Jedro

Odločilna je pravna narava informativnega izračuna oziroma sporočila o predvidenem datumu upokojitve. Informativni izračun zaradi svoje informativne narave nima nobenih pravnih posledic ne za tožečo stranko, ne za toženo stranko. Gre za obvestilo, ki ima zgolj informativno naravo, ne pa za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v dopisu posebej opozorjena, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je zgolj informativne narave, zato je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine.

Tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj v okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oziroma od potrebne skrbnosti. Tožnici je glede na njeno zaprosilo posredoval pisno informacijo, da bo predvidoma 7. 8. 2022 izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob posredovanju te informacije je upošteval dejansko stanje, kakršno je bilo v času podaje predhodne pisne informacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

III. Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni plačati znesek 2.706,03 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2023 dalje do plačila in tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Tožnica se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožencu je posredovala zaprosilo, da ji sporoči datum izpolnitve pogojev za starostno pokojnino. Prejela je odgovor, da bo pogoje izpolnila 7. 8. 2022, vendar pa ji je bila nato zahteva za priznanje starostne pokojnine zavrnjena. Pogoje za priznanje starostne pokojnine je namreč izpolnila šele 8. 11. 2022 in sicer iz razloga, ker je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, ne pa v delovnem razmerju. Zaradi take odločitve je v obdobju od 10. 8. 2022 do 8. 11. 2022 ostala brez vseh prihodkov. Sodišče prve stopnje navaja, da naj bi toženec tožnico opozoril, da je pri izračunu datuma izpolnitve pogojev med drugim upošteval, da bo tožnica do uveljavitve starostne pokojnine, neprekinjeno vključena v obvezno zavarovanje in sicer v nespremenjenem obsegu. Gre za pavšalno opozorilo in sodišče tudi ne pojasni, kako se je toženec s takim opozorilom razbremenil svoje odgovornosti. Razen tega je bila tožnica kot prejemnica denarnega nadomestila za brezposelnost, še naprej neprekinjeno vključena v obvezno socialno zavarovanje, s tem da je prispevke za tožnico odvajal najprej delodajalec nato pa Zavod RS za zaposlovanje. Če bi tožnica morala biti ves čas zaposlena, bi jo bil toženec dolžan na jasen in razumljiv način opozoriti. Odgovor toženca temelji na nekem "hipotetičnem" dejanskem stanju. Dejstvo je, da sodišče v ravnanju toženca najde več opravičil in izgovorov, medtem ko tožnici očita, da ni bila dovolj skrbna, preden se je z delodajalcem dogovorila za odpoved. Tožnica je ravnala dovolj skrbno in še pred upokojitvijo pri tožencu preverila datum izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Stališče sodišča, da bi morala o prijavi na Zavodu RS za zaposlovanje, toženca ponovno obveščati, ne vzdrži pravne presoje in ni jasno, katera določba predvideva takšno obveznost tožnice. Tožnica je namreč toženca o tem, da bo po prenehanju delovnega razmerja odšla na Zavod RS za zaposlovanje, tudi opozorila. Tožnica od nosilca sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja utemeljeno pričakuje, da bo ravnal zakonito in pravilno. Namen informacij, ki jih posreduje toženec ni v tem, da nikomur ne služijo in da zavarovance in delodajalce celo zavajajo, kot je to podano v tej zadevi. V skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi, ki zavezujejo tudi toženca, morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogoči strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Očitno je, da toženec pisne informacije ni podal na podlagi relevantnega dejanskega stanja ampak celo v nasprotju z njim, na kar tožnice niti ni opozoril. Takšno ravnanje toženca pa izkazuje, da ni postopal z ustrezno skrbnostjo. Gre za hudo in krivdno kršitev delavca zaposlenega pri tožencu. Posledično je tudi ravnanje toženca protipravno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je tožnica v dopisih, ki jih je naslovila na toženca zgolj pavšalno navajala, da ima namen prijaviti se pri Zavodu RS za zaposlovanje. Nikoli pa ni tožencu sporočila točnega obdobja, za katero ji je pripadalo nadomestilo za brezposelnost. Toženec tako tega obdobja pri pripravi predhodnega variantnega izračuna datumov upokojitve niti ni mogel upoštevati. Ravnanje toženca je bilo pravilno in zakonito, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica 28. 4. 2021 toženca zaprosila za informacijo glede datuma izpolnitve pogojev za upokojitev. Pojasnila je, da ima priznano benificirano dobo, sprašuje pa, kdaj gre lahko na Zavod RS za zaposlovanje in koliko časa je na zavodu upravičena do nadomestila. Sama je navedla, da izpolnjuje pogoje za upokojitev 8. 8. 2022. Elektronski dopis je ponovno posredovala 3. 5. 2021 in 10. 5. 2021. Toženec ji je na te dopise odgovoril 13. 5. 2021. Pojasnil ji je, da bo pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine predvidoma izpolnila 7. 8. 2022, ko bo dopolnila 52 let, 5 mesecev in 27 dni starosti in 41 let, 6 mesecev in 2 dni pokojninske dobe brez dokupa. Poleg tega ji je pojasnil, da je bil izračun datuma izpolnitve pogojev opravljen ob upoštevanju, da bo tožnica do uveljavitve starostne pokojnine neprekinjeno vključena v obvezno zavarovanje v nespremenjenem obsegu. Iz dopisa z dne 13. 5. 2021 izhaja, da toženec tožnici v zvezi z njenim zaprosilom pošilja predhodno pisno informacijo o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine, ki pa ni dokončen in uporaben v postopkih uveljavljanja pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Obenem ji je pojasnil, da se mora o pravicah do katerih je upravičena pri Zavodu RS za zaposlovanje, pozanimati pri pristojnem uradu za zaposlovanje. Iz dopisa še izhaja, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil, ob predpostavki, da so plačani vsi prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je zgolj informativne narave. Tožnici je tudi predlagal, da se pred vložitvijo zahteve za priznanje pravice do pokojnine oziroma pred odjavo iz zavarovanja, ponovno obrne na toženca za podrobnejše informacije. Tožnica je pogoje za upokojitev izpolnila 8. 11. 2022, ne pa 7. 8. 2022, kot izhaja iz obvestila toženca z dne 13. 5. 2021 (priloga A/5).

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 196. členu določa, da zavod (toženec) odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Navedeni člen odkazuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).3 V 131. členu OZ je določeno, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Povračilo škode je mogoče priznati le, če so izpolnjeni štirje, kumulativno predpisani pogoji in sicer:

1.) protipravno ravnanje povzročitelja škode,

2.) obstoj pravno priznane škode,

3.) da je podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter

4.) odgovornost na strani povzročitelja škode.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Ker ni podana že ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, ostalih predpostavk sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 9. Odločilna je pravna narava informativnega izračuna oziroma sporočila o predvidenem datumu upokojitve. Iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v več zadevah,4 informativni izračun, zaradi svoje informativne narave, nima nobenih pravnih posledic ne za tožečo stranko, ne za toženo stranko. Gre za obvestilo, ki ima zgolj informativno naravo, ne pa za posamičen upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja. Tožnica je bila v dopisu posebej opozorjena, da je predhodna pisna informacija izdana na podlagi razpoložljivih podatkov matične evidence zavarovancev, navedb tožnice in predloženih dokazil ob predpostavki, da so plačani prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter je zgolj informativne narave, zato je ni mogoče uporabiti v postopku priznanja pravice do pokojnine.

10. Toženec je tožnici posredoval datum izpolnitve pogojev upokojitve, ki velja le v primeru, da bi tožnica na dan 7. 8. 2022 še bila v delovnem razmerju. Tožnica pa je bila zadnje leto pred upokojitvijo prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in tam prejemala nadomestilo. To pa je vplivalo na izračun pogojev za upokojitev (pogoj starosti). Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da je bila tožnici 6. 2. 2017 izdana odločba, da se zavarovalni dobi, prebiti v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovana, prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja od 1. 7. 1992 dalje. Tožnici se je prišteta doba upoštevala skladno s 138. členom ZPIZ-2, pri čemer je ključno, da je zavarovanec ves čas v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega je obvezno zavarovan. Tožnica pa zadnje leto ni bila v delovnem razmerju niti ni opravljala drugega dela, na podlagi katerega bi bila obvezno zavarovana, temveč je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje.

11. Pritožbeno sodišče zato soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. V okoliščinah obravnavanega primera namreč ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oziroma od potrebne skrbnosti. Tožnici je glede na njeno zaprosilo posredoval pisno informacijo, da bo predvidoma 7. 8. 2022 izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob posredovanju te informacije je upošteval dejansko stanje, kakršno je bilo v času podaje predhodne pisne informacije. Tedaj pa je bila tožnica še v delovnem razmerju in je torej tudi izpolnjevala pogoje po drugem odstavku 138. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se zavarovancem iz prvega odstavka 138. člena ZPIZ-2, starostna meja iz 27. člena tega zakona zniža za toliko mesecev, kot znaša prišteta doba iz prvega odstavka 138. člena ZPIZ-2. 12. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo, saj ni izpolnjen en od kumulativno določenih pogojev za nastanek odškodninske odgovornosti, to pa je protipravnost ravnanja toženca.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe. Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj navedeni odgovor ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 81/2001 s spremembami. 4 Glej Psp 550/2016, Psp 453/2018, Psp 36/2018, Psp 84/2017.