Jedro

Tožnik je smiselno uveljavljal, da naj bi kljub neizpolnjevanju pogoja iz 9. člena ZDen bilo zahtevano premoženje vrnjeno, kar naj bi utemeljevalo povezavo med njegovim primerom ter ustavno odločbo št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, vendar pa s tem po oceni sodišča ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal okoliščin iz 4. točke 260. člena ZUP, saj ni jasno, kako naj bi ta odločitev Ustavnega sodišča predstavljala drugačno odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi denacionalizacije bivšega lastnika A. A., tj. vprašanju ugotovitve državljanstva. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam v zvezi z državljanstvom pok. bivšega lastnika ter njegovih pravnih naslednikov glede na njihov kraj rojstva (tožnik namreč meni, da ker so bili vsi rojeni v Ljubljani, to pomeni, da so državljani RS), saj so to okoliščine, ki bi jih tožnik lahko (oziroma ki jih mogoče je) uveljavljal v postopku ugotovitve državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z dokončno in pravnomočno odločbo Upravne enote Ribnica, št. 352-19/2018-10 z dne 11. 11. 2009. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je bila z navedeno odločbo z dne 11. 11. 2009 zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A. A.. Odločba je postala dokončna 13. 1. 2020 in pravnomočna 15. 6. 2010. Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka dne 5. 2. 2018, ki ga je po pozivu organa dopolnil 14. 9. 2018, in nato še 19. 12. 2018, iz razloga po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaradi spremembe predhodnega vprašanja, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up 282/15-30 z dne 5. 10. 2017. Organ je ugotovil, da je predlog treba zavreči. Tožnik zgolj s sklicevanjem na citirano ustavno odločbo in navajanjem, da pri vračanju premoženja ne sme biti diskriminiram po načelu državljanstva, brez konkretnega pojasnila in utemeljitve glede povezave med ustavno odločbo in odločbo v zvezi z denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. A. A., ne izkazuje okoliščin, ki morajo biti izkazane glede na 263. člen ZUP. Bivši lastnik A. A. nikoli ni pridobil jugoslovanskega državljanstva, kot tudi ne njegova pravna naslednika tožnik in B. B., glede na 12. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), tožnik pa tudi po pozivu ni predložil morebiti naknadno izdane drugačne odločitve o državljanstvu imenovanih. Nadalje je organ še ugotovil, da je predlog vložen prepozno. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila izdana 5. 10. 2017 in objavljena v Uradnem listu 27. 10. 2017, torej je naslednji dan šteti kot prvi dan, od katerega je predlagatelj mogel uporabiti to ustavno odločbo. Tožnik je predlog poslal 1. 2. 2018 in s tem prekoračil enomesečni rok iz 263. člena ZUP. Organ je odločil na podlagi 267. člena ZUP.

2. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnika, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je bila presoja prvostopnega organa glede vsebine odločbe Ustavnega sodišča pravilna, saj se odločba opredeljuje do uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene vsebine ni mogoče širiti na določbe ZDen glede izpolnjevanja pogoja državljanstva. Ker bivši lastnik in njegova pravna naslednika niso bili jugoslovanski državljani, po ZDen niso upravičenci do denacionalizacije. Zato tožnik ni verjetno izkazal okoliščin, na katere se sklicuje v predlogu. Predlog pa je bil tudi vložen prepozno.

3. Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da so vse dejanske okoliščine navedene že v citiranih upravnih odločbah, zato v izogib ponavljanju svoje navedbe usmerja na utemeljevanje obnove postopka za denacionalizacijo in odpravo krivic, ki mu je bila storjena. Ni dvoma, da je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, ker upravičenci niso bili jugoslovanski oziroma slovenski državljani. Prav tako ni dvoma, da so bili rojeni v Ljubljani in so že po kraju rojstva državljani Slovenije. Nesporno je, da velja v Evropi (in ne samo v Evropi) načelo, da je državljan pristojen v državi, kjer je rojen. Vsa odstopanja od tega načela so zločin proti človeštvu in groba kršitev človekovih pravic. Cinizem je, da organ kot nekaj samoumevnega priznava diskriminacijo po narodni pripadnosti. Načelo državljanstva po rojstvu, ki se opira na EU zakonodajo in konvencijo, proglaša za neveljavno, ker politična volja birokracije narekuje načela, ki nasprotujejo konvenciji in sedaj veljavni zakonodaji. Odločba Ustavnega sodišča, ki se opira na drugi odstavek 14. člena Ustave, je končno streznitev od praks, ki jo uveljavljajo organi izvršilne in sodne oblasti. V tej zvezi je tožnik opozoril še na 15. člen Ustave. Dejstvo je, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu gluho za najbolj grobe kršitve, ker namesto sodnikov, ki ne razumejo slovenskega jezika, odloča osebje, ki posluša navodila iz Slovenije in ne od pristojnih. Toda vsaka mera je nekoč polna. V vseh ostalih poskusih, tako bančnih postopkih, z izbrisanimi, ipd. je končno vsaj deloma zmagala pravica in je birokratska samovolja doživela poraz. Škodo so seveda plačali davkoplačevalci, ki so proti birokratski samovolji nemočni. Določba, da je Slovenija pravna in socialna država, je utopija. Najhujše pa je, da pravna sredstva rešujejo tisti, ki naj bi skrbeli, da se konvencijska in načela EU spoštujejo. Najlažji je izgovor, da vloga ni razumljiva. Ob dejstvu, da tožnik živi v tujini, je šteti rok za obnovo postopka, po principu, kdaj je dejansko izvedel za spremembe pravnega temelja. Objava v Uradnem listu RS ne more biti upoštevna za osebe, ki ne živijo na ozemlju RS, posebno v primerih, ki imajo za posledico diskriminacijo na podlagi državljanstva EU. Lizbonska pogodba določa, da je ne glede na procesne določbe, v primeru diskriminacije, po načelu državljanstva EU, podana pravočasnost in pristojnost za pravno varstvo. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni poslala, je pa poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V tem primeru je sporna odločitev o zavrženju predloga tožnika za obnovo postopka denacionalizacije.

7. Organ je odločitev sprejel na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev (ki so za tožnika nesporne): - da je tožnik predlog za obnovo vložil iz razloga po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ter se pri tem oprl na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, s katero je smiselno utemeljeval, da bi morala biti zahteva za denacionalizacijo po pok. A. A. pozitivno rešena, - in da je predlog bil vložen 1. 2. 2018, ustavna odločba pa je bila objavljena v Uradnem listu RS 27. 10. 2017, pri tem pa kot materialnopravno podlago upošteval 263. člen v zvezi s 4. točko 260. člena ZUP in 267. člen ZUP.

8. Po 4. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 4. točke 260. člena - od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo) (3. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če pogoji iz prejšnjega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek 267. člena ZUP).

9. Tudi po presoji sodišča izsledki predhodnega preizkusa predloga za obnovo ne dopuščajo verjetnosti, da je izkazan obnovitveni razlog.

10. Ob nespornem dejstvu, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja pok. A. A. pravnomočno zavrnjena iz razloga neizkazanega pogoja po 9. v zvezi z 12. členom ZDen (torej, ker v času podržavljenja bivši lastnik A. A. ni bil jugoslovanski državljan in mu po 9. 5. 1945 to državljanstvo ni bilo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo, enako pa velja tudi za tožnika in B. B. kot njegova pravna naslednika), tožnik pa je kot okoliščino za izkaz obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP uveljavljal stališče (ki po njegovem mnenju izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017), da pri vračanju premoženja v postopku denacionalizacije ne sme biti diskriminacije po načelu državljanstva, je zgoraj povzeti oceni organa pritrditi. Tožniku je prvostopni organ (ki mu je pritrdil tudi drugostopni organ) že pravilno pojasnil, da je Ustavno sodišče v navedeni odločbi zavzelo stališče o ustavnopravno skladnem načinu uporabe drugega odstavka 10. člena ZDen, ta pa (kot že povedano) ni bil podlaga za odločitev v zahtevi za denacionalizaciji po pok. A. A.. Zato je organ pravilno tudi tožnika pozval (tožnik se torej moti, da je organ njegovo vlogo obravnaval kot nerazumljivo vlogo) na konkretno pojasnilo oziroma utemeljitev zveze med za tožnika sporno odločitvijo o denacionalizaciji premoženja in ustavno odločbo, vendar je ta ostal na splošni ravni zatrjevanja. Tožnik namreč ni niti navajal, da bi bilo vprašanje državljanstva pok. bivšega lastnika oziroma njegovih pravnih naslednikov drugače rešeno (torej, da bi bilo ugotovljeno, da so bili A. A. in tožnik ter B. B. jugoslovanski državljani, kar bi glede na razlog zavrnitve zahteve - ob vseh ostalih izkazanih pogojih po ZDen - utegnilo pripeljati do drugačne odločitve), navedel je le (in kar uveljavlja tudi v tožbi), da je ustavno sodišče v tej odločbi ugotovilo kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS (kršitev načela enakosti pred zakonom), ki sta jo zagrešili Upravno sodišče in Vrhovno sodišče RS v obravnavanem primeru torej, da je diskriminacija po državljanstvu nedopustna. Tožnik je torej smiselno uveljavljal, da naj bi kljub neizpolnjevanju pogoja iz 9. člena ZDen bilo zahtevano premoženje vrnjeno, kar naj bi utemeljevalo povezavo med njegovim primerom ter ustavno odločbo, vendar pa s tem tudi po oceni sodišča ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal okoliščin iz 4. točke 260. člena ZUP, saj ni jasno, kako naj bi ta odločitev Ustavnega sodišča predstavljala drugačno odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi denacionalizacije bivšega lastnika A. A., tj. vprašanju ugotovitve državljanstva. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam v zvezi z državljanstvom pok. bivšega lastnika ter njegovih pravnih naslednikov glede na njihov kraj rojstva (tožnik namreč meni, da ker so bili vsi rojeni v Ljubljani, to pomeni, da so državljani RS), saj so to okoliščine, ki bi jih tožnik lahko (oziroma ki jih mogoče je) uveljavljal v postopku ugotovitve državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen.

11. Napačno je tudi tožnikovo stališče, da bi moral organ pri štetju roka za vložitev predloga upoštevati, kdaj je tožnik dejansko izvedel za (kot sam navaja) ''spremembo pravnega temelja'' (glede na to, da živi v tujini - v Avstriji - op. sod.), in ne kot pričetek teka roka šteti dan po objavi v Uradnem listu RS. Za tako stališče v prej citiranih določbah ZUP (subjektivni rok enega meseca od dneva, ko je tožnik mogel uporabiti odločbo Ustavnega sodišča RS, kar je nedvomno od 28. 10. 2017, torej naslednji dan po njeni objavi v Uradnem listu RS) namreč ni podlage. Na subjektivne roke, določene v 263. členu ZUP, zakon veže vse stranke (tudi organ, če gre za obnovo postopka po uradni dolžnosti), pričetek štetja subjektivnih rokov pa je odvisen od razloga, ki se uveljavlja za obnovo postopka. Interpretacija, kot jo zagovarja tožnik, bi tako pomenila neenakopravno obravnavanje tožnika in favorem v primerjavi z drugimi predlagatelji in (tudi) kršitev zakona.

12. Sodišče še tožniku pojasnjuje, da je poprava krivic, ki jo ZDen omogoča, možna le na način in pod pogoji, ki jih določa ZDen in na njegovi podlagi sprejeti predpisi, kot tudi po procesnih predpisih, ki jih za obravnavanje vlog določa ZDen. Področje poprave krivic (med drugim denacionalizacije) t.i. tranzicijskih držav (npr. Republike Slovenije) pa je področje, ki ga RS ureja samostojno na nacionalni ravni in ni predmet ureditve na ravni EU, zato v tem pogledu tudi ni možno slediti sicer splošno veljavnim načelom prava EU (npr. načelo enakopravnega obravnavanja ali načelo nediskriminacije državljanov EU).

13. Ker je sodišče presodilo, da v postopku niso bile kršene citirane določbe zakona, s tem tudi ni bila kršena pravica tožnika iz 15. člena Ustave.

14. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na delovanje ESČP in njihovih odločbah v drugih primerih, pa na odločitev v tej zadevi ne vplivajo.

15. Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je bila odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, upoštevana so bila tudi pravila postopka, zato je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

16. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji, ne na glavni obravnavi, ker tožnik ni predlagal njene oprave, prav tako ni postavil nobenih dokaznih predlogov, v zadevi pa dejansko stanje tudi ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.