Jedro

Sklep o prekinitvi davčnega postopka ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Tožbo pa bi bilo treba zavreči tudi iz razloga po 6. točki navedene določbe ZUS-1. V konkretnem primeru se je postopek odmere davka na dediščine in darila zaključil 8. 9. 2014 z izdajo odločbe z odtisom žiga na pogodbi (12. člen ZDDD), in sicer da pogodba ni predmet obdavčitve, ker je pravica do odmere davka že zastarala. Glede na navedeno si tožnica svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati, torej ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom postopek odmere davka na dediščine in darila po darilni pogodbi, sklenjeni med darovalcem A.A. in obdarjenko B.B. (tožnico v tem sporu), prekinil do pravnomočne odločitve sodišča glede veljavnosti pogodbe ter glede datuma sklenitve pogodbe oziroma datuma dejanskega sprejema darila. Iz obrazložitve sledi, da je med pogodbenima strankama glede veljavnosti pogodbe prišlo do spora, ali je darovalec darilno pogodbo sploh podpisal, zato je pred Okrožnim sodiščem v Kranju stekel postopek opr. št. I P ..., o katerem še ni pravnomočno odločeno. Davčni organ je zato v skladu s 5. točko prvega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek prekinil do pravnomočne odločitve sodišča o rešitvi predhodnega vprašanja.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnil je, da je pri odmeri davka na dediščine in darila ključen podatek o datumu sklenitve pogodbe oziroma datumu dejanskega prejema darila, kar pa iz predložene darilne pogodbe niti iz predložene dokumentacije ni razvidno. V kolikor bo pristojno sodišče presodilo, da je podpis darovalca pravi in je posledično pogodbo šteti za sklenjeno, bo mogoče na podlagi pravnomočne odločitve sodišča takšen pravni posel obravnavati kot veljavnega. Dokler pa soglasje volj v konkretnem primeru ni ustrezno razčiščeno, davčni organ ne more prejudicirati odmere davka na nejasno dejansko stanje.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da se skladno z določili pogodbenega prava ne zahteva, da pogodba vsebuje navedbo datuma sklenitve pravnega posla. Morebitna sporna civilnopravna vprašanja v zvezi s sklenitvijo oziroma veljavnostjo pravnega posla na tek davčnega postopka v ničemer ne vplivajo, zato davčni organ nima legitimnega razloga, da ob predloženi pogodbi o davčni obveznosti ne odloči. Zakon namreč predvideva situacijo, da kolikor se pogodba, ki je podlaga za prenos premoženja, sporazumno razdre ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, davčni zavezanec lahko zahteva, da se odločba o odmeri davka odpravi in se mu plačani davek vrne. Tožnica je davčni organ tudi seznanila s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani, da je sporna darilna pogodba pristna in da ugotovitev letnice sklenitve pogodbe ne sodi v izrek sodbe, saj gre za ugotovitev dejstva. Glede na navedeno pogoji za prekinitev postopka niso podani, zato tožnica sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne prvostopnemu davčnemu organu v odločitev. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo takrat, če tako določa zakon. Sklep o prekinitvi postopka, ki ga izpodbija tožnica v tem upravnem sporu, je odločitev procesne narave. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o prekinitvi postopka pa med navedene sklepe ne sodi.

Ker izpodbijani sklep po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, s katerim je bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi 5. člena ZUS-1, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zadevno tožbo pa bi bilo treba zavreči tudi iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora namreč ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega položaja. V konkretnem primeru se je postopek odmere davka na dediščine in darila zaključil dne 8. 9. 2014 z izdajo odločbe z odtisom žiga na pogodbi (12. člen Zakona o davku na dediščine in darila, ZDDD), in sicer pogodba ni predmet obdavčitve, ker je pravica do odmere davka že zastarala. Po navedenem si tožnica po presoji sodišča svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšati, torej ne izkazuje več pravnega interes za vodenje tega upravnega spora.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže, zavrne ali postopek ustavi.