Jedro

Tožnik je delavcem pogodbenega izvajalca naročil, naj na tovornjak pod lesene palete zložijo tudi približno 200 kg inox cevi. Tožnik je s tem, ko je poskrbel za odtujitev inox cevi tožene stranke, ne da bi imel dovoljenje tožene stranke za naložitev in odvoz inox cevi naklepoma huje kršil obveznosti iz 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in iz 37. člena ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. S svojim ravnanjem pa je izpolnil tudi znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 oziroma napeljevanja in sodelovanja pri tatvini po 37. členu KZ-1. Zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo zaposlitvi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1, zaradi izgube zaupanja tožene stranke do tožnika pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2015 nezakonita in se razveljavi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 10. 7. 2015 do 11. 9. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje ter ji obračunati bruto plače, in sicer 1.793,60 EUR za julij 2015, 2.578,30 EUR za avgust 2015 in 1.054,75 EUR za september 2015 ter tožeči stranki po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec; za čas od 1. 6. 2015 do 9. 7. 2015 pa obračunati še 693,87 EUR za junij 2015 in 347,34 EUR za julij 2015 ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Vztraja, da ni naročil delavcem pogodbenega izvajalca A. d. o. o., naj natovorijo približno 200 kg inox cevi na tovorno vozilo pod odpadne lesene palete. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodbo je oprlo le na izpovedbe prič B.B., C.C., D.D. in E.E., ki niso verodostojne, saj so vse sodelovale pri očitanem dejanju. Navaja, da so to storilci kaznivega dejanja tatvine, glede katerih se tožniku očita napeljevanje. Te osebe so naložile sporne cevi. Odgovornosti za svoje ravnanje se ne morejo razbremeniti s sklicevanjem na navodila nadrejenih. Tudi se bojijo izgubiti zaposlitev. Kot je povedal B.B., mu je bilo s strani direktorja F.F. naloženo, da ne sme imeti s tožnikom pogovorov izven firme, saj bo sicer dobil odpoved. Vse to bi treba upoštevati pri oceni dokazov. Sodišče je izvzelo iz konteksta dele izpovedi posameznih prič. Ni navedlo argumentov o dokazni vrednosti vsake priče. Zgolj pavšalno je obrazložilo, da zaradi skladne in prepričljive izpovedbe prič ni moglo slediti tožniku, da ni bil on tisti, ki je odredil nalaganje cevi. Sodba ni sposobna preizkusa. Zaradi površne dokazne ocene je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in v zapisnikih o izvedbi dokazov. Ker sodišče ni s povečano kritičnostjo ocenjevalo dokazov, je kršilo 8. člen ZPP in zmotno ugotovilo odločilna dejstva. B.B. je izpovedal, da naj bi mu tožnik odredil naložitev cevi, pri čemer drugi niso slišali navodil tožnika, saj sta bila v pisarni sama. Tako da je navedeni kasneje rekel trem delavcem, naj naložijo cevi. Tudi delavci sami so povedali, da niso slišali tožnikovega navodila. G.G. in H.H. sta izpovedala, da tožnik tudi ob raztovarjanju ni bil prisoten, B.B. pa je neprepričljivo izpovedal, da je takrat bil prisoten. Po napačni oceni sodišča te okoliščine niso pomembne. Tožnik vztraja, da je to pomembno za presojo verodostojnosti priče B.B.. Meni, da dokazna ocena ne dosega standarda iz 4. in 8. člena ZPP. Zaključek sodišča, da naj bi delavci pričeli z nalaganjem ob 14.20 uri je napačen. Vsi delavci so izpovedali, da so okrog 14.20 ure šele prišli do delavnice, kjer jih je sklical B.B. in jim odredil, da naložijo palete in cevi. Ker je tožnik pri vratarju evidentiral svoj odhod ob 14.38 uri, to pomeni, da je območje svoje delavnice zapustil najkasneje ob 14.30 uri. Nagalanje se je izvajalo do 16.00 ure. Kot je povedal I.I., naj bi bilo tehtanje inox cevi opravljeno kasneje. Sicer pa tožena stranka ni trdila, da naj bi navedeni ugotovil 420 kg, zato sodba ne bi smela temeljiti na tej izpovedbi. Ker je izpoved upoštevana kot strankina navedba, gre za kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi 7. člena ZPP. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi najbolj stroga sankcija, bi treba upoštevati, da je tožnik sicer zelo dobro opravljal svoje delo. Ker sodišče ni uporabilo 109. člena ZDR-1, je zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva. Glede listinskih dokazov, ki se nanašajo na predhodno pridobljene izjave, je le navedlo, da jih je upoštevalo, ne pa, kaj iz njih izhaja. To je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je tožniku nezakonito očitala, da je storil kaznivo dejanje tatvine oz. napeljevanje k tatvini po 204. členu KZ-1. To določbo je sodišče zmotno uporabilo. Tožnik ni mogel biti hkrati storilec kaznivega dejanja in napeljevalec k istemu kaznivemu dejanju. Tožnik ni delavce napeljal k storitvi kaznivega dejanja. Zgolj pavšalni očitek, da naj bi naročil natovarjanje, ne pojasni, kako in s kakšno obliko krivde naj bi izvršil napeljevanje. Že kršitve v odpovedi niso opredeljene na način, ki bi omogočal presojo, ali vsebuje znake kaznivega dejanja oziroma napeljevanja h kaznivemu dejanju. Sodišče pri presoji znakov kaznivega dejanja ni presojalo vseh dejstev, pomembnih glede na 204. in 37. člen KZ-1. Tožnik spornih stvari ni odvzel niti jih ni pridobil v svojo posest. Z vozilom in blagom je razpolagala tožena stranka, saj se je vse to nahajalo na območju in pod nadzorom tožene stranke. Ker do odvoza cevi ni prišlo, saj je tožena stranka to preprečila, je napačen zaključek, da je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano. Tudi ni podan razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka v odpovedi ni konkretizirala krivde, le na splošno se je sklicevala na naklep in na hudo malomarnost, tudi sodba ne vsebuje konkretne presoje krivde. Ni obrazloženo, zakaj gre za hujšo kršitev. Ugotovitve glede naklepa, da naj bi tožnik naročil zaposlenim pri podizvajalcu, na kakšen način naj namestijo inox cevi ter jim dal navodila, naj te ne bodo vidne oz. naj bodo prekrite s paletami, so protispisne, saj to iz zapisnikov o zaslišanju prič ne izhaja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v obrazloženem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z odločilnimi razlogi iz izpodbijane sodbe.

6. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v zvezi s katero neutemeljeno uveljavlja tudi absolutne bistvene kršitve postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 4., 7. in 8. členom ZPP.

7. Ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba zaradi površne dokazne ocene ni sposobna preizkusa, ter da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno obrazložilo, da zaradi skladne in prepričljive izpovedbe prič ni moglo slediti tožniku, da ni odredil nalaganja cevi. Tudi sicer sodba vsebuje razloge o teh odločilnih dejstvih, pri čemer razlogi med seboj tudi niso v nasprotju. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti v zvezi z obrazložitvijo uporabe 109. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje okoliščine, relevantne za uporabo te določbe, natančno obrazložilo. To, da ni dalo posebne teže okoliščinam, ki jih je poudarjal tožnik, pa po vsebini ne pomeni uveljavljanje kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi v zvezi z pisnimi izjavami prič se pritožba napačno sklicuje na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, namesto na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko sodišču očita, da je te dokaze zgolj izvedlo, ne da bi jih upoštevalo, s tem da je sodišče prve stopnje priče tudi neposredno zaslišalo in v dokazni oceni te izpovedbe tudi upoštevalo. Zatrjevana površna dokazna ocena ne more pomeniti kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V izpodbijani sodbi tudi sicer ni nasprotja med vsebino zapisnikov in razlogi sodbe, kar navaja pritožba, da bi bila podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži pritožbena navedba, da so protispisne ugotovitve sodišča o tožnikovem naklepu. S tem, ko pritožba uveljavlja, da v zapisnikih o izpovedbah prič ni podlage za zaključke o njegovem naklepu, tožnik kljub sklicevanju na protispisnost, po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Pritožba v zvezi z upoštevanjem izpovedbe priče I.I. neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem izpovedbe te priče nadomestilo pomanjkljive navedbe tožene stranke, ki ni navajala, da naj bi navedeni delavec natehtal 420 kg cevi. Glede na to, da se očitek iz odpovedi nanaša na približno 200 kg cevi, okoliščine glede 420 kg niti niso ključne za presojo odpovednega razloga. Posledično ni možen zaključek, da je sodišče prve stopnje glede teh okoliščin kršilo kontradiktornost oziroma toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja.

10. Ker torej sodišče prve stopnje v zvezi z navedenim svoje odločitve ni oprlo na odločilna dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, tudi ni podana zatrjevana kršitev 7. člena ZPP. Kot že nakazano, tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje nekritično ocenilo izvedene dokaze ter kršilo 8. člen ZPP, ki določa prosto presojo dokazov oziroma sprejem dokazne ocene tako, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je to določbo upoštevalo, kot bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako npr. ne drži, da je sodišče izpovedi prič izvzemalo iz konteksta, kot navaja pritožba, pač pa jih je, ravno nasprotno, ocenilo z vidika relevantnih vprašanj za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nerelevantno je sklicevanje pritožbe tudi na postopkovno kršitev 4. člena ZPP, saj se ta nanaša na posredno izvedene dokaze, ki niti niso bili predmet izvedenega dokaznega postopka.

11. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za ugotovitev, da je bil tožnik tisti, ki je delavcem A. d. o. o. naročil, da naložijo inox cevi na tovornjak pod lesene palete, ki jih je tožnik kupil od tožene stranke, vse z namenom, da si jih protipravno prilasti. Priče B.B., C.C., D.D. in E.E. so skladno izpovedale, da so kritičnega dne pričeli z delom ob 14.20 uri, ko je J.J. pripeljal kamion, predviden za natovarjanje, pred delavnico tožene stranke. Vse so skladno izpovedale, da je bil tožnik prisoten ob začetku nalaganja inox cevi, sodišče pa je skrbno dokazno ocenilo vsako izpovedbo priče posebej in vse izpovedbe skupaj ter prepričljivo pojasnilo, da so izpovedbe prič skladne in življenjsko sprejemljive ter ob oceni še ostalih izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je delavcem pogodbenega izvajalca naročil, da naložijo inox cevi pod lesene palete.

12. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, kar poudarja pritožba, da tožnik ni vsem oziroma vsakemu izmed teh delavcev posebej naročil sporno opravilo, ampak je to naročil le B.B., vendar pa je bil ta ostalim nadrejen. Vseskozi so delali pod njegovim nadzorom in navodilih, tako da zaradi zapisa v izredni odpovedi, da je tožnik vsem naročil sporno opravilo, dejansko pa je bilo naročilo izvedeno preko nadrejenega B..B, ni okoliščina, ki bi kazala na nezakonitost odpovedi. Četudi tožnik še v pritožbi vztraja, da tega naročila ni dal, je to stvar dokazne ocene, ki pa nikakor ni pavšalna, ampak je logična in pravilna.

13. Na takšno tožnikovo ravnanje ne kažejo zgolj izjave omenjenih prič, temveč tudi same okoliščine natovarjanja, ki potrjujejo zaključek, da je bil tožnik tisti, ki si je želel protipravno prilastiti cevi. Sodišče prve stopnje je npr. ustrezno poudarilo kot relevantno okoliščino, da je bil tožnik tisti, ki je dan pred nalaganjem lesenih palet, ki jih je odkupil od tožene stranke, pri J.J. naročil prevoz. Prav tako ni nepomembno, da so se cevi nalagale na tovorno vozilo šele ob koncu delovnega časa, v zvezi s čimer tožnik še v pritožbi poskuša dati posebno težo okoliščini, da naj bi sam zapustil delovno mesto ob 14.30 uri, nato svoj odhod evidentiral pri vratarju ob 14.38 uri, medtem ko so priče dobile navodila od nadrejenega za nalaganje ob 14.20 uri. Četudi torej tožnik poudarja, da je bil v času, ko je potekalo natovarjanje cevi na tovornjak, že na odhodu domov, to še ne pomeni, da predhodno ni mogel poskrbeti za odtujitev spornih cevi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovo odločilno udeležbo pri spornem dogodku utemeljeno poudarilo, da je kot delovodja in nosilec izvajanja delovnega naloga delavcem pogodbenega izvajalca naročil tudi to, da naj odrežejo neuporabljene cevovode, ki so bili dotrajana oprema, predvidena za odstranitev, in jih tako razrezane zložijo na leseno paleto in jih odpeljejo v Centralno strojno delavnico, katere delovodja je bil in tako je bil material pripravljen na odvoz. Vse to so okoliščine, ki kažejo na namen prilastitve inox cevi, ki so bile v lasti tožene stranke.

14. Pritožba neutemeljeno poudarja neverodostojnost navedenih prič, in sicer do te mere, da jih prikazuje kot ključne storilce spornega ravnanja. Vendar pa omenjene priče niso bile delavci tožene stranke, zato je manj verjeten njihov motiv, da bi izpovedovali v korist tožene stranke oziroma, da bi bili zainteresirani za izid postopka. Ker niso bili zaposleni pri toženi stranki, strah pred izgubo zaposlitve ne more biti okoliščina, ki bi jo sodišče pri oceni njihovih izpovedb moralo upoštevati, kot to zmotno meni pritožba. Za presojo verodostojnosti pričevanj tudi ni odločilno, kar je izpovedal B.B., da mu je njegov nadrejeni pri A. d. o. o. prepovedal dajanje kakršnikoli izjav in pogovorov s tožnikom. Očitno pa je direktor A. d. o. o. varoval svoje interese, saj je šlo za sum storitve kaznivega dejanja, v dogajanje pa so bili vpleteni njegovi delavci.

15. Poleg delavcev tega zunanjega pogodbenega izvajalca tožene stranke, ki so bili zaslišani kot priče tudi na tožnikov predlog in so verodostojno in življenjsko sprejemljivo pojasnili okoliščine nalaganja spornih cevi, so bile v postopku zaslišane tudi druge priče, ki so ovrgle izpovedbo tožnika in njegovo različico obravnavanega dogodka (priča npr. K.K., G.G., I.I., J.J.). V posledici je neutemeljen očitek pritožbe o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter o pristranskem obravnavanju izpovedi zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Tožnik poleg svoje izpovedbe v dokaz svojih trditev ni ponudil dokaza, ki bi potrjeval njegove navedbe o poteku natovarjanja cevi.

16. Kot že nakazano, pritožbene navedbe o teži inox cevi niso pravno relevantne za presojo zakonitosti odpovedi. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala, da je delavcem pogodbenega izvajalca naročil, naj na tovornjak pod lesene palete zložijo tudi približno 200 kg inox cevi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na strani 10 sodbe izrecno zaključilo, da je očitek tožniku v izredni odpovedi o tem, da je dne 16. 6. 2015 naročil delavcem pogodbenega izvajalca naj natovorijo približno 200 kg inox cevi na tovornjak pod lesene palete, kar so tudi storili, v celoti utemeljen. Prav tako je v razlogih sodbe zaključilo, da so cevi tehtale vsaj 200 kg, kar je ob zaslišanju potrdil tudi priča B.B., medtem, ko je priča I.I. njihovo težo opredelil v višini 420 kg ob kasnejšem tehtanju. Navedeno ni odločilno dejstvo tega spora. Prav tako tožnik s pritožbo ne more uspeti z opozarjanjem na okoliščino, da sam ni bil prisoten, ko se je začelo z raztovarjanjem cevi do 16.00. Pred tem je bil namreč kamion s cevmi pri vratarju zaradi anonimne prijave poskusa odtujitve inox materiala ustavljen in vrnjen, da se cevi raztovorijo.

17. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovljenimi dejstvi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izredna odpoved je bila podana po 1. alineji (kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava predvsem glede kvalifikacije po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da kršitve v odpovedi niso opredeljene na način, ki bi omogočal presojo, ali vsebuje znake kaznivega dejanja tatvine oz. napeljevanja h kaznivemu dejanju.

18. Tožena stranka je tožniku v odpovedi očitala, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.) oziroma napeljevanja in sodelovanja pri tatvini po 37. členu KZ-1. Tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 204. člen KZ-1, ki v prvem odstavku določa: Kdor komu vzame tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, se kaznuje z zaporom do treh let. Člen 37 KZ-1 pa določa: Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga storil sam (prvi odstavek), kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve dejanja (drugi odstavek). Glede poskusa storitve kaznivega dejanja je relevanten 34. člen KZ-1, po katerem se tisti, ki je naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, kaznuje za poskus, če je to kaznivo dejanje, za katero se smejo po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen.

19. Očitanega ravnanja niti ni bilo mogoče storiti na drugačen način kot naklepoma. Sodišče prve stopnje je iz ugotovitve, da je tožnik zaposlenim pri podizvajalcu izrecno naročil, naj na tovornjak poleg odpadnih lesenih palet naložijo tudi inox cevi, ki so bile last tožene stranke, na način, da jih skrijejo pod lesene palete, tožnika pravilno opredelilo kot napeljevalca h kaznivemu dejanju tatvine. Ker torej ni sam izvršil znakov kaznivega dejanja, ne more biti relevantna pritožbena trditev, da spornih stvari ni pridobil v svojo posest. Prav tako ni ključna pritožbena navedba, da se je vozilo s spornimi cevmi vseskozi nahajalo na območju tožene stranke. Kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, je tuja premična stvar odvzeta tedaj, ko se onemogoči tistemu, ki je dotlej njo posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in niti ni nujno, da se odnese s kraja, kjer se je prej nahajala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bili znaki kaznivega dejanja izvršeni, ko so bile inox cevi naložene na tovorno vozilo in pripravljene na odvoz iz območja tožene stranke. To, da je bilo sporno ravnanje kmalu odkrito, ne pomeni, da ni bilo dokončano oziroma, da je šlo za poskus. Glede na citirane določbe KZ-1 pa bi tudi stališče, da je šlo za poskus, zadostovalo za enake zaključke o kaznivosti očitanega ravnanja.

20. Sicer pa je odpoved zakonita že po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik s tem, ko je poskrbel za odtujitev inox cevi tožene stranke, ne da bi imel dovoljenje tožene stranke za naložitev in odvoz inox cevi, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje huje kršil obveznosti iz 33. člena ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člena ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil), predvsem pa je relevantna kršitev obveznosti iz 37. člena ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

21. Kot že nakazano, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, da je bilo ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank nujno takojšnje prenehanje delovnega razmerja, torej brez odpovednega roka. Utemeljeno ni sledilo tožniku glede pomena okoliščine, da je do spornega dogodka dobro opravljal svoje delo, ampak je poudarilo naravo kršitve oziroma pomen okoliščine, da si je tožnik poskušal protipravno prilastiti premoženje tožene stranke, zato je obstajala utemeljena bojazen, da bi utegnil takšno ali podobno ravnanje ponoviti, o čemer je izpovedal tudi I.I., podpisnik izredne odpovedi, ki je nadaljnje sodelovanje s tožnikom ocenil kot nemogoče. Zaupanje tožene stranke v tožnika je bilo po pravilni oceni sodišča prve stopnje omajano do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka.

22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).