Jedro

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zavzelo stališče, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 3. odstavku 259. člena KZ-1 (Kdor protipravno odtuji, uniči ali prikriva arhivsko gradivo, ali ga napravi neuporabnega). Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo njegovega naklepa v zvezi z očitano odtujitvijo, prav tako ne namena odtujitve, pri čemer oboje zanika in poudarja, da ni imel nobenega razloga za odtujitev dokumentov, ki so se sicer resda nahajali pri njemu doma.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 8. 2015, potrjena s sklepom Sveta tožene stranke z dne 28. 1. 2016, nezakonita in se razveljavi; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto arhivski tehnik v delovno razmerje za nedoločen čas, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 18. 8. 2015) dalje prijaviti v socialna zavarovanja, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati delovno dobo in pravice iz delovnega razmerja, obračunati nadomestilo mesečne plače v višini 1.415,51 EUR bruto mesečno, od tega odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, ter mu priznati tudi sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016. Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na določbe Hišnega in skladiščnega reda pri toženi stranki, ki prepoveduje odnašanje gradiva iz prostorov arhiva brez izpolnjenega obrazca oziroma ustreznega dovoljenja in na določbe ZVDAGA. Ključno pa je, da projekta električne napeljave po etažah hiše A. in dopisa B.B. ni odtujil in tudi ni imel namena odtujitve. Prav tako ni želel škodovati poslanstvu arhiva. Ni logično, da bi si sploh želel prisvojiti navedene dokumente. V času 30-letnega dela v arhivu je imel dostop do mnogo bolj tehtnih in dragocenih listin, kot so sporne, najdene pri njemu doma. Tožnik je v zvezi s temi listinami stranki - arhitektki delal uslugo in spis pregledal doma, kjer ga je založil. Ni izpolnjen znak odtujitve arhivskega gradiva glede očitanega kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 259. člena KZ-1. Sodišče v zvezi s tem kaznivim dejanjem ni ugotovilo naklepa. Napačno je ugotovilo, da je podan odpovedni razlog iz 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Relevanten bi bil naklep za odtujitev, ne pa naklep za kršitev pravilnika, ki prepoveduje odnašanje gradiva brez dovoljenja oziroma izpolnjenega obrazca, kar je poudarilo sodišče. Lahko da je dokument založil, ni pa ga imel namena odtujiti. To so počeli tudi drugi arhivarji. Sodba se neutemeljeno opredeljuje do podkupnine, saj to ni bil razlog za odpoved. Delodajalec je zoper njega podal kazensko ovadbo zaradi sprejemanja podkupnine, nakar so bili v okviru hišne preiskave najdeni sporni dokumenti. Zahteva za opravo preiskave glede kaznivih dejanj jemanja podkupnine, goljufije in ponareditve ali uničenje javne listine je bila nato zavrnjena. Predkazenksi postopek ni bil zakonit. Odredba o hišni preiskavi je bila izdana le za kaznivo dejanje sprejemanja podkupnine. Ker so sporni dokumenti, zaseženi v tej hišni preiskavi, pridobljeni nezakonito, jih sodišče ne bi smelo upoštevati in opreti sodbe nanje. Razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s tem ni pravilno. Sodišče ni obrazložilo utemeljenih okoliščin za uporabo tega dokaza, s katerim je bilo poseženo v človekove pravice, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na primere sodne prakse v zvezi s tem, ki govori o pogojnosti, ne pa o avtomatizmu neupoštevanja dokazov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da se ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, da ni dopustno upoštevati gradiva, ki je bilo nezakonito zaseženo med hišno preiskavo, izvedeno zaradi suma kaznivega dejanja prejemanja podkupnine. Sodišče prve stopnje se je do tovrstnih tožnikovih navedb opredelilo, četudi napačno, zato ne drži, da sodba o tem ne vsebuje razlogov. V tem sporu res ni ključno razlogovanje sodišča prve stopnje o tem, da Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) ne ureja vprašanja izločitve oziroma prepovedi uporabe dokazov, kot to velja za kazenski postopek. Pritožba utemeljeno opozarja na sodno prakso, ki kaže na pogojnost, ne pa na avtomatizem neupoštevanja dokazov, pridobljenih v (pred)kazenskem postopku (npr. Pdp 97/98, Pdp 344/2015). Hišna preiskava, v kateri je bilo zaseženo sporno arhivsko gradivo, je bila opravljena na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2015 zaradi suma kaznivega dejanja sprejemanja podkupnine. Torej je bila opravljena na zakoniti podlagi, četudi je bila nato zahteva za opravo preiskave zavrnjena. Predvsem pa je za upoštevanje spornega gradiva, ki je predmet obravnavane izredne odpovedi, pomembno to, da tožnik priznava dejstvo, da je imel sporne dokumente pri sebi doma. Zato sam način ugotovitve tega dejstva ni odločilen.

7. Ključno je vprašanje, ali je v tem, da je tožnik iz prostorov tožene stranke brez njenega dovoljenja oziroma odobritve odnesel gradivo (projektno dokumentacijo za objekt C. na naslovu A., in dopis B.B. z dne 22. 8. 1928) k sebi domov, podana zadostna podlaga za obstoj odpovednega razloga izredne odpovedi z dne 18. 8. 2015, ki je bila tožniku podana po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in po 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (v zvezi z znaki kaznivega dejanja po 3. odstavku 259. člena KZ-1) in se do tega, ali je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niti ni opredelilo.

8. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zavzelo stališče, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 3. odstavku 259. člena KZ-1 (Kdor protipravno odtuji, uniči ali prikriva arhivsko gradivo, ali ga napravi neuporabnega). Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo njegovega naklepa v zvezi z očitano odtujitvijo, prav tako ne namena odtujitve, pri čemer oboje zanika in poudarja, da ni imel nobenega razloga za odtujitev dokumentov, ki so se sicer resda nahajali pri njemu doma.

9. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da naj bi tožnik naklepoma odnesel gradivo iz službenih prostorov brez odobritve oziroma dovoljenja, torej v nasprotju z določili Hišnega in skladiščnega reda2, kar pa še ne pomeni, da je s tem ugotovljen tudi že namen oziroma naklep odtujitve v smislu znaka navedenega kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da se je sporno gradivo nahajalo pri tožniku doma, še ne daje podlage za zaključek, da je izkazan naklep oziroma namen odtujitve spornega gradiva. Tožnik namreč vztraja, da je sporno gradivo odnesel domov zaradi opravljanja dela, da ga podrobneje pogleda, ter zato, da omogoči kopiranje stranki, - arhitektki, nato pa ga je založil doma. Dokazno breme glede dokazovanja zakonitosti odpovedi pa je na toženi stranki.

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek oziroma oblikuje dokazne zaključke tako, da upošteva izpostavljena stališča pritožbenega sodišča ter nato ponovno odloči o zahtevku.

11. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).

1 Tožniku se je v odpovedi očitala tudi kršitev v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela, glede katere je sodišče ugotovilo, da ni podana, zato to ni predmet inštančnega preizkusa na podlagi pritožbe tožnika. 2 To utegne biti bolj relevantno v zvezi s presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, do česar v prvotnem postopku še ni prišlo.