Jedro

Predmet varstva pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja ni posameznikova lastnina, temveč njegova zasebnost. Gre za zaščito zaključene celote prostorov, ki jih posameznik upravlja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli pogled v najbolj skrito področje svojega življenja.

Kazenskopravni pojem stanovanja je nekoliko širši in po ustaljeni sodni praksi zajema tudi druge podobne prostore (hotelske sobe, sobe v domovih upokojencev, ladijske sobe …), v katerih posameznik stalno ali začasno prebiva in v katerih upravičeno pričakuje zasebnost, življenje, skrito pred očmi javnosti.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah obtoženca in njegovega zagovornika se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtoženega A. A., rojenega 000, s stalnim prebivališčem E. in začasnim prebivališčem na naslovu F., iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je neupravičeno vstopil v zaprte prostore s tem, da je - z zavestnim sodelovanjem pri storitvi s B. B. in drugimi neupravičeno vstopil v tuje zaprte prostore s tem, da je v času od 22:00 ure dne 1. 12. 2011 do 6:00 ure dne 2. 12. 2011 na naslovu C., skupaj s prej navedenimi pristopil do hotelskega kompleksa, last D., kjer so po odtrganju železnega ščita ključavnice sobe 210 odprli vhodna vrata in v sobo brez dovoljenja, neupravičeno vstopili, - v času od 30. 1. 2012 od 14:00 ure do 31. 1. 2012 do 12:00 ure na naslovu C., neovirano pristopil do počitniške hiše št. V1-3, last D., z neznanim primernim orodjem na vzvod odprl vhodna vrata sobe V-3 in tako neupravičeno vstopil v tuje zaprte prostore, s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Obtožencu se za kaznivo dejanje velike tatvine na podlagi prvega odstavka 205. člena KZ-1 izreče kazen

6 (šest) mesecev zapora.

III. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in dveh kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen šest mesecev zapora, za drugi dve kaznivi dejanji pa za vsako kazen dva meseca zapora in mu izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Oškodovano pravno osebo je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obtoženčev zagovornik pa tudi zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Zagovornik je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti kaznivega dejanja pod prvo alinejo točke 2 izreka, mu določeni kazni za drugi dve kaznivi dejanji zniža ter ob uporabi določbe 55. člena KZ-1 izreče enotno kazen. Obtoženec je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obeh kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon, zaradi česar je bilo izpodbijano sodbo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti, pritožbene navedbe s katerimi se obtoženčev zagovornik zavzema za nižjo kazen pa so neutemeljene.

5. Kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 141. členu KZ-1 je umeščeno v šestnajsto poglavje Kazenskega zakonika z naslovom Kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine. Objekt kazenskopravnega varstva pri tem dejanju sta pravica posameznika do nedotakljivosti stanovanja ter posameznikova zasebnost, ki ju Ustava Republike Slovenije zagotavlja v 35. členu (nedotakljivost posameznikove zasebnosti) in 36. členu (nedotakljivost stanovanja). Ustavno sodišče Republike Slovenije se je že v več svojih odločbah izreklo o tem, da je z nedotakljivostjo stanovanja varovana zasebnost posameznika(1). Predmet varstva pri kaznivem dejanju kršitve nedotakljivosti stanovanja torej ni posameznikova lastnina, temveč njegova zasebnost, o čemer je zavzelo stališče tudi že Vrhovno sodišče(2). Gre za zaščito zaključene celote prostorov, ki jih posameznik uporablja za bivanje in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli pogled v najbolj skrito področje svojega življenja, zato upravičeno pričakuje, da se ga pusti pri miru, ker je tam doma. Kazenskopravni pojem stanovanja je nekoliko širši in po ustaljeni sodni praksi zajema tudi druge podobne prostore (hotelske sobe, sobe v domovih upokojencev, ladijske kabine, itd.) v katerih posameznik stalno ali začasno prebiva in v katerih upravičeno pričakuje zasebnost, življenje skrito pred očmi javnosti. Tudi v primeru „zaprtih prostorov“ gre za varstvo le tistih prostorov, ki so povezani z domovanjem (garaže, veže, drvarnice, itd.) in jih je v nekem smislu po pomenu in namenu mogoče enačiti s stanovanjem. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 141. člena KZ-1 bo zato storjeno le takrat, ko bo storilec s svojim ravnanjem posegel v „domovanje“, torej z neupravičenim vstopom v tuje stanovanje ali zaprte prostore, s tem, ko se od tam na zahtevo upravičenca ne bo odstranil ali pa bo na drug način onemogočil njihovo uporabo, posegel v posameznikovo zasebnost. 6. Obtožencu se očita, da je pristopil do počitniških prostorov v lasti D., odprl vrata sobe in neupravičeno vstopil (opis dejanj pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe). Gre torej za prostore, podobne stanovanju, v katerih posameznik lahko prebiva. Vendar pa opisa kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja pod prvo in drugo alinejo točke 2 izreka izpodbijane sodbe, ne vsebujeta trditve o tem, da bi obtoženec s svojim ravnanjem posegel v zasebnost kogarkoli. V opisu dejanj ni navedeno, da bi v hotelski sobi in počitniški hiši, v času, ko je obtoženec vanju vstopil, kdo prebival oziroma bil tam nastanjen, ki bi utemeljeno pričakoval zasebnost. Obtoženec s svojim ravnanjem ni posegel v stanovanje v katerem je zasebnost sama po sebi pričakovana, temveč v turistični objekt, katerega značilnost je bolj ali manj frekventno prihajanje in odhajanje njegovih „stanovalcev“, in „domovanje“ v njem ni ne stalno ne konstantno, zato takšen opis dejanj po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje zgoraj navedeno, ne predstavlja kaznivega dejanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1. Upoštevaje omenjen namen in obseg kazenskopravne zaščite (stanovanje je v nazivu in opisu kaznivega dejanja izpostavljeno kot osrednji predmet varstva), takšen opis dejanja ne omogoča sklepanja o obstoju kaznivega dejanja.

7. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v obtoženčevo škodo glede vprašanja iz 1. točke 372. člena ZKP, saj dejanji, ki sta opisani pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, nista kaznivi dejanji. To kršitev je pritožbeno sodišče ugotovilo ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP. Ker je izpodbijano sodbo iz teh razlogov, na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP, v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je obtoženca, iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, oprostilo dveh kaznivih dejanj kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena KZ-1, se do pritožbenih navedb obtoženca in njegovega zagovornika, s katerimi uveljavljata zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zagovornik pa tudi nestrinjanje z višino kazni za ti dve kaznivi dejanji, ni opredelilo.

8. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Z razlogi za izbiro zaporne kazni, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo na strani 9 izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja, zato je obtožencu za storjeno kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 izreklo zaporno kazen. Sodišče prve stopnje je na strani 10 izpodbijane sodbe navedlo tudi prepričljive razloge o višini kazni in je po presoji pritožbenega sodišča pri odmeri višine (šest mesecev) v zadostni meri upoštevalo tako obtoženčevo predkaznovanost kot njegovo priznanje krivde. Pritožbene navedbe zagovornika, da bi sodišče prve stopnje moralo dati večji pomen obtoženčevemu priznanju krivde in njegovi mladosti v času storitve kaznivega dejanja, so zato neutemeljene.

9. Prav tako ni mogoče ugoditi pritožnikovemu predlogu za izrek enotne kazni obtožencu, na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče na seji senata, ko odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo prvostopenjsko sodišče in le tega, brez opravljene glavne obravnave, ki pa je pritožnik ne predlaga, ne more preseči. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja, da se je sodišče prve stopnje seznanilo s tem, da obtoženec trenutno prestaja zaporno kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kr 27466/2010, vendar ni znano na kakšen način se je sodišče s tem seznanilo, niti ni ugotovilo dejstev in okoliščin, ki so za uporabo določbe 55. člena KZ-1 in izrek enotne kazni pomembne (začetek prestajanja zaporne kazni, kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal). S pritožbenimi navedbami, da so bili podani zakonski pogoji za izrek enotne kazni po navedeni določbi in je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, zagovornik torej, iz navedenih razlogov ne more uspeti.

10. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo in, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu s 383. členom ZKP drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ni ugotovilo, je v nespremenjenih delih izpodbijano sodbo potrdilo.

Op. št. (1): Odločba URS Up-50/99 z dne 14. 12. 2000. Op. št. (2): Sodba VSRS I Ips 21/2000 z dne 25. 9. 2003.