Jedro

Odločitev v sporu brez glavne obravnave lahko predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 11696/2011 z dne 1. 2. 2011 razveljavilo v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna terjatev v skupni višini 1.346,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, ter v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka), isti sklep o izvršbi razveljavilo tudi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna terjatev v višini 2.374,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter v delu glede stroškov upnika in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da mora v 8 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 312,04 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Navaja, da je v postopku pojasnila izračun višine članarine in sicer, da za vsako poslovno leto skupščina GZS določi izhodišča za izračun članskega prispevka in da določila, ki urejajo to področje, vsebuje status GZS, ki je usklajen z ZGZ. Tožena stranka je nato le še ponovila trditev, da tožeča stranka, ne glede na predložen dokaz, ni specificirala terjatve na način, ki ga vsebujejo predloženi sklepi, objavljeni na spletni strani tožeče stranke. Sodišče je izdalo sodbo brez naroka in pri svoji odločitvi zmotno ni upoštevalo določil 212. člena ZPP v zvezi z dokaznim bremenom, ki določa, da mora vsaka od pravdnih strank svoje trditve dokazati, torej bi jih morala v konkretnem primeru tudi toženka. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je vpogledalo spletno stran tožeče stranke, vendar do podatkov, ki so potrebni za izračun, ni moglo priti. Tožena stranka v nobeni vlogi ne poda konkretne trditve o tem, za kakšno višino je posamezna terjatev tožnice napačno izračunana. Trditev, da tožnica ni predložila posebne obrazložitve, načina in izračuna in kriterijev, ne predstavlja nobenega od razlogov iz 55. člena ZIZ, zaradi katerega bi bilo treba sklep o izvršbi razveljaviti in zavrniti tožbeni zahtevek. Tožena stranka bi lahko ob prejemu vsakega računa tega zavrnila. Osnova za izračun članarine so bili in so še vedno podatki o številu zaposlenih in višina bruto plače iz preteklega poslovnega leta. Vsi ti podatki pa so vsebovani v vsakokratnem poslovnem poročilu, ki ga pravne osebe morajo sestaviti in predložiti na DURS. Svojo bilanco poznajo vsi člani GZS. Sodišče nasprotuje tudi temu, da je bil zahtevek zavrnjen, ker na spletni strani tožnice sodišče ni našlo podatkov, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, ali je izračun višine članarine pravilen. Sodišče bi moralo v dvomu pozvati pravdni stranki h konkretni dopolnitvi tožbe ali ugovora ali pa nejasnosti pojasniti na naroku. Sodišče je z odločitvijo o zahtevku brez razpisanega naroka napačno uporabilo materialno pravo. Kršilo je tudi določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je oprlo odločitev na povsem nezadostno osnovo, saj ni razpolagalo z bistvenimi podatki, ki bi omogočili preizkus izračuna, pri čemer je bistvo, da te podatke tožena stranka ima. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju s sodno prakso.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor se je pred sodiščem prve stopnje vodil kot gospodarski spor, glede na vrednost spornega predmeta pa tudi kot spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP). Glede na odločbo Vrhovnega sodišča RS III R 2/2013 z dne 20. 3. 2013 predmetni spor ni gospodarski, ker tožeča stranka kot zbornica ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP, kar posledično pomeni, da ne gre za spor majhne vrednosti (prim. 443. člen ZPP). Navedeno odpira vprašanje obligatornosti glavne obravnave in opredelitev dovoljenih pritožbenih razlogov.

5. Višje sodišče najprej odgovarja na pritožbeno trditev, da je sodišče z odločitvijo o zahtevku brez razpisanega naroka napačno uporabilo materialno pravo. Odločitev v sporu brez glavne obravnave ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, ampak gre lahko le za bistveno kršitev določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik pa take (procesne) kršitve ne uveljavlja, ampak meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo njegovih pisnih dokazov, tožena stranka pa je izrazila le sum v pravilnost obračuna članskega prispevka, napačno uporabilo določbe 212. člena ZPP in da bi moralo sodišče v dvomu pozvati tožečo stranko k popravi tožbe ali nejasnosti pojasniti na naroku v skladu s 454. členom ZPP. Takih trditev pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak za dovoljen pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega, ker ne gre za spor majhne vrednosti.

6. Sodišče prve stopnje je v neumaknjenem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati višine svojega zahtevka, natančneje načina izračuna članskega prispevka. Višje sodišče se s tako oceno strinja, saj so razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in popolni. Zmotno je stališče pritožbe, da so bila napačno uporabljena pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP), zato tudi relativna kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka ni izražala le suma o pravilnosti izračuna članskega prispevka, ampak izrecno trdila, da se na podlagi predloženih računov ne da preizkusiti načina obračuna, le tega pa tožeča stranka v vlogah ni pojasnila. Še v pritožbi vztraja pri stališču, da so vsi podatki javno dostopni in da bi lahko tožena stranka iz objav na spletni strani GZS in svojih bilanc brez posebnih strokovnih znanj sama ugotovila, v kateri razred je uvrščena in preverila pravilnost izračuna tožeče stranke. Vendar pa to ni naloga tožene stranke, še manj pa sodišča. Glede pritožbenega očitka, da je „sodišče oprlo odločitev na povsem nezadostno osnovo, saj ni razpolagalo z bistvenimi podatki, ki edini omogočajo preizkus izračun“ pa lahko pritožbeno sodišče doda le, da bi te podatke morala predložiti tožeča stranka.

7. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).