Jedro

Glavno vodilo, ki ga je imelo sodišče prve stopnje pred seboj, je, da bodo izpolnjeni pogoji za zdravo dozorevanje obeh mladoletnih deklet, skladen razvoj in primerno usposabljanje za njuno samostojno in zdravo življenje. Tega pa jima oče in mati ne moreta nuditi, zato se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obe mladoletni deklici dodeli v varstvo in vzgojo rejniški družini.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Mladoletni hčerki pravdnih strank M.M. in V.M. pa je zaupalo v varstvo in vzgojo v rejništvo. Toženca je obvezalo, da mora za mladoletni hčeri M. in V. plačati preživnino v znesku 20.000,00 SIT za vsako, od 20.06.2003 do 25.07.2004; v znesku 14.000,00 SIT pa od 26.07.2004, vse na roke njune matere B.M.. Od dneva, ko bosta mladoletni deklici v reji, pa sta obe pravdni stranki dolžni plačevati preživnino za vsako deklico po 14.000,00 SIT na transakcijski račun Centra za socialno delo Koper, glede stroškov postopka pa je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer toženec le glede višine preživnine, ki jo je dolžan plačevati za svoji dve mladoletni hčeri za čas od 20.06.2003 do 25.07.2004, ker se mu ta odločitev ne zdi realna. V letu 2002 je bil iz stanovanja pregnan od bivše žene in mladoletne hčere V.. To stanovanje je pred tem obnovil. Denar si je izposodil in ne glede na to da je vračal dolg, je otrokom kupoval hrano, oblačila, obutev, plačeval šolske potrebščine in dajal žepnino. Smatra, da je nerealno od njega zahtevati, da še enkrat preživnino plačuje, med tem ko bivša žena samo spi v stanovanju, nič ne skrbi za otroke in njega samo izsiljuje. Strinja pa se z odločitvijo, kje bodo otroci živeli in komu bo on nato plačeval preživnino.

Tudi tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sodbo in kolikor je razbrati njeno pisanje, se niti ona niti obe hčeri, v imenu katerih piše, ne strinjajo z izjavo toženca in jo bodo, kot pravi, spremenile. Za toženca navaja, da je zelo nasilen, večkrat je pretepel obe mladoletni hčeri in tožnico. Mladoletno hčer ni hotel peljati do H., ker je izjavil, da mora iti na delo. Ko pa je bil poklican na sodišče je dejal, da je brezposeln. Če tožnica nanj ne bi kričala, sploh ne bi dal denarja in ko denar da, izroči starejši hčeri 10.000,00 SIT, mlajši pa le 1.000,00 SIT. Tožnica želi, da se hiša proda in da denar razdeli, da bi si kupili stanovanje. Stanovanje bi bilo zanjo in za hčere, ki jih želi obdržati in noče, da jih dobi druga družina, kot si želi toženec. Vložila je veliko truda, da bi jih vzgojila in naučila lepega vedenja. Želi, da sodišče upošteva zdravnikove napotke in želi, da ji toženec plačuje preživnino ter izplača delež od hiše in odškodnino za poškodbe, ki ji je prizadejal. Pritožbo sta podpisali tudi mladoletna M. in V.M., zato je pritožbeno sodišče štelo, da sta se tudi onidve pritožili (1.odst. 409.čl. ZPP).

V odgovoru na pritožbo toženca pa tožnica zatrjuje, da njega ona od doma ni odgnala, ampak je bil že pred tem več zunaj kot doma. Več časa je porabil za prijatelje kot za družino. Domov se je vračal ob šestih zjutraj. Prosila ga je, naj odpelje otroka v vrtec in odgovor je bil le zadiranje. Na vsako njeno prošnjo je bil odgovor udarec ali zadiranje. Morala pa se je dreti, da bi kupil otrokom hrano, obleko in obutev. Ne strinja se s toženčevo navedbo, da ona samo spi, kajti od kar je z njim bila poročena je vedno delala, doma in v službi. Pripada ji denar od hiše in denar za poškodbe, ki ji ga mora dati, da bi lahko kupila stanovanje zase in za obe hčeri. Za poškodbe ji je dolžan 100.000.000,00 SIT. Za poškodbe hči M. želi, da toženec poravna materi vse račune, njen delež pa je 70.000.000,00 SIT. Hči V. tudi potrjuje, da je materi toženec dolžan 100.000.000,00 SIT.

Pritožbe niso utemeljene.

Vse pravno pomembne dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialno-pravno odločitev, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, predvsem v korist obeh mladoletnih otrok. Koristi mladoletnih otrok so temeljno vodilo pri odločanju v razmerjih med starši in otroci, kar pa je bilo v tem postopku izrecno upoštevano. Glavno vodilo, ki ga je imelo sodišče prve stopnje pred seboj je, da bodo izpolnjeni pogoji za zdravo dozorevanje obeh mladoletnih deklet, skladen razvoj in primerno usposabljanje za njuno samostojno in zdravo življenje. Tega pa jima oče in mati ne moreta nuditi, zato se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obe mladoletni deklici dodeli v varstvo in vzgojo rejniški družini. S takšno odločitvijo se toženec strinja, te odločitve pa tudi tožnica ne izpodbija, le izraža svojo željo, da bi obe deklici ostali pri njej. Čeprav pred tem ni bila takšnega mnenja, saj je izrecno izjavila:"Nisem pripravljena poskrbeti za obe hčerki in naj za starejšo poskrbi mož.". Tudi v pritožbi je izražena le izrecna zahteva, da ji toženec plača odškodnino, proda hišo in ji izroči denar, da bo kupila stanovanje. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na izvedeniško mnenje dr. T.P., kliničnega psihologa, kateri je nazorno opisal tako osebnost tožnice kot toženca. Pri tožnici namreč ugotavlja jasno izraženo osebnostno motnjo paranoidnega tipa. Ves čas je v obrambni poziciji, trmasto vztrajna in odklonilna, v medsebojnih odnosih je provokativna in konfliktna, vedno se odziva na prepirljiv, razdražljiv in osoren način, izraža glasna ogorčenja, ki ne dopuščajo drugačnega mnenja in obsedena je z iskanjem skritih motivov pri drugih ljudeh. Posebno pa je, kot izvedenec ugotavlja, zaskrbljujoče tožničino zavestno ustvarjanje sovražnosti med obema hčerama in odklanjanje starejše hčerke. Osebnost toženca pa izvedenec opisuje kot mirnejšo, vendar ga sprovocira vedenje tožnice do take mere, da se ne more obvladati. Brez zadržkov bi se mu lahko zaupalo v varstvo in vzgojo obe hčerki, vendar pa ima zelo slabe bivalne razmere. Stanuje v gradbeni baraki zraven nedokončane stanovanjske hiše. Te razmere pa niso ustrezne za bivanje obeh odraščajočih mladoletnic. Obe mladoletni deklici pa sta tudi sovražno nastrojeni druga proti drugi, da pa je prišlo do sovražnosti med njima pripisuje izvedenec ravnanju matere. Obe deklici je po mnenju izvedenca potrebno zaupati tretji osebi, da mati še naprej ne bi delala škode glede osebnostnega razvoja le-teh. Glede na tako jasno in prepričljivo izvedeniško mnenje je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se obe deklici zaupata v varstvo in vzgojo tretji osebi, saj niti mati niti oče nista sposobna poskrbeti za zdrav in nemoten osebnostni in telesni razvoj obeh mladoletnic. Mati dobesedno dela škodo pri osebnostnem razvoju obeh deklet, oče pa tudi ni primeren zaradi bivalnih razmer, ki so nemogoče. Poleg tega pa, kot je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, njegovo obnašanje v družini ni bilo doslej primerno, na kar kažejo številni kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj, ki jih je toženec izvršil v škodo tožnice in mladoletnih hčera. V korist obeh mladoletnih deklic je, da se iz okolja, ki nanje slabo vpliva izločita in da se dodelita v rejništvo, to je družinam, ki bodo zanje primerno skrbele.

Glede plačila preživnine pa se pritožuje le toženec in to le za obdobje od 20.06.2003 do 25.07.2004, ko je določena preživnina za vsako od mladoletnih hčera po 20.000,00 SIT, katero mora plačevati toženec. V pritožbi ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje o potrebah mladoletnih otrok in zmožnosti obeh staršev za pokritje teh potreb. Trdi le, da je pred izselitvijo iz stanovanja kupoval hrano, oblačila, obutev in plačeval šolske potrebščine. Sam pa je povedal, da ga je tožnica iz stanovanja vrgla v letu 2002, kar pomeni, da se njegove trditve nanašajo na plačevanje prispevka za preživljanje otrok pred tem datumom. Preživnina za obe mladoletni hčeri pa je določena za obdobje od 20.06.2003 dalje. To pomeni, da pritožbene trditve niso upoštevne, poleg tega pa tudi materialno-pravni preizkus pokaže, da je odločitev o višini preživnine primerna. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).