Jedro

Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ. Iz navedene odločbe z dne 7. 7. 2021 izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Piran, št. 330-254/2021-6235-45 z dne 30. 11. 2022, se v 1. in 2. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,7o EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III.Tretja stranka z interesom A.A. sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Upravna enota Piran (v nadaljevanju: upravna enota ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 330-254/2021-6235-45 z dne 30. 11. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), v 1. točki izreka odobrila pravni posel, sklenjen 7. 10. 2021 ob sprejemu ponudbe za prodajo parc. št. 2806/1 k.o. ... (v nadaljevanju: predmetno zemljišče) za ceno 8.565,00 EUR med prodajalcema B.B. in C.C. (v nadaljevanju: prodajalca) ter A.A. kot kupcem. V 2. točki izreka je zavrnila zahtevo za odobritev pravnega posla, sklenjenega dne 20. 9. 2021 ob sprejemu ponudbe za predmetno zemljišče za ceno 8.565,00 EUR med prodajalcema in tožnico kot kupko. V 3. točki izreka je zavrnila zahtevo za odobritev pravnega posla, sklenjenega dne 5. 10. 2021 ob sprejemu ponudbe za predmetno zemljišče za ceno 15,00 EUR/m² med prodajalcema in D.D. kot kupcem. V 4. točki izreka je ugotovila, da stroški v postopku niso nastali.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je predmetno zemljišče last prodajalcev in da je po namenski rabi opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Ponudba za prodajo predmetnega zemljišča je bila nabita na oglasno desko upravne enote v času od 8. 9. 2021 do 8. 10. 2021, sprejeli pa jo tožnica, D.D. ter A.A.. Tožnica in A.A. kot predlagatelja sta vlogo za odobritev pravnega posla vložila pravočasno.

3.V nadaljevanju obrazložitve upravna enota povzame potek postopka izdaje izpodbijane odločbe. Pojasni, da D.D. ni uveljavljal prednostnega upravičenja do nakupa. A.A. je pravočasno predložil odločbo Upravne enote Laško z dne 23. 7. 2019, tožnica pa odločbo Upravne enote Piran, št. 330-135/2021-4 z dne 7. 7 2021 (v nadaljevanju: odločba z dne 7. 7. 2021). Upravna enota je ugotovila, da tožničina parcela 2802/1 k.o.... ne meji na predmetno zemljišče, zato tožnica ne more biti prednostni upravičenec po 2. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ). A.A. je svojo vlogo dopolnil še z dokazili, da mu kmetijstvo predstavlja edino in glavno dejavnost. Tudi tožnica je v izjavi z dne 16. 2. 2022 navedla, da ji kmetijstvo predstavlja edino in glavno dejavnost ter predložila potrdilo, da si od leta 1996 sama plačuje prispevke, ter zakupno pogodbo za predmetno parcelo. A.A. je nasprotoval zakupni pogodbi, saj naj bi bila brez datuma, ter podvomil v pravilnost odločbe Upravne enote Piran z dne 7. 7. 2021, ker tožnica ni nosilka kmetijskega gospodarstva, ampak namestnica. Prav tako je zahteval, da upravna enota preveri, ali tožnica prejema socialnovarstvene prispevke. Tožnica je dne 2. 3. 2022 izjavila, da zakupna pogodba ni bila obešena na oglasni deski in da ne prejema socialnovarstvenih prispevkov. Tožnica je nato predložila še izračun dohodnine za leto 2020 in potrdilo o dohodkih iz kmetijske dejavnosti. A.A. je menil, da bi morala biti tožnica zavarovana kot kmet in da bi morala upravna enota preveriti, ali tožnica pridobiva socialnovarstvene prejemke. Upravna enota je nato 21. 4. 2022 stranke seznanila, da sta A.A. in tožnica enakovredna predkupna upravičenca po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ in da se uporabi drugi odstavek tega člena. Oba pa sta tudi kmeta, ki mu skladno s 1. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost. Ker tožnica ni izkazala, da zemljišče obdeluje sama, upravna enota ugotovi, da kupca po 3. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ izbere prodajalec. Upravna enota je od pristojnega centra za socialno delo pridobila še podatek, da tožnica v njihovih evidencah ni zabeležena kot prejemnica pravic iz javnih sredstev. V zvezi s statusom kmeta iz leta 2019 A.A. je preverila podatke v registru kmetijskih gospodarstev in priložene izračune ter ugotovila, da ta obdeluje 24 4302 ha zemljišč, vsled česar ne dvomi v odločbo Upravne enote Laško. Tožnica je predložila odločbo Upravne enote Piran z dne 7. 7. 2021 za leto 2020, po kateri je dohodek tožnice presegel 2/3 povprečne bruto plače v Sloveniji. Oba sta predložila informativni izračun dohodnine, iz katerega je razvidno, da jima kmetijstvo predstavlja edino in glavno dejavnost.

4.Z odločbo z dne 2. 6. 2022 je nato prvostopenjski organ odobril pravni posel, sklenjen s tožnico, saj sta jo za kupko izbrala prodajalca. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 22. 7. 2022 ugodil pritožbi A.A. in zadevo vrnil organu v ponovni postopek z navodilom, da v skladu s sodbo Upravnega sodišča I U 1054/2015, po kateri je treba pri ugotavljanju dohodkov kmeta fizične osebe upoštevati pridelke, ki so bili dejansko pridelani na kmetiji, in ne tiste, ki bi glede na kmetovalno površino in pogoje kmetovanja lahko bili pridelani, ponovno preveri izpolnjevanje pogojev po 24. členu ZKZ.

5.V ponovljenem postopku in po opravljeni ustni obravnavi je prvostopenjski organ ugotovil, da tožnica ni predložila nobenih objektivnih dokazov glede vrste, količine in vrednosti kmetijskih pridelkov v letu 2020. Zavzel je stališče, da mnenje Kmetijske svetovalne službe, izpostava Koper, o vrednosti kmetijske proizvodnje (v nadaljevanju: mnenje KGZ) ne zadošča, saj gre le za hipotetičen izračun, kar izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 1121/2016. Ugotovil je še, da se predložene kmetijske subvencije glasijo na drugo osebo. Dne 20. 10. 2022 je prvostopenjski organ seznanil stranke, da tožnica ni predložila dokazil, da dosega dejansko vrednost kmetijskih pridelkov v letu 2020 v sorazmernem deležu na družinskega člana v zahtevani višini 14.849,60 EUR in da ni predložila drugih dokazil o tem, da izpolnjuje pogoje za status kmeta po katerikoli alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Zato ne more biti prednostna upravičenka po 23. členu ZKZ.

6.Prvostopenjski organ še navede, da ima v skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o kmetijstvu nosilec kmetije pravico uporabe kmetijskih zemljišč na kmetiji, kar je na kmetiji KMG MID 100727867 E.E., ki je tudi zakupnik zemljišč od leta 2018. Tožnica ni predložila listin, zahtevanih v odločbi drugostopenjskega organa z dne 22. 7. 2022, to je dokazil o dejanskem pridelku na kmetiji na družinskega člana. Zato prvostopenjski organ zaključi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev po katerikoli alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ob tem pojasni, da ni preverjal socialnih transferjev tožnice, saj se okoliščina, ali kmetu kmetijstvo predstavlja edino in glavno dejavnost ugotavlja samo v primeru, da sta sprejemnika ponudbe enakovredna oziroma da oba izpolnjujeta pogoje po 24. členu ZKZ.

7.Nazadnje ugotovi, da je imel A.A. kot nosilec kmetijskega gospodarstva v letu 2020 dohodek višji od 14.849,60 EUR, da izpolnjuje pogoje glede izobrazbe ter vse ostale pogoje po 24. členu ZKZ in da je zato predkupni upravičenec po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ.

Odločba drugostopenjskega organa

8.Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z odločbo, 33008-7/2023/3 z dne 25. 1. 2023 (v nadaljevanju: odločba drugostopenjskega organa), zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo ter tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

9.Drugostopenjski organ zavrne tožničino stališče, da se sodba Upravnega sodišča. sodišča I U 1054/2015 ne nanaša na enako dejansko stanje, in da je v tej zadevi bistveno, da se pri ugotavljanju statusa kmeta upošteva dejanske pridelke, hipotetične pridelke pa je mogoče upoštevati le v primeru 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Tako je treba izkazati vrsto in količino kmetijskih pridelkov v letu pred ugotavljanjem pogojev za pridobitev statusa kmeta.

10.Kot neutemeljene zavrne tudi tožničine navedbe glede mnenja KGZ o vrednosti njene kmetijske proizvodnje v letu 2020. Drugostopenjski organ navede, da Uredba o načinu in obveznostih izvajanja javne službe kmetijskega svetovanja (v nadaljevanju: Uredba) v 4. in 5. členu določa naloge kmetijske svetovalne službe, med njimi pa niso navedena mnenja o vrednosti kmetijske proizvodnje. Na pritožbeni ugovor tožnice, da je omenjeno mnenje sprejemljiv dokaz, kar izhaja iz sodbe Upravnega I U 345/2015, drugostopenjski organ odgovori, da je bilo potrdilo v omenjeni zadevi izdano na podlagi podatkov za subvencije, ki jih preverja Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija), ne pa zgolj na podlagi izjave stranke, kot jo ureja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Drugostopenjski organ ugotavlja, da te sodbe ni mogoče uporabiti v predmetnem postopku in da ne gre za bistveno postopkovno pomanjkljivost, s tem ko se prvostopenjski organ do nje ni opredelil. Kot neutemeljeno opredeli tožničino stališče, da je zmotna presoja prvostopenjskega organa, da mnenje KGZ ne vsebuje dejanskega izračuna prihodka od pridelkov, temveč zgolj hipotetičnega. Poudari, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, ki se lahko šteje kot dokaz po določbah ZUP, čeprav je bila s strani prvostopenjskega organa na to pozvana. Tožnica je naknadno predložila le začasno odločbo Agencije za leto 2020, ki pa določa subvencije E.E. in to le v višini 1.082,59 EUR. Tožnica niti na ustni obravnavi ni pojasnila, katere pridelke naj bi pridelali na njihovi kmetiji, komu naj bi jih prodajali, ali in koliko in katere so uporabili za domačo uporabo in podobno. Zato je po presoji drugostopenjskega organa prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da mnenje KGZ ne vsebuje dejanskega izračuna prihodka od pridelkov, temveč hipotetičnega.

11.Po stališču drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ tudi pravilno pojasnil, da je ugotavljanje edine in glavne dejavnosti strank le dodaten kriterij za predkupno pravico po drugem odstavku 23. člena ZKZ v primeru, da sta dva sprejemnika ponudbe enakovredna oziroma da sta predkupna upravičenca istega vrstnega reda po prvem odstavku 23. člena ZKZ. To v predmetnem postopku ni bilo ugotovljeno, saj tožnica ni izkazala statusa kmeta po prvem odstavku 24. člena ZKZ. Drugostopenjski organ zavrne tudi pritožbene navedbe tožnice, da je zato zmotna razlaga prvostopenjskega organa, da je treba prihodke iz kmetijske dejavnosti razdeliti na vse člane kmetijskega gospodarstva in da bi ZKZ posebej določal, da se upošteva le dohodek na posameznega člana kmetije. Drugostopenjski organ ponovno navede, da tožnica ni izkazala, kakšen prihodek dosega kmetijsko gospodarstvo iz kmetijskih pridelkov, s čimer zase ni izkazala statusa kmeta. Posledično ni treba ugotavljati prihodka iz kmetijske dejavnosti na posameznega člana kmetijskega gospodarstva. Pri tem se drugostopenjski organ sklicuje še na sodbo Upravnega sodišča I U 1076/2017 in ugotovi, da je iz izpisa registra kmetijskih gospodarstev za KMG-MID 100727867 razvidno, da je nosilec kmetijskega gospodarstva E.E., da je tožnica njegova namestnica ter da so še štirje člani kmetije. Po stališču drugostopenjskega organa že Zakon o kmetijstvu ter Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev določata nosilca kmetije oziroma kmetijskega gospodarstva kot osebo, ki opravlja kmetijsko dejavnost in iz nje pridobiva dohodke, kar pomeni, da ga je nujno treba upoštevati kot osebo, ki na kmetiji oziroma kmetijskem gospodarstvu pridobiva prihodke iz kmetijske dejavnosti.

12.Na tožničine navedbe, da naj bi A.A., ki namerava na predmetnem zemljišču gojiti kakije, predmetno zemljišče v resnici nameraval uporabljati v nekmetijske namene, drugostopenjski organ odgovori, da se v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskimi zemljišči ugotavlja uporaba posameznega kmetijskega zemljišča le pri ugotavljanju statusa kmeta po določbi 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ in ne tudi pri ugotavljanju pogojev za status kmeta po drugih alinejah prvega odstavka 24. člena ZKZ. Zato je v tem postopku brezpredmetno, za kakšno kmetijsko dejavnost bo A.A. uporabljal predmetno zemljišče. V primeru kršitve 4. člena ZKZ bi mu lahko uporabo kmetijskega zemljišča za nekmetijske namene prepovedala kmetijska inšpekcija ter odredila njegovo uporabo za kmetijske namene.

Tožbene navedbe

1.Tožnica vlaga zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, da 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi in odloči, da se zavrne zahteva za odobritev pravnega posla med prodajalcema ter A.A. kot kupcem ter da se odobri zahteva za odobritev pravnega posla med prodajalcema ter njo kot kupcem.

2.Ob povzemanju drugega odstavka 24. člena ZKZ tožnica navaja, da je v postopku predložila mnenje KGZ, ki je po 5. členu Uredbe pooblaščena za izdajo mnenj uporabnikom. Poudarja, da je količino pridelkov dejansko pridelala, v mnenju KGZ pa je navedena vrednost teh pridelkov na podlagi podatkov, ki jih je predložila sama. Iz mnenja je jasno razvidno, da gre za pridelke iz leta 2020, mnenje pa je bilo pripravljeno 9. 6. 2021. Dokazno sprejemljivost mnenja KGZ potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča I U 345/2015, ki je prvostopenjski organ ni upošteval, niti se ni do nje opredelil. S tem, ko je najprej na podlagi identičnega dokaza v odločbi z dne 7. 7. 2021 ugotovil, da izpolnjuje pogoje za status kmeta po 1. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, je v izpodbijani odločbi sprejel nasprotno odločitev ter s tem bistveno kršil pravila postopka, saj je o zadevi že odločil z odločbo z dne 7. 7. 2021, ki je pravnomočna in ni bila nikoli razveljavljena ali odpravljena. Ne glede na to, da se izpolnjevanje pogojev iz 24. člena ZKZ za fizično osebo lahko izvede v postopku odobritve pravnega posla je treba pri odločanju upoštevati in spoštovati že izdane upravne odločbe. Niti drugostopenjski organ odločbe z dne 7. 7. 2021 ni odpravil ali razveljavil po nadzorstveni pravici v roku 1 leta od njene izdaje in vročitve na podlagi prvega odstavka 277. člena ZUP. Ker je ta odločba ostala v veljavi, bi jo moral prvostopenjski organ pri odločanju upoštevati. Ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni ravnal po pravilih ZUP, je to vplivalo na pravilnost odločitve.

3.V nadaljevanju tožnica navaja, da v njenem kmetijskem gospodarstvu zgolj njej dohodek iz kmetijske dejavnosti predstavlja pomemben dohodek in da ji kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost ter poglavitni vir za preživljanje. Nosilec kmetijskega gospodarstva in ostali trije člani kmetije so bili v letu 2020 redno zaposleni in prejemajo prihodke iz drugih naslovov. Tako je edina članica kmetije, ki ji prihodki iz kmetijstva predstavljajo edini vir za preživetje, in sicer v višini 15.149,61 EUR, kar je več od 2/3 povprečne plače v Republiki Sloveniji za leto 2020. Prvostopenjski organ bi se moral do teh navedb in zanje predloženih dokazov opredeliti ter pojasniti vrednost predloženih dokazov.

4.Če bi zakon zahteval, da mora biti pri ugotavljanju statusa kmeta izpolnjen pogoj dohodka iz kmetijske dejavnosti za vsakega člana kmetijskega gospodarstva, bi moralo biti to v zakonu izrecno navedeno. Stališče prvostopenjskega organa tako nima podlage v drugem odstavku 24. člena ZKZ. Nobena izmed sodb, na katere se sklicuje drugostopenjski organ, po mnenju tožnice ne temelji na identičnem dejanskem stanju. ZKZ izrecno zahteva dokaze, da fizična oseba iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka ter da se za pomemben pomembne prihodke šteje vrednost pridelkov na kmetiji.

5.Navaja še, da se A.A., ki ima status kmeta, ukvarja z živinorejo, tako da njegova izjava, da bo na zemljišču nasadil manjši nasad kakijev, pomeni izigravanje ZKZ z namenom pridobitve kmetijskega zemljišča na obali. Status izkazuje zgolj zaradi veselja s prihajanjem na Primorsko in ne zaradi izvajanja ali širjenja kmetijske dejavnosti. Na predmetni parceli je možno posaditi 21 dreves kakija. Da bi to za zanj predstavljalo dodaten prihodek, pa A.A. ni navedel. Prav tako ni jasno, kaj pomeni širitev živinoreje na 571 m² zemljišča, oddaljenega 200 km od izvajanja osnovne dejavnosti. Posaditev kakijev nedvomno ne prispeva k izboljšanju reje živine. Sama pa ima namen izvajati zgolj kmetijsko dejavnost, saj živi manj kot kilometer od predmetnega zemljišča in ima v lasti parcelo, oddaljeno 50 m.

Nadaljnji potek upravnega spora

Toženka je sodišču poslala upravne spise obravnavane zadeve in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

V odgovoru se sklicuje na sodbe Upravnega sodišča II U 281/2018, II U 24/2018 in I U 1076/2017. Opozarja, da tožnica ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajali dejanski pridelki na njenem kmetijskem gospodarstvu in posledično dohodek na družinskega člana na kmetiji, zato ne izpolnjuje pogojev za status kmeta in ne more biti prednostna upravičenka pri nakupu predmetnega zemljišča. Ponavlja nekatera stališča iz izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega organa. V zvezi s tožbenimi navedbami o uspelem sprejemniku ponudbe toženka navaja, da se v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskimi zemljišči uporaba posameznega kmetijskega zemljišča ugotavlja le pri presoji statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ne pa tudi po drugih alinejah tega člena, zato je brezpredmetno, za kakšno kmetijsko dejavnost bo A.A. uporabljal predmetno zemljišče.

Sodišče je tožbo vročilo tudi strankam z interesom.

Nanjo je sta odgovorila prodajalca, tj. prva in druga stranka z interesom, ki navajata, da so se v času od objave ponudbe okoliščine bistveno spremenile, saj so cene življenjskih potrebščin in materialov ter surovin bistveno narasle in je tudi vrednost predmetnega zemljišča danes bistveno višja. Z izvedbo pravnega posla v razumnem roku, torej v roku 2 do 3 mesecev, bi bila kupnina za njiju še sprejemljiva. Zaradi dolgotrajnosti postopka, na katerega nimata vpliva, pa je v času trajanja prišlo do nerazumnega dviga cen surovin in osnovnih sredstev, zato sodišče obveščata o spremembi pogojev prodaje, in sicer, da cena za prodajo predmetne parcele znaša 16.273,50EUR, v primeru, da se te cene ne sprejme, pa prodajo umikata.

Tudi tretja stranka z interesom je podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru navaja, da odločbe prvostopenjskega organa z dne 7. 7. 2021 v tej zadevi ni mogoče upoštevati, in sicer ne le zato, ker je očitno nepravilna in nezakonita, pač pa tudi zato, ker je bilo z njo odločeno zgolj to, da tožnica izpolnjuje pogoje za kmeta, ne pa tudi, da izpolnjuje pogoje za kmeta, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost po 1. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ. Prav slednje je bistveno v tej zadevi. To pomeni, da bi bilo treba v ponovnem postopku ponovno ugotavljati dohodke iz kmetijske dejavnosti vsakega od sprejemnikov ponudbe ter nato prihodke primerjati z njunimi drugimi morebitnimi prihodki. Tako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča I U 1076/2017. Poudarja, da tožnica sploh ni navedla, kakšne kmetijske pridelke naj bi pridelala, na katerih zemljiščih, v kakšni količini in v kakšni vrednosti. Prav tako sta po mnenju tretje stranke z interesom upravna organa pravilno presodila, da mnenje KGZ ni dokaz o dejanski vrsti, količini in vrednosti kmetijskih pridelkov, saj gre zgolj za hipotetičen izračun. Ker tožnica, ki je zgolj namestnica nosilca kmetijskega gospodarstva, ni dokazala nobenih svojih dohodkov iz kmetijske dejavnosti, je pravilen zaključek, da je ni mogoče šteti za kmeta, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost.

Poleg tega odločbe prvostopenjskega organa z dne 7. 7. 2021 po stališču tretje stranke z interesom v tej zadevi ni mogoče upoštevati tudi iz razloga, ker sama ni bila stranka v postopku izdaje te odločbe. Zato se subjektivne meje pravnomočnosti te odločbe nanjo ne raztezajo. Odločba lahko zavezuje samo tiste stranke, ki so bile udeležene v postopku, v katerem je bila odločba izdana. Ob tem se sklicuje na sodno prakso v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer na sklepa I Cpg 793/2013 in I Cp 1539/2020 ter na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 104/2011. Nasprotno stališče, po katerem bi odločba o predhodnem vprašanju zavezovala tudi tistega, ki v postopku njene izdaje ni sodeloval in ni imel možnosti braniti svojih pravic in interesov, je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi pravicami, zlasti s pravico do enakega varstva pravic in pravico do pravnega sredstva.

Tretja stranka z interesom je v vlogi z dne 1. 8. 2023 še navedla, da so tudi navedbe prodajalcev neutemeljene. Pogodba o prodaji predmetnega zemljišča je bila sklenjena s tem, ko je sama podala izjavo o sprejemu ponudbe. Tudi odložni pogoj odobritve s strani upravne enote je izpolnjen. Pogojev prodaje pa naknadno, ko je pogodba že sklenjena, enostransko ni mogoče spreminjati. Poudarja, da sta prodajno ceno določila prodajalca sama. Njuno trditve, da naj bi se vrednost predmetnega zemljišča bistveno zvišala, so pavšalne in nedokazane. Poleg tega zvišanje cen prodajalcem ne daje pravice enostransko spreminjati prodajne cene. V že sklenjeni pogodbi inflacija in fluktuacija cen ni nekaj nepričakovanega, prav tako ni nepričakovano, da se postopek odobritve pravnega posla zavleče.

Tožnica je v vlogi z dne 10. 3. 2026 ponovno prerekala navedbe toženke, da je pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti treba upoštevati dejanske in ne hipotetične prihodke od kmetijskih pridelkov. Mnenje KGZ ne temelji na hipotetičnem izračunu, saj je KGZ sama predložila podatke o količini dejansko pridelanih pridelkov na kmetiji, ta pa jih je zgolj ovrednotila. V zvezi z navedbami toženke, da se mnenje KGZ lahko upošteva, če je potrjeno s strani Agencije, opozarja, da to mnenje pri enem organu velja za verodostojno, pri drugem pa za hipotetično. Nobeden pa nima pooblastila za vrednotenje listin po prostem preudarku. Ponovno navaja, da sama obdeluje zemljišča v neposredni bližini predmetnega zemljišča in da nima nobenega drugega prihodka. Tretja stranka z interesom pa je kmet, ki se ukvarja z govedorejo in izvaja kmetijsko dejavnost v Laškem, na obali pa si želi zemljišče, ker mu je tukaj lepo. Nepriznavanje ji statusa kmeta ter obenem priznavanje tega statusa tretji stranki z interesom je po njenem mnenju tudi v škodo javne koristi, ki naj bi jo varoval prvostopenjski organ.

Navaja, da je prvostopenjski organ preveril, da sama nima nobenih drugih prihodkov iz nobene druge dejavnosti in da ni prejemnica socialnih transferjev. Je članica kmetijskega gospodarstva KMG-MID 100727867 skupne površine 3,3 ha. Ta podatek je voden v uradni evidenci in ji ga ni treba posebej dokazovati, bil pa je naveden tudi v mnenju KGZ, kar pomeni, da je brez osnove zatrjevanje tretje stranke z interesom, da ni znano, kje je bil pridelek pridelan in v kakšni količini. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 147. člena ZUP, po katerem je organ vezan na odločbo, s katero je bilo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju.

Ponovno navaja, da tretja stranka z interesom ni imela nikoli interesa izvajati kmetijske dejavnosti na predmetnem zemljišču, saj je omejeno z javno državno in občinsko cesto, z zahodne strani pa s parcelo v zasebni lasti. Tožnica pojasnjuje, da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) v aprilu 2021 objavil ponudbo za oddajo kmetijskih zemljišč v neposredni bližini. Nanjo se je prijavilo pet ponudnikov, med njimi tudi sama. S ponudbo je uspela, v postopku pa je bila upoštevana odločba z dne 7. 7. 2021.

Glavna obravnava

Sodišče je dne 20. 3. 2026 opravilo glavno obravnavo v prisotnosti tožničine odvetnice in odvetnika tretje stranke z interesom ter ob odsotnosti toženke, ki je svojo odsotnost na glavni obravnavi vnaprej napovedala, ter prve in druge stranke z interesom, ki sta bili na glavno obravnavo pravilno vabljene, odsotnosti pa nista opravičili.

Po tem, ko je sodišče na prošnjo pooblaščenke tožnice tej dalo na vpogled upravni spis, sta navzoči stranki izjavili, da sta z vsebino listin, ki so v upravnem in sodnem spisu, seznanjeni. Po opozorilu sodnice tožnici na številčno napako v navedbi izpodbijane odločbe, je tožnica pojasnila, da izpodbija odločbo Upravne enote Piran, št. 330-254/2021-6235-45 z dne 30. 11. 2022, in da s tem popravlja navedbo izpodbijane odločbe v tožbenem zahtevku.

Pooblaščenka tožnice je vztrajala, da tožnica izkazuje status kmeta z ugotovitveno odločbo z dne 7. 7. 2021, zato je upravni organ brezpredmetno presojal okoliščino, ali ima tožnica status kmeta. V tem postopku je nadalje sporno, kdo ima močnejšo predkupno pravico pri nakupu predmetnega zemljišča. Tožnica je izkazala, da nima nobenih drugih prihodkov, razen prihodkov iz kmetijske dejavnosti, saj se preživlja izključno s kmetijsko dejavnostjo. To je izkazano z mnenjem KGZ, v katerem je tudi prikazana višina prihodka na njeni kmetiji za leto 2020, ko je ta prihodek znašal 14.990,00 EUR. Tožnica bi z nakupom predmetne nepremičnine in drugima dvema nepremičninama, ki jih je v spornem obdobju pridobila v zakup, ter še s parcelami v njeni lasti povečala pridelavo in prihodek iz obstoječe kmetijske dejavnosti. Sklad je upošteval njen status kmeta po odločbi iz leta 2021 in ji s tem omogočil prednostno pravico pri zakupu dveh kmetijskih zemljišč.

Navedla je, da A.A. sicer izkazuje, da mu kmetijstvo pomeni edino pridobitno dejavnost, vendar je ta dejavnost govedoreja oziroma živinoreja in ne oljkarstvo, zelenjadarstvo ali sadjarstvo. Zato mu predmetno zemljišče ne bi služilo za povečanje njegove dejavnosti, s katero se ukvarja. Tudi ob upoštevanju območja, na katerem se nahaja predmetno zemljišče, lahko to zemljišče pomeni povečanje prihodkov iz kmetijske dejavnosti zgolj tožnici, ne pa tudi tretji stranki z interesom, ki se ukvarja z živinorejo na drugem koncu Slovenije in ki je prvostopenjskemu organu podala izjavo, da predmetno zemljišče kupuje, ker mu je na obali lepo.

Pooblaščenec A.A. je opozoril, da ugotovitev o količini pridelanih kmetijskih pridelkov ne more temeljiti zgolj na izjavi stranke. V skladu s 188. členom ZUP se izjava stranke lahko vzame kot dokaz le v malo pomembnih zadevah, kar pa konkretna zadeva ni. Po mnenju tretje stranke z interesom so neutemeljene navedbe tožnice, da naj bi bilo o vprašanju njenega statusa kmeta že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 7. 7. 2021 in da naj bi bil prvostopenjski organ na to odločbo vezan. Sodba Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023 je neupoštevna, saj je v nasprotju s civilno sodno prakso Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ter zahtevo po upoštevanju subjektivnih meja pravnomočnosti in pravic iz 22. in 25. člena člena Ustave. Poudaril je, da A.A. ni bil stranka postopka, niti ni bil seznanjen s postopkom, v katerem je bila izdana odločba z dne 7. 7. 2021, zato ga ta odločba ne zavezuje. Prerekal je tudi navedbe tožnice, da A.A. nima interesa izvajati kmetijske dejavnosti na predmetnem zemljišču, saj že dejstvo, da je sprejel ponudbo in vložil vlogo za odobritev pravnega posla dokazuje njegov interes. Sicer pa prihodnja uporaba predmetnega zemljišča ni oziroma ne more biti predmet tega postopka. Navedbe tožnice, da je v letu 2022 vzela v zakup druga kmetijska zemljišča, so za ta postopek nerelevantne, poleg tega gre za nedovoljene novote v tem postopku.

Pooblaščenka tožnice je glede količine njene kmetijske proizvodnje navedla, da ne gre za izjavo tožnice, marveč so navedbe tožnice v tej zvezi podane na mnenju KGZ, ki prav tako ne temelji na njeni izjavi, marveč na okoliščini, da tožnica kot član kmetijskega gospodarstva obdeluje 3,30 ha kmetijskih zemljišč, od tega 0,65 ha oljčnikov, 0,28 ha njiv in 0,36 ha ekstenzivnih sadovnjakov. Iz tega izhaja tudi njen katastrski dohodek. Tudi prihodek za lastno uporabo se upošteva kot vrednost kmetijskih pridelkov. Poudarila je, da se pri pridobivanju kmetijskih zemljišč upošteva, ali se bo s pridobitvijo novega kmetijskega zemljišča širila kmetijska proizvodnja kmeta. Vsakršna drugačna interpretacija bi pomenila zlorabo ZKZ. Da to poskuša doseči tretja stranka z interesom, potrjuje njegova izjava, da kupuje predmetno zemljišče, ker mu je na obali lepo. Trditev tretje stranke z interesom, da ni bil stranka postopka izdaje odločbe o ugotovitvi statusa kmeta, je brezpredmetna, saj v takem postopku ni stranskih udeležencev. Tudi tožnica ni bila stranka postopka izkazovanja statusa kmeta A.A.

Po mnenju A.A. navedbe tožnice potrjujejo, da so bili dohodki tožnice izračunani zgolj hipotetično. Odločno je prerekal trditve o zlorabi predkupne pravice. To, da mu je na obali lepo, nikakor ni odločilen nagib za nakup, pač pa je to zgolj dodatna okoliščina. Njegov primarni cilj je pridelava kakijev.

Sodišče je v dokaznem postopku prebralo vse listine v upravnem spisu ter listinske dokaze in druge listine tožnice na prilogah sodnega spisa pod A2 (odločba Upravne enote Piran, št. 330-135/2021-4 z dne 7. 7. 2021), A3 (potrdilo Upravne enote Piran, št. 021-11/2023-6235-16 z dne 28. 2. 2023), A4 (izpodbijana odločba). Ostale dokazne predloge, vključno z listinami na prilogah sodnega spisa pod A5 (obvestilo Upravne enote Piran z dne 27. 5. 2021), A6 (obvestilo o izboru zakupnikov Sklada z dne 28. 9. 2021) in A7 (zakupna pogodba, sklenjena med Skladom in tožnico dne 11. 4. 2022), je zavrnilo. Ti dokazi, ki jih je tožnica predložila šele v tem upravnem sporu, ne da bi navedla, zakaj ji ni predložila že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, so neupoštevni za odločitev sodišča glede na določbe tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1. Predvsem pa ti dokazi za odločitev niso bistveni. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, je bistvena odločba z dne 7. 7. 2021 (A2), ki jo je tožnica predložila že prvostopenjskemu organu v postopku izdaje izpodbijane odločbe ter okoliščina, ter da je v njeno pravnomočnost naknadno ni bilo poseženo (z odpravo ali razveljavitvijo), kar med strankami ni sporno.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

Predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe v delu, s katerim je prvostopenjski organ odobril pravni posel, sklenjen za predmetno zemljišče med prodajalcema ter tretjo stranko z interesom kot kupcem, ter zavrnil zahtevo za odobritev pravnega posla, sklenjenega za predmetno zemljišče med prodajalcema in tožnico kot kupko.

Tako tožnica kot tretja stranka z interesom sta uveljavljala prednostno pravico do nakupa kot kmeta. Po zaključku v izpodbijani odločbi tožnica ni izkazala izpolnjevanja pogojev, ki jih ZKZ v 24. členu določa za status kmeta.

ZKZ v prvem odstavku 23. člena najprej določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, predkupno pravico uveljavljajo predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. V drugem dostavku 23. člena ZKZ je določeno, da se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe. Tretji odstavek 23. člena ZKZ določa, da se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oziroma sredstva, pridobljena iz te dejavnosti, pomenijo tej osebi poglavitni vir za preživljanje.

Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ je smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po drugem odstavku 24. člena se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. V šestem odstavku 24. člena pa ZKZ določa, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo.

Tožnica utemeljeno ugovarja, da je njen status kmeta izkazan z odločbo z dne 7. 7. 2021, s katero je prvostopenjski organ o tem vprašanju pravnomočno odločil. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvene narave (z njo se zgolj ugotavlja stanje, saj se status kmeta ne ustanavlja ali podeljuje šele z izdajo odločbe) in učinkuje ex tunc (drugače kot konstitutivna odločba, ki učinkuje ex nunc, tj. od tedaj, ko je bila izdana in vročena stranki), pri čemer velja, da pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek določenega pravnega stanja (statusa) ali pravnega razmerja. Neobstoj odločbe o statusu kmeta v določenem trenutku tako še ne pomeni, da oseba v določenem trenutku ne izpolnjuje pogojev za status kmeta, hkrati pa obstoj takšne odločbe, ki pa je starejšega datuma, še ne pomeni, da ima stranka še vedno status kmeta (prim. sodbo Upravnega sodišča IV U 60/2022 z dne 8. 7. 2024 in druge).

Ugotavljanje statusa kmeta je v postopku odobritve pravnega posla s prometom kmetijskih zemljišč predhodno vprašanje (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020), ki ga lahko upravni organ obravnava in reši sam (prvi odstavek 147. člena in 150. člen ZUP). V tem primeru ima njegova rešitev pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (drugi odstavek 147. člena ZUP). Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, pa je organ na ta posamični akt vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP). Tak posamični je tudi odločba o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ.

Z odločbo z dne 7. 7. 20201 je prvostopenjski organ odločil, da tožnica izpolnjuje pogoje za kmeta. Iz uvoda in obrazložitve te odločbe je razvidno, da je bila izdana na podlagi prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ, da so bili v njej presojani pogoji za tožničino izpolnjevanje statusa kmeta v letu 2020, med drugim je upravni organ ugotovil, da vrednost kmetijske proizvodnje, ki jo je tožnica dosegla v letu 2020 iz kmetijske dejavnosti, znaša 14.990,00 EUR in da torej tožnica iz kmetijske dejavnosti dosega pomemben del dohodka. Iz odločbe z dne 7. 7. 2021 torej izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za status kmeta v istem obdobju, ki je po drugem odstavku 24. člena ZKZ relevantno za ugotavljanje tega tožničinega statusa v obravnavanem postopku odobritve pravnega posla, tj. v letu 2020. Navedeno narekuje zaključek, da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 7. 7. 2021 (tudi) za potrebe postopka odobritve pravnega posla s predmetnim zemljiščem pravnomočno rešeno predhodno vprašanje o tožničinem statusu kmeta. Na to (svojo) pravnomočno odločitev je prvostopenjski organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla vezan (prim. sodbe Upravnega sodišča IV U 52/2020 z dne 6. 9. 2023, I U 1215/2019 z dne 31. 8. 2021, II U 515/2019 z dne 6. 1. 2023), kar pomeni, da tožničinega statusa ne more več sam ugotavljati v smislu predhodnega vprašanja iz prvega odstavka 147. člena ZUP, tožnica pa pogojev za izpolnjevanje statusa kmeta ni dolžna (več) dokazovati. Nasprotno ne izhaja iz sodb Upravnega sodišča, ki jih omenja toženka (I U 345/2015 z dne 7. 7. 2015, IV U 216/2017 z dne 21. 8. 2019, I U 1076/2017 z dne 29. 5. 2018, I U 1054/2015 z dne 1. 3. 2016, II U 281/2018 z dne 1. 7. 2021 ter II U 24/2018 z dne 22. 4. 2020), saj se te ne nanašajo na vprašanje vezanosti upravne enote na odločbo o statusu kmeta iz šestega odstavka 24. člena ZKZ.

V zvezi z navedbami tretje stranke z interesom, da sama ni bila stranka postopka izdaje odločbe z dne 7. 7. 2021 o tožničinem statusu kmeta, sodišče pojasnjuje, da v upravnem postopku lahko postane dokončna in pravnomočna tudi odločba, s katero je bilo vsebinsko odločeno o zadevi, čeprav v postopku niso bile udeležene vse osebe, na katerih pravni položaj ta odločba vpliva. Tako ima na področju upravnega postopka pojem res iudicata drugačen pomen kot v sodnih postopkih, v katerih se pravnomočnost pravno urejenega razmerja razteza inter partes, torej na tiste osebe, ki so bodisi kot tožeča bodisi kot tožena stranka v postopku sodelovale. Širitev meja subjektivne pravnomočnosti je tam zgolj izjema, ki mora biti posebej utemeljena (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024). Pravno sredstvo zoper ravnanje upravnega organa, ki osebe ni povabil v postopek, čeprav bi ta morala v njem sodelovati, pa je predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 56/2020 z dne 3. 9. 2020). Kot izhaja iz neprerekanih navedb tožnice, pravnomočna odločba z dne 7. 7. 2021 ni bila odpravljena ali razveljavljena (npr. na podlagi izrednih pravnih sredstev).

Sodišče se opredeljuje še o ugovoru tožnice, da naj bi izbrani ponudnik zlorabil svoj status kmeta, vsled česar naj bi mu bilo to pravico treba odreči. Vrhovno sodišče je v sklepih X Ips 6/2021 z dne 29. 11. 2023 in X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023 pojasnilo, da zloraba pravice pomeni uveljavljanje in izvrševanje pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo pravni red postavlja. Ob tem je kot ključno značilnost zlorabe izpostavilo preplet protipravnega in pravnega ravnanja, kar pomeni, da nosilec izhaja iz dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga uresničuje tako, da njegovo ravnanje presega meje tega upravičenja. Zato je za prepoznavo zlorabe pravice treba na podlagi namenske razlage zakonske ureditve ugotoviti objektivna merila za presojo, ali je v konkretni zadevi pravica uporabljena v skladu z njenim namenom in funkcijo. Ker je z razlago ZKZ mogoče ugotoviti namen, s katerim je bila vanj umeščena predkupna pravica iz prvega odstavka 23. člena, t.j. varstvo pridelovalne funkcije kmetijskih zemljišč in s tem povezano varstvo socialno-ekonomskega položaja kmetov, ki ta zemljišča obdelujejo, je po presoji Vrhovnega sodišča mogoče in treba v postopku odobritve pravnega posla s kmetijskim zemljiščem preveriti, ali je navedena pravica uporabljena v skladu z namenom, s katerim je umeščena v zakon. Ugotavljanje zlorabe pravice pa je nujno ozko vezano na vsak primer posebej, saj se pri tem ni mogoče neposredno opreti na abstraktne, zakonsko predpisane pogoje za pridobitev zlorabljene pravice. Vrhovno sodišče je tudi opozorilo, da mora presoja morebitne zlorabe pravice ostati v okviru uresničevanja te pravice in je ni mogoče širiti na posledice tega uresničevanja, ki niso neposredno povezane z njeno zlorabo. Poudarilo je, da ne more biti predmet presoje morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega kmetijskega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice. Za odločitev, ki temelji na konceptu zlorabe pravice, torej ne zadostuje zgolj možnost zlorabe. Na drugačno stališče ne more vplivati to, da ZKZ v prvem odstavku 4. člena določa, da je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom, prvi odstavek 7. člena pa določa način obdelave kmetijskega zemljišča. Ukrep za spoštovanje teh določb ni omejitev prometa s kmetijskimi zemljišči na primerne kupce, temveč ustrezen nadzor kmetijske inšpekcije (107. člen ZKZ) in ukrepi, ki jih ta naloži lastniku, zakupniku ali drugemu uporabniku kmetijskega zemljišča (prim. tudi sklep in sodbo Upravnega sodišča III U 162/2020 z dne 17. 4. 2024). Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023 upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 še pojasnilo, da upravna enota na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZKZ pravnega posla ne odobri le, če promet ni potekal po postopku in na način, določen z ZKZ in če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ.

Sledeč navedenemu sodišču zavrača stališče tožnice, da naj bi tretja stranka z interesom, ki se ukvarja z živinorejo, zlorabila svoj status kmeta, ker naj bi na predmetnem zemljišču nameravala gojiti kakije in ker je izjavila, da ji je na obali lepo. Prav tako okoliščina, da tretja stranka z interesom ne stanuje v bližini predmetnega zemljišča in se na enako oddaljenem kraju nahaja tudi njeno kmetijsko gospodarstvo, po presoji sodišča ne pomeni, da zlorablja predkupno pravico ali status kmeta. Sama oddaljenost kupčeve kmetije in bivališča od prodajanega zemljišča še ne pomeni, da spornega zemljišča ne bo mogel obdelovati. Poleg tega morebitna nadaljnja usoda (npr. način rabe) predmetnega zemljišča po izvedbi obravnavanega pravnega posla ne more utemeljevati presoje o zlorabi pravice, saj pri tem ne gre več za uresničevanje predkupne, temveč lastninske pravice.

Glede zavzemanj prve in druge stranke z interesom za spremembo pogodbenih pogojev (prodajne cene) oziroma za umik prodaje, sodišče dodaja, da iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012 izhaja vezanost ponudnika na ponudbo, ki jo je dal za prodajo kmetijskega zemljišča, kar pomeni, da je, ko je enkrat dana in sprejeta po postopku in na način, določen v ZKZ, ne more niti umakniti niti spreminjati. Tako sklenjena pogodba veže ne samo prodajalca in kupca pač pa zavezuje tudi pristojno upravno enoto, ki mora odobriti pravni posel oziroma pogodbo po vsebini oziroma po dejanskem in pravnem stanju, kot je bila sklenjena. Po tretjem odstavku 19. člena ZKZ sme upravni organ odobritev pravnega posla zavrniti le iz tam navedenih razlogov. Zato je v upravnem sporu izvedena sodna presoja zakonitosti odločb, izdanih v postopku odobritve prodaje kmetijskih zemljišč, omejena na presojo pravilne uporabe določb ZKZ, ne pa tudi na presojo eventualnih civilnopravnih elementov same pogodbe (prim. odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 33/2018 z dne 22. 12. 2020, Vrhovnega sodišča I Up 76/2019 z dne 6. 5. 2020 in II Ips 103/2016 z dne 15. 9. 2016). Tako tudi uveljavljanje npr. razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 112. do 115. členih Obligacijskega zakonika (OZ) ne more biti predmet presoje v postopku za odobritev pravnega posla po ZKZ, temveč lahko tak spor razrešuje pravdno sodišče po pravilih civilnega prava.

Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo v 1. in 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski organ je v izpodbijani odločbi napačno uporabil tretji odstavek 147. člena ZUP, ta kršitev, ki je niti drugostopenjski organ ni odpravil, pa je bistveno vplivala na odločitev v zadevi, saj je v njeni posledici prvostopenjski organ zmotno zaključil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za kmeta po nobeni določbi prvega odstavka 24. člena ZKZ. Posledično prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, kot sam v njej navaja, ni ugotavljal in obrazložil, ali in kateri od obeh sprejemnikov ponudbe s statusom kmeta izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 23. člena v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZKZ. Iz tega razloga sodišče v tem upravnem sporu ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica, saj po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji, ki jih za to določa prvi odstavek 7. člena in 65. člen ZUS-1. Upoštevati je tudi treba načelo delitve oblasti in da je upravni spor kot sodni postopek primarno namenjen sodni kontroli zakonitosti aktov uprave. Zato ne more pomeniti nadomestnega odločanja sodišč v upravnih zadevah in s tem prevzemanja vloge ter funkcije druge veje oblasti. Glede na navedeno bo moral prvostopenjski organ o vlogah tožnice in tretje stranke s interesom za odobritev pravnih poslov ponovno odločiti, upoštevaje stališča sodišča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Odločitev o tožničinih stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnico zastopala odvetnica, tožnici prizna pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika). Ta znesek se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, poveča še za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora torej tožnici povrniti skupaj 469,7o EUR stroškov sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Sodno takso, ki jo je tožnica plačala za tožbo, bo sodišče tožnici vrnilo po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

K III. točki izreka

Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi tretja stranka z interesom. ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, to so stranke z interesom (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Tretja stranka z interesom je vztrajala pri zakonitosti izpodbijane odločbe toženke ter predlagala zavrnitev tožbe. Ker s tem ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka, ki so ji nastali v tem upravnem sporu.