Jedro

Podani so pogoji iz Zakona o dedovanju, da se dedinjo postavi za upraviteljico dela zapuščine. Pogoji, ki jih dediči postavljajo za to postavko, niso v zvezi z zakonskimi pogoji.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo za upraviteljico dela zapuščine po pok. F. H., to je osebnega avtomobila znamke Opel Kadet tip 1,3 letnik 1987, dedinjo A. H., ki sme navedeno osebno vozilo registrirati na svoje ime, ne sme pa ga na kakršenkoli način odtujiti, kar se v opombah zaznamuje tudi v prometnem dovoljenju, prav tako pa ga ne sme namerno poškodovati. Sklep velja do pravnomočnega zaključka zapuščinske zadeve. Odločeno je bilo tudi, da se o upraviteljici zgoraj omenjenega dela zapuščine po pravnomočnosti sklepa obvesti Mestni sekretariat za notranje zadeve L. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so zapustnikovi sinovi kot dediči načeloma s predlogom soglašali, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ne vidi ovir, da bi bila za upraviteljico določena vdova. S svojim dosedanjim ravnanjem z osebnim avtomobilom je pokazala, da je za upraviteljico tega dela zapuščine primerna.

Proti sklepu se pritožuje dedič J. H. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in navaja: Na zapuščinski obravnavi dne 16.6.1994 so se zakoniti dediči dogovorili, da načeloma soglašajo s predlogom zapustnikove vdove, da se ji izroči osebni avtomobil v začasno upravljanje s pogojem, da izroči osebne predmete zapustnikove žene S.H., to je matere zapustnikovih otrok. Zapustnikova vdova je dne 29.6.1994 izročila zapustnikovemu sinu G.H. le del osebnih predmetov. Glede na to, da veliko pomembnih stvari manjka in glede na to, da jih zapustnikova vdova noče izročiti, zapustnikovi otroci nasprotujejo izročitvi osebnega avtomobila v delno upravljanje zapustnikovi ženi. Tudi ostali dediči bi želeli upravljati z avtom. Odločitvi sodišča se zato protivijo.

Dedinja A.H.je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se pritožba zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje ima podlago v določbah 145. člena Zakona o dedovanju. Dejansko stanje v zvezi s tistim, kar predvideva ta člen, ni sporno in ga pritožba ne izpodbija. Torej: če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se glede uprave dediščine ne morajo sporazumeti, sodišče lahko postavi kot upravitelja tudi katerega izmed dedičev in tudi le za del dediščine. Upravitelj z odobritvijo sodišča lahko tudi razpolaga s stvarmi iz zapuščine, med drugim, da se odvrne kakšna škoda. Sicer pa so dediči s postavitvijo upravitelja soglašali, postavljali so le pogoje, ki z zakonskimi pogoji niso v zvezi - da mora namreč dedinja izročiti določene predmete, če naj se postavi za upraviteljico glede avta. V pritožbi dedič J. H. izrecno trdi, da nasprotuje sklepu zato, ker dedinja ni izročila vseh predmetov in ker naj bi tudi ostali dediči želeli upravljati z avtom (čeprav se pritožuje samo J.H.). To pa niso razlogi, ki bi kazali, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sklep je bilo zato treba potrditi in pritožbo zavrniti (člen 368. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 163. Zakona o dedovanju).