Jedro

Ker so dokazila o pravici graditi v 56. členu ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, to po presoji sodišča tudi pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev torej smiselno izključuje (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in prizadete stranke družbe A. d.o.o. se zavrneta.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo izdal investitorki družbi A. d.o.o., v tem upravnem sporu prizadeti stranki, gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na jugozahodnem delu parc. št. 23/2, k.o. ..., v odmiku 3,01 od parcelnih mej parc. št. 25/6 in 25/5, k.o. ..., na južni strani, ter v odmiku 5,55 m od parcelne meje parc. št. 25/5, k.o. ..., na vzhodni strani, pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve izhaja, da je organ preveril pogoje iz prvega odstavka 74.a in 74. c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ugotovil, da gre za nezahtevni objekt po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. V postopek je na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) povabil tožnika in družbo B. d.o.o.. Po izjavi tožnika je investitorka spremenila zahtevek, o čemer sta bila tožnik in družba B. tudi seznanjena. Tožnik je gradnji nasprotoval zaradi neurejenega dostopa do nepremičnine, investitorka je temu oporekala. Po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor na območju mestne občine Maribor v letu 2000 zaradi urbanistične zasnove mesta Maribor gre za stavbno zemljišče v ureditvenem območju naselja, v prostorski planski enoti St1-SD. Na podlagi tega Odloka se obravnavani poseg ureja na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urbanistične zasnove Maribora (v nadaljevanju Odlok o PUP), po katerem se poseg nahaja v območju površin za stanovanja. Glede na 8. do 17. člen Odloka o PUP, ki jih organ tudi citira, obravnavana garaža spada med nezahtevne stavbe, njena bruto tlorisna površina bo 49,78 m2 in maksimalne višine 2,95 m, merjeno od terena. Streha bo ravna, naklona 4 stopinje, krita s kovinsko kritino, ki bo hkrati strop nad prostorom. Ker je obravnavana postavitev garaže v odmiku 3,01 od od parcelne meje parc. št. 25/6, k.o. ..., ki je večji od minimalno predpisanega odmika 1,5 m, soglasje lastnika sosednje gradbene parcele ni obvezujoče. Pripomb tožnika organ ni mogel upoštevati, ker v zemljiški knjigi ni vknjižena nobena pravica dostopa oziroma dovoza čez parc. št. 23/2, k.o. ..., do njegove nepremičnine, prav tako ni vpisan postopek določitve nujne poti. Njegovo soglasje po PUP pa - kot že povedano - ni obvezujoče. Pripomb družbe B. d.o.o. organ tudi ni upošteval iz tam navedenih razlogov.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika, zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov in še dodal, da tožnik v času izpodbijane odločbe ni imel stvarne pravice nujne poti na zemljišču nameravane gradnje, lastninska pravica investitorja ni bila omejena. Ker pa tudi ni izkazal, da je zastopnik družbe B., njegovih pripomb, ki se nanašajo na to družbo, tudi ni bilo mogoče upoštevati.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da v zvezi s parc. št. 23/2 poteka postopek za določitev nujne poti (N 165/2017), ker ta predstavlja edini dostop do njegove nepremičnine. Gre za pravico, ki že obstaja in se tudi izvršuje in jo bo sodišče samo ugotovilo (sodni postopek že poteka, ampak še ni zaključen). Ne drži, da bi bil takšen postopek relevanten le v primeru, če bi bilo v zemljiški knjigi vpisano, da tak postopek poteka. V vmesnem času je prišlo do vpisa postopka v zemljiško knjigo, vendar je drugostopni organ menil, da je bistveno, da tožniku še ni bila s sodno odločbo priznana nujna pot. Organ bi moral to vprašanje obravnavati kot predhodno vprašanje, torej ali to vprašanje rešiti sam ali prekiniti postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. Organ tako ni ravnal, kar je napačno. Tako tudi sodna praksa (npr. I U 48/2013, I Up 1272/2006). Ob takšnem razumevanju predpisov bi lahko vsak investitor izigral upravičenca do nujne poti, še zlasti če bi postopek trajal dlje časa. Tožnik ne bo imel možnosti zaščititi svoje pravice, če bo nujna pot (ki jo bo sodišče ugotovilo čez dve ali tri leta) že onemogočena s postavitvijo objekta na obravnavani parceli. V tem primeru je bilo nesporno, da poteka sodni postopek za določitev nujne poti, v katerem sodišče odloča o nujni poti na zemljišču, v zvezi s katerim se izdaja gradbeno dovoljenje. Organ je s tem kršil 147. člen ZUP, posledično tudi 8. člen ZUP. Nedvomno sodni postopek, ki pomembno vpliva na možnost gradnje, pa tudi možnost uporabe in dostopa po tej nepremičnini, predstavlja predhodno vprašanje v postopku gradbenega dovoljenja na tej nepremičnini. Z opustitvijo uporabe 147. člena ZUP je prišlo tudi do kršitve 88. in 89. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter kršitve 14., 22., 23., 25., 33. in 74. člena Ustave RS. Tožnik zato tudi uveljavlja, da ni bil deležen poštenega postopka (6. člen EKČP, 22. in 23. člen Ustave). V postopku je tako prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka, odločbi pa sta po mnenju tožnika tudi nični. V nadaljevanju je tožnik navedel ugovore, ki se nanašajo na družbo B. d.o.o., za katere je menil, da jih ima pravico uveljavljati, saj je odločba tudi iz teh razlogov nezakonita. Ker je bil tožnik udeleženec v postopku, bi moral organ tudi te ugovore vsebinsko obravnavati. Drugostopni organ bi torej moral ugoditi njegovi pritožbi, ne pa, da se do njegovih pritožbenih navedb ni niti opredelil. S tem je prišlo tudi do kršitve 14., 22., 25., 33., 67., 71. in 74. člena Ustave RS in 6., 13. in 14. člena EKČP ter 1. člena Protokola 1 k EKČP. Tožnik je predlagal, da se v zadevi izvede glavna obravnava ter izvede vse dokaze, zasliši tožnika in pričo C.C. (direktorja družbe B. d.o.o.), ki bosta lahko potrdila navedbe tožnika. Po opravi glavne obravnave pa naj sodišče prvostopno odločbo spremeni tako, da se vloga investitorja A. za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, podredno, da se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne toženki v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Prizadeta stranka družba A. d.o.o. je v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik preko parc. št. 23/2 sploh ne sme dostopati, kar dokazuje sodba Okrajnega sodišča v Mariboru, III P 288/2016 z dne 29. 11. 2017, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora opustiti vsakršno vznemirjanje in poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima prizadeta stranka na parc. št. 23/2, k.o. ..., torej na parceli, na katero se nanaša gradbeno dovoljenje. Ta sodba je bila tudi potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 181/2018 z dne 11. 4. 2018. Iz te parcele tudi ni nobenega dostopa do parc. št. 25/6, k.o. ..., ki je v lasti tožnika, zato tožnik ne more pridobiti nujne poti preko te parcele, saj je ta mogoča skozi vhode v proizvodno halo. Sicer ima pa tožnikova nepremičnina že zagotovljen dostop skozi obstoječi vhod z jugozahodne strani, do katerega dostopa preko parc. št. 25/1. To je potrdil tudi tožnik sam na zapisnik z dne 20. 9. 2018, ko je izpovedal, da njegov najemnik dostopa do te nepremičnine preko parc. št. 25/1. Prizadeta stranka je zato predlagala, da sodišče tožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

6. Stranka z interesom B. d.o.o. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

7. Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da se prizadeta stranka družba A. spreneveda, da se parc. št. 23/2 ne uporablja za dostop do njegove nepremičnine, saj to ne drži. O tem je priložil izjavo priče Č.Č., ki je bil vrsto let zaposlen pri družbi, ki je poslovala v stavbi na parc. št. 25/6. Kot je razvidno iz zapisnika, N 165/2017 z dne 20. 9. 2018, je lastnik A. d.o.o. najprej obljubil, da z dostopom ne bo težav. Okrajno sodišče je zaradi onemogočenja dostopa izdalo v tem postopku začasno odredbo z dne 28. 9. 2018, s katero je prepovedalo družbi A. takšno ravnanje pod grožnjo denarne kazni. Sodbi, III P 288/2016 in I Cp 181/2018 pa ne posegata v pravico tožnika do nujne poti, še več, sklep o začasni odredbi v postopku N 165/2017 je bil izdan kljub temu, da je družba A. ponavljala enake navedbe, kot jih podaja sedaj v tej zadevi. Tožnik je poudaril, da je stavba na parc. št. 25/6 imela vseskozi dostop preko parc. št. 23/2 in je družba A. tudi s prodajno pogodbo z dne 22. 2. 2006 novemu lastniku omogočila služnost preko parc. št. 23/2. Tožnik v zvezi s tem predlaga ogled na kraju samem, vpogled v prodajno pogodbo z dne 22. 2. 2006, skice objekta in v spis N 165/2017. 8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - garaže na parc. št. 23/2, k.o. ... investitorki družbi A. d.o.o., v tem upravnem sporu prizadeti stranki. Organ je namreč presodil (in temu tožnik ugovarja), da je prizadeta stranka izkazala pravico graditi na tem zemljišču. 10. 74. a člen ZGO-1 določa vsebino zahteve za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, 74. c člen ZGO-1 pa postopek njegove pridobitve. V slednjem je med drugim tudi določeno, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na predpisanem obrazcu, katerega vsebino in obliko odloči minister, pristojen za prostorske in gradbene zadeve, če (med drugim) ugotovi, da: - ima investitor pravico graditi.

11. Tudi po presoji sodišča je prizadeta stranka, investitorka družba A. d.o.o. izkazala pravico graditi na parc. št. 23/2, k.o. ... Tožnik ugovarja, da je v teku postopek določitve nujne poti na zemljišču, kjer je predvidena gradnja objekta, ki je predmet gradbenega dovoljenja, vendar pa tega ni izkazal. 12. Nujna pot je institut sosedskega prava in predstavlja posebno stvarno služnost, za katero so določena posebna pravila in tudi poseben nepravdni sodni postopek, po 216. členu SPZ pa nastane (v primerih nastanka služnosti z odločbo, za kar gre v tem primeru) z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna. Med strankama ni sporno, da v času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe do ustanovitve nujne poti s pravnomočno sodno odločbo še ni prišlo, temveč je tožnik v postopku pred njeno izdajo (zgolj) navajal, da bo dal vlogo za ustanovitev nujne poti, ki bo zelo verjetno določena na tem zemljišču, v času pritožbenega postopka (6. 3. 2018, z učinkovanjem od 22. 1. 2018) pa je bil izveden vpis zaznambe po četrtem odstavku 13. a člena Zakona o zemljiški knjigi (zaznamba spora o določitvi nujne poti ali pridobitvi stvarne služnosti - N 165/2017), kar pa - kot že citirano - uveljavljene stvarne služnosti ne izkazuje.

13. Tožnik zato ne more uspeti z ugovorom, da je prvostopni organ ugotovil, da je v teku postopek za določitev nujne poti (N 165/2017) in da gre za pravico, ki se že izvršuje in jo bo sodišče samo ugotovilo (pri čemer tudi navaja, da sodni postopek še ni zaključen), saj tega podatki spisa, vključno z njegovimi trditvami, ne dokazujejo. Slednji namreč izkazujejo, da je tožnik vložil predlog za dovolitev nujne poti (140. člen Zakona o nepravdnem postopku) v zvezi s 88. in nadaljnjimi določbami SPZ, torej uveljavlja nastanek služnosti s sodno odločbo (216. člen SPZ) in ne na podlagi priposestvovanja (217. člen SPZ), kot bi se lahko dalo sklepati iz njegovega ugovora.

14. Sodišče se tudi ne strinja, da bi moral organ (ker je bila v pritožbenem postopku izvedena zaznamba spora v zemljiški knjigi) prekiniti postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja po 147. členu ZUP. Po tej določbi lahko organ, ki vodi postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, to vprašanje ob pogojih iz tega zakona sam obravnava ali prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ.

15. Glede na 6. 1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre pri pravici graditi za lastninsko ali drugo stvarno pravico ali katero drugo pravico, na podlagi katere lahko investitor na nekem zemljišču oziroma objektu izvaja gradnjo. Kaj se šteje za dokazilo o pravici graditi, določa 56. člen ZGO-1. V prvem odstavku te določbe so naštete listine oziroma odločbe, ki veljajo za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu (izpisek iz zemljiške knjige, notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis v zemljiško knjigo, sodna odločba ali druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi). Ker je prizadeta stranka, investitorka družba A. d.o.o. izkazala pravico graditi na ustrezen način (z izpiskom iz zemljiške knjige, kjer je vknjižena lastninska pravica na tem zemljišču na njeno ime), je tudi po oceni sodišča organ imel podlago za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker pa so dokazila o pravici graditi v 56. členu ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, to po presoji sodišča tudi pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero od v zakonu naštetih dokazil. Takšna ureditev torej smiselno izključuje (izven oziroma onkraj v zakonu izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Tako tudi ustaljena sodna praksa (npr. sodba Upravnega sodišča RS, I U 1312/2016 z dne 14. 12. 2017, sodba Upravnega sodišča RS, I U 980/2010 z dne 25. 11. 2010, sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 310/2013 z dne 13. 2. 2014). Tožnik se zato brez uspeha sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 1272/2006 z dne 4. 12. 2008, in sodbo Upravnega sodišča RS, I U 48/2013 z dne 15. 10. 2013, kjer je v obeh primerih šlo za drugačno pravno in dejansko situacijo, kot v tem primeru. Organ zato zaradi navedenih razlogov ni kršil 147. člena in posledično 8. člena ZUP.

16. Zaradi neuspešnega uveljavljanja zgoraj opredeljenih kršitev tudi ni prišlo do kršitve 88., 89. člena SPZ (ti določbi opredeljujeta pogoje za dovolitev nujne poti) ter kršitev 14. (načelo enakosti pred zakonom), 22. (načelo enakega varstva pravic), 23. (pravica do sodnega varstva), 25. (pravica do pravnega sredstva), 33. (pravica do zasebne lastnine in dedovanja), 74. (pravica do svobodne gospodarske pobude) člena Ustave, v postopku pa je tožnik tudi imel pravico sodelovati, kar je tudi izkoristil, sodišče sedaj vsebinsko presoja njegovo tožbo v upravnem sporu, zato tudi ni mogoče pritrditi nadaljnjemu tožbenemu ugovoru, da ni bil deležen poštenega postopka v skladu s 6. členom EKČP ter 22. in 23. členom Ustave RS.

17. V zvezi z obširnimi ugovori, ki se po vsebini nanašajo na stranko z interesom B. d.o.o. in ki jih je tožnik uveljavljal že v pritožbenem postopku in jih uveljavlja ponovno v tožbi, pa je drugostopni organ že pravilno pojasnil tožniku, da jih ne bo obravnaval, ker tožnik ni izkazal, da bi bil njihov pooblaščenec ali zastopnik, sodišče pri tem še dodaja, da to pomeni, da te ugovore uveljavlja oseba, ki pravice do uveljavljanja teh ugovorov nima, saj ne izhajajo iz njegove sfere, torej tožnikove sfere. Ker torej drugostopni organ teh ugovorov pravilno ni obravnaval po vsebini, tudi ni kršil 14., 22., 23., 25., 33., 71. (varstvo zemljišč), 74. člena Ustave, 6., 13. 14, člena EKČP in 1. člena Protokola 1 k EKČP. 18. Tožnik je v tožbi še uveljavljal, da sta prvostopna in drugostopna odločba nični, pri čemer sicer ni navedel, iz katerih razlogov. Ker sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti ves čas postopka (37. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), je samo preizkusilo obstoj ničnostih razlogov in ugotovilo, da ni podan noben od ničnostnih razlogov iz 279. člena ZUP, saj sta bili odločbi izdani v zadevi v upravni pristojnosti o upravni stvari, s svojo izvršitvijo ne bosta povzročili kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, po naravi stvari gre za odločbi, ki se ju ne izvršuje po ZUP, zato tudi ni možno trditi, da sta nični, ker ju ni možno izvršiti, organa sta imela zahtevek stranke za njuno izdajo, nista bili izdani kot posledica prisiljenja, izsiljevanje, ipd in sodišče ni našlo v njih takšne nepravilnosti, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 19. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

20. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je vpogledalo v predlagane listine spisa ter sodno prakso že v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, zaslišanje tožnika in zastopnika stranke z interesom B., kot tudi izvedba ogleda na kraju samem s postavitvijo izvedenca geometra pa bi bili glede na v tem upravnem sporu relevantna sporna dejstva (izkazanost pravice graditi investitorke prizadete stranke družbe A. d.o.o. ter tek postopka za določitev nujne poti) nepotrebni oziroma neprimerni dokazi. Enako velja za predlagan vpogled v sklep, N 165/2017 z dne 28. 9. 2018, o izdani začasni odredbi, za ostale dokaze (vpogled v spis III P 651/2018, zaslišanje priče Č.Č. ter vpogled v ostale listine - skice dostopa, objekta, itd), predlagane v pripravljalni vlogi tožnika z dne 21. 11. 2018, pa velja prekluzija, saj jih je tožnik predlagal po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe po 28. členu ZUS-1, in jih sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati.

21. Odločitev o zavrnitvi stroškov postopka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 22. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov prizadeti stranki ali stranki z interesom, temelji odločitev o zavrnitvi stroškov postopka prizadete stranke družbe A. d.o.o. na 154. in 155. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Člen 154 ZPP določa povračilo stroškov po načelu uspeha, 155. člen pa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Glede na predlog prizadete stranke, da sodišče tožbo zavrne, bi bilo treba po načelu uspeha prizadeti stranki stroške priznati, vendar pa je sodišče glede na v tem upravnem sporu relevantna dejstva ter materialno pravo, ob upoštevanju navedb iz odgovora na tožbo, ocenilo, da ti stroški niso bili potrebni, zaradi česar jih prizadeti stranki ni priznalo.