Jedro

Iz razlogov 23. čl. ZTuj (nevarnosti za varnost in obrambo države) se tujcu lahko tudi odkloni dovoljenje za začasno prebivanje, toda dejansko stanje mora organ ugotoviti po pravilih ZUP in v tem okviru tudi presoditi dejstva, ki jih navaja stranka. V primeru ugotovitve obstoja nevarnosti za varnost in obrambo države pa organ mora upoštevati 8. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 9.9.1995 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zaradi molka organa prve stopnje v zadevi izdaje dovoljenja za začasno prebivanje tujcu in odločila, da se njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne ugodi. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik poročen s slovensko državljanko in ima zagotovljena sredstva za preživljanje v Republiki Sloveniji in tako izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. in 3. odstavka 19. člena zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Ur. l. RS, št. 25/91-I) za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca. Toda kljub temu je na podlagi pooblastila v 14. členu ZTuj po prostem preudarku odločila, da se tožniku dovoljenje za začasno prebivanje ne izda iz razloga nevarnosti za varnost in obrambo države, saj je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo kot aktivna vojaška oseba s činom polkovnika deloval v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvatski. Splošno znano dejstvo pa je, da so aktivnosti JA v času med agresijo in po njej škodovale interesom Republike Slovenije. Glede na to, da se prebivanje tujcu v Sloveniji lahko odpove, če to terjajo razlogi varnosti ali obrambe države (1. alinea 23. člena ZTuj) se iz istih razlogov v skladu z namenom zakonskega pooblastila tujcu lahko tudi odkloni dovoljenje za začasno prebivanje. Da so v obravnavani zadevi podani razlogi nevarnosti za varnost in obrambo države izhaja tudi iz analogne uporabe "uredbe objavljene v Uradnem listu RS, št. 47/94", ki v 7. členu med drugim določa, da je nevarnost za varnost države podana tudi, če gre za utemeljen sum, da je oseba aktivni ali nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil ali pripadnik paravojaških formacij.

Tožnik v tožbi navaja, da je star 60 let in 40 % invalid. Splošno znano dejstvo je, da je JA zapustila Slovenijo v oktobru 1991. Tožnik, ki je že v mesecu marcu 1991 zaprosil za upokojitev, je ostal pri ženi in dveh otrocih v Sloveniji. Kako lahko tožnik ogrozi varnost in obrambo države glede na svoja leta in zdravje, tožeči stranki ni jasno, izpodbijana odločba pa o tem tudi nima razlogov. Zato so kršene določbe ZTuj in tožnikove ustavne pravice do pritožbe. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožniku je odklonjeno dovoljenje za začasno prebivanje tujcu v Republiki Sloveniji iz razloga nevarnosti za varnost in obrambo države. Točno je sicer, da o pridobitvi dovoljenja za začasno prebivanju tujcu odloča upravni organ po prostem preudarku (14. člen ZTuj), vendar tudi v tem primeru mora biti odločba izdana v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z namenom danega pooblastila. Namen tako danega pooblastila v cit. zakonu ni izrecno določen, vendar tožena stranka pravilno ugotavlja, da je namen ugotovljiv zlasti na podlagi določbe 23. člena, po kateri se tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi tujega potnega lista, izdanega vizuma ali mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje (1. alinea 14. člena zakona) lahko prebivanje med drugim odpove, če to terjajo razlogi varnosti ali obrambe države. Če se tujcu, ki legalno prebiva na območju Republike Slovenije iz navedenega razloga prebivanje lahko odpove, se mu po mnenju sodišča iz istih razlogov lahko tudi odkloni. Toda tudi v primeru, ko je organu dano pooblastilo za diskrecijsko odločanje, mora predhodno ugotoviti popolno dejansko stanje. Ker ZTuj nima posebnih procesnih določb, se v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni ugotovitev dejanskega stanja po pravilih ZUP in v tem okviru je potrebno tudi ugotoviti in presoditi dejstva, ki jih navaja tožnik ter šele na takšni podlagi sprejeti oceno o tožnikovi nevarnosti za varnost in obrambo države. Izpodbijana odločba takšnih dejanskih ugotovitev in dokazne ocene nima, saj tožena stranka samo ugotavlja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba s činom polkovnika v JA v času agresije na Slovenijo deloval v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvatski. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba nima razlogov, zaradi česar so bistveno kršena pravila postopka (2. odstavek 209. člena ZUP). Glede obstoja tožnikove nevarnosti za varnost in obrambo države se tožena stranka tudi sklicuje na analogno uporabo 7. člena uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Ur. l. RS, št. 47/94, v nadaljevanju: uredba), vendar po mnenju sodišča za takšno analogno uporabo uredbe, ki je izdana na drugi zakonski podlagi (28. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije), ni podlage.

V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati pripombe sodišča v tej sodbi in postopek izvesti ter odločbo obrazložiti v skladu s pravili ZUP. Če bo na podlagi ugotovljenih dejstev ugotovila, da obstaja nevarnost za varnost in obrambo države, bo morala upoštevati tudi 8. člen konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 7/94 - mednarodne pogodbe, ki se po 8. členu ustave Republike Slovenije uporablja neposredno), po katerem sme javna oblast posegati v posameznikovo pravico do družinskega življenja le ob pogojih 2. odstavka tega člena.

Ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.