Jedro

Vprašanje, ali je tožeča stranka na delovnem mestu kreditnega referenta II opravljala tudi dela, zaradi katerih bi njeno delo lahko bilo ovrednoteno višje, ni ne pravica ne pravno razmerje, ampak je dejansko vprašanje, na podlagi katerega bi lahko bilo ugotovljeno, da obstoji postavljena terjatev. Ni spora o tem, ali je tožnica bila razporejena na delovno mesto kreditni referent II ali kreditni referent I (kar je po vsebini pravno razmerje med delodajalcem in delavcem) in tega pravnega razmerja za nazaj tudi ni mogoče ugotavljati (to vprašanje pa bi lahko bilo prejudicialno, ker gre za pravno razmerje) niti spreminjati. Zato je pri zatrjevanju in uveljavljanju razlike v plači vprašanje opravljanja tudi bolj odgovornega dela lahko samo dejanska ugotovitev, o kateri mora biti odločeno v sodbi, to pa pomeni, da tako vprašanje ni predhodno vprašanje, kot to zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. V civilnem postopku ima predhodno vprašanje značaj dejanske ugotovitve, za te zahteve za varstvo zakonitosti v tej smeri zaradi določbe drugega odstavka 387. člena ZPP ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati za čas od septembra 1996 do novembra 1998 razlike v plači, ker je v času od leta 1994 do leta 1998 dejansko opravljala delo kreditnega referenta I. plačo pa je dobivala glede na formalno razporeditev na delovno mesto kreditnega referenta II., v skupnem znesku 270.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, obračunati in plačati davke in prispevke od zneskov, ter ji povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker niso bile uporabljene določbe drugega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), 13. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) v zvezi s 46. členom ZTPDR in smiselno 36. f člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj).

Delavec lahko pravico do denarne terjatve uveljavlja pri pristojnem sodišču neposredno in ni vezan na formalno odločbo o razporeditvi tako, da bi samo ta bila pravna podlaga za zahtevek, s katerim uveljavlja pravico do razlike v plači. Podlaga tožbenega zahtevka je 210. člen ZOR in smiselna uporaba 36.f člena ZDR, kar pomeni, da ima delavec pravico do plače po dejanskem delu (tako sodba VS RS opr. št. VIII Ips 119/97). Tožnica je opravljala delo na zahtevnejšem delovnem mestu, kot je to menila tožena stranka, ustreznega sklepa o razporeditvi pa od 20.12.1994 pa do leta 1998, ko je bila razporejena na delovno mesto kreditnega referenta I, ni imela. O tem, kakšno delo je v spornem obdobju opravljala in če je to bilo podlaga njenemu tožbenemu zahtevku, bi sodišče moralo ugotavljati kot o predhodnem vprašanju, saj je (bi) ne nazadnje na to ugotovitev bila vezana tudi razporeditev v letu 1995, ki je bila odvisna od razporeditve na dan pripojitve (31.12.1994). Zato je predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo drugega odstavka 391. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) ob uporabi 375. člena ZPP vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi. Pri odločanju se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek na plačilo razlike v plači, ker naj bi v določenem času opravljala bolj zahtevne naloge kreditnega referenta I in ne kreditnega referenta II, za kar je sicer dobila sklep o razporeditvi z dne 15.7.1994. Z ugovorom je izpodbijala sklep o razporeditvi z dne 15.7.1994 in uspela, saj je komisija za pritožbe 20.12.1994 sklep razveljavila in zadevo vrnila v novo odločanje. Novega sklepa ni dobila do 30.9.1998, ko je bila razporejena na delovno mesto kreditnega referenta I. Glede na povedano je tožnica res postavila denarni zahtevek, za katerega se uporablja določba drugega odstavka 83. člena ZTPDR, kar pomeni, da se s takim zahtevkom lahko delavec obrne neposredno na sodišče in zanj ni potreben predhodni postopek pri delodajalcu. Prav zato je sodišče tožbeni zahtevek po izvedbi dokazov zavrnilo, ker je upoštevalo določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR, saj bi v nasprotnem primeru moralo tožbo zavreči. Zato je neutemeljen očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče te določbe ni uporabilo.

Določbe 13. člena ZPP, ki urejajo predhodno vprašanje, sodišču dajejo pravico, da v primeru, če je rešitev odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni bilo odločeno na sodišču ali pri kakšnem drugem pristojnem organu, sodišče samo reši to vprašanje. Vedno je treba vprašati, kaj sploh je predhodno vprašanje. Tako je lahko le vprašanje, ki ni identično z glavno stvarjo in katerega ne zajame odločitev (pravnomočnost) v glavni stvari.

Vprašanje, ali je tožeča stranka na delovnem mestu kreditnega referenta II opravljala tudi dela, zaradi katerih bi njeno delo lahko bilo ovrednoteno višje, ni ne pravica ne pravno razmerje, ampak je dejansko vprašanje, na podlagi katerega bi lahko bilo ugotovljeno, da obstoji postavljena terjatev. Ni spora o tem, ali je tožnica bila razporejena na delovno mesto kreditni referent II ali kreditni referent I (kar je po vsebini pravno razmerje med delodajalcem in delavcem) in tega pravnega razmerja za nazaj tudi ni mogoče ugotavljati (to vprašanje pa bi lahko bilo prejudicialno, ker gre za pravno razmerje) niti spreminjati. Zato je pri zatrjevanju in uveljavljanju razlike v plači vprašanje opravljanja tudi bolj odgovornega dela lahko samo dejanska ugotovitev, o kateri mora biti odločeno v sodbi, to pa pomeni, da tako vprašanje ni predhodno vprašanje, kot to zatrjuje zahteva za varstvo zakonitosti. V civilnem postopku ima predhodno vprašanje značaj dejanske ugotovitve, za te zahteve za varstvo zakonitosti v tej smeri zaradi določbe drugega odstavka 387. člena ZPP ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen z določbo 210. člena ZOR, kar pomeni, da naj bi tožena stranka na račun tožnice neupravičeno pridobila razliko v plači, ker naj bi bila ta (nižja) izplačana brez pravne podlage. Neupravičene pridobitve sodišče ni ugotovilo. Sodišče druge stopnje glede tega vprašanja pravilno ugotavlja, da je tožnica plačo ves čas prejemala v skladu s sklepi, ki so urejali njen pravi položaj pri toženi stranki in da delovno mesto kreditnega referenta I v odseku kreditiranja občanov sploh ni bilo sistemizirano. S sklepom z dne 15.7.1994 je bila tožnica razporejena na delovno mesto 527 - kreditni referent II v oddelku kreditiranja občanov in malega gospodarstva. Zoper ta sklep je sicer vložila ugovor in z njim uspela (20.12.1994 je bil razporeditven sklep razveljavljen), vendar ponovnega odločanja o njeni razporeditvi pred pripojitvijo njenega prejšnjega delodajalca K. k toženi stranki (1.1.1995) ni bilo. Je pa tožena stranka 30.6.1995 izdala sklep o pravnem položaju tožnice (do takrat je bila tožnica brez razporeditvenega sklepa), ki ga je poimenovala kot ugotovitven sklep. V tem sklepu je ugotovila, da je tožnica od 1.1.1995 razporejena na delovno mesto kreditni referent II, to je na delovno mesto, na katerega je bil razporejen na dan izvedbe pripojitve. Tožnici je bil ugotovljen tudi tarifni razred in tarifni količnik. S tem sklepom, ki je postal pravnomočen, saj tožnica zoper njega ni vložila ugovora, je bil njen položaj urejen in glede na to, da tožnica zoper sklep ni ugovarjala, je šteti, da je bila z njim pravilno razporejena. Tej razporeditvi ustrezno je bila izplačevana tudi njena plača, kar je v skladu z določbo 49. člena ZTPDR (zahteva zmotno navaja nepravilno uporabo 46. člena ZTPDR).

Tožnica bi sicer v postopku lahko dokazala, da je poleg del in nalog, ki jih je opravljala v skladu z zahtevami delovnega mesta, opravljala tudi druge zahtevnejše naloge, zaradi katerih bi jo moral delodajalec plačati več kot jo je. Vendar je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica ni opravljala istega dela kot drugi kreditni referenti I in da v postopku ni bilo niti zatrjevano niti dokazano, da je tožnica dejansko opravljala vse naloge, ki so jih opravljali drugi delavci, ki so bili razporejeni na delovna mesta kreditni referent I. Že tožnica sama je zatrjevala in dokazovala le, da je tudi ona opravljala naloge informiranja komitentov in svetovanje. Ker pa je sodišče zaključilo, da to pomeni drugačen obseg dela kot pri drugih kreditnih referentih I, ker večji obseg dela v odseku sploh ni bil potreben (zato samo sistemizacija kreditnega referenta II) in predviden, je iz tega potegnilo zaključek, da (niti o razliki v plači niti) o obogatitvi v smislu 210. člena ZOR v spornem primeru ni mogoče govoriti, ker dejanska podlaga tožbe (niti osnovne niti dopolnjene na obravnavi 24.4.2002) ni bila dokazana.

V spornem primeru ni uporabna določba 36. f člena ZDR, saj ta določa način plačila presežnih delavcev v šestmesečnem odpovedenem roku (določba 36.d člen ZDR) in pomeni "plačo po dejanskem delu" alternativo nadomestilu za čas, ko delavec opravlja delo in zato v tem primeru ni ustrezno sklicevanje na sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 119/97 z dne 14.10.1997. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo prvega odstavka 391. člena ZPP in ob upoštevanju določbe 378. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.