodišče se o zavrnitvi predlaganega dokaza sploh ni jasno izreklo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva plačilo odškodnine in trdi, da ga je sodelavec pri delu poškodoval, ko je vanj vzvratno zapeljal s tovornjakom. Plačilo odškodnine terja neposredno od zavarovalnice s t. i. direktno tožbo, odgovornost pa temelji na dveh zavarovalnih pogodbah – o zavarovanju splošne odgovornosti delodajalca ter o zavarovanju njegove avtomobilske odgovornosti.

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljata določbi 149. člena Obligacijska zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ), po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ni bila vzrok, in določba 4. odstavka 154. člena OZ, po kateri imetniki premikajočih vozil za škodo, ki jo utrpijo drugi, odgovarjajo solidarno; glede zavarovanja splošne odgovornosti pa še določba 147. člena OZ. Zavarovalnica je namreč dolžna kriti le tisto škodo, za katero je njen zavarovanec odškodninsko odgovoren. Ker gre v tej zadevi (glede na trditve tožnika) za potencialno objektivno odgovornost, saj imetnik motornega vozila v odnosu do drugih (torej “neimetnikov“ motornih vozil), odgovarja ne glede na krivdo, bi moral torej tožnik trditi in dokazati, da mu je nastala škoda in da je nastanek škode v zvezi z nevarno stvarjo toženkinega zavarovanca. Toženka pa se odgovornosti razbremeni, če izpodbije domnevo vzročne zveze (149. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniku škoda, ki jo opisuje v tožbi, ni nastala v zvezi z nevarno stvarjo toženkinega zavarovanca oz. pri delu, torej tožnik ni dokazal obstoja zatrjevanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovimi trditvami o tem, kako naj bi 1. 11. 2005 prišlo do zatrjevane poškodbe, izvedlo obsežen dokazni postopek. Izvedene dokaze je skrbno proučilo in na podlagi neživljenjske tožnikove izpovedi, da naj bi kljub temu, da naj bi se ob škodnem dogodku močno ustrašil za svoje življenje, nadaljeval delo in šele po zaključku dela vozniku tovornjaka povedal, da naj bi ga ta poškodoval, verjelo vozniku tovornjaka, da ni zapeljal vzvratno in da ni zadel tožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) in je logična ter življenjska, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema, posplošene pritožbene navedbe pa je ne uspejo izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je neizvedene dokazne predloge (torej tudi dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke) zavrnilo na naroku za glavno obravnavo 8. 10. 2009, tožnik pa kršitve določb pravdnega postopka v tej smeri tedaj ni uveljavljal, zato se nanjo v pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati (1. odstavek 286.b člena ZPP).

Tudi sicer pa je napačno pritožnikovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem nastanka škode izvesti še dokaz z izvedencem medicinske stroke. Sodišče tožniku ni verjelo, da je sploh prišlo do škodnega dogodka. Na tak zaključek ne more vplivati ugotovitev izvedenca, da so poškodbe, ki jih zatrjuje tožnik, lahko nastale v dogodku, kakršnega opisuje. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga v izpodbijani sodbi je glede na opisano povsem zadostna, tako da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP ni podana.

Pokaže torej se, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene od kršitev določb postopka - ne očitane, pa tudi nobene od tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.