Jedro

Sodišče v zaznamkih o tožničinem delu neutemeljeno ni videlo nič spornega. Tudi, če bi ti res predstavljali podlago za ocenjevanje tožnice, pa je pomembnejše to, da so bili zaznamki očitno narejeni le glede tožnice, ne tudi glede ostalih zaposlenih.

Tudi takšne okoliščine, ki same po sebi ter na prvi pogled niso očitno zavržne (in v običajnem kontekstu res lahko pomenijo normalne zaplete na delovnem mestu), so v pomoč pri ustvarjanju celotne slike v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem.

Načeloma drži, kot navaja sodišče prve stopnje, da vsaka napaka delodajalca še ne vzpostavlja njegove odškodninske obveznosti, v kontekstu obravnavanja mobinga pa je navedeno izhodišče zrelativizirano. Ključno je zaznati nedopusten niz ponavljajočih se ravnanj zoper delavca, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo.

Prav tako sodišče prve stopnje neutemeljeno zmanjšuje pomen dejstva, da tožnica za sporno leto enostavno ni bila ocenjena. Ni pomembno, kar je navedlo sodišče prve stopnje, da tožnica v tem postopku ne more uveljavljati nepravilnosti glede tega po določbah ZSPJS. Pomembnejše je, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da bi tožena stranka tožnico morala oceniti po Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede tudi za čas, ko je bila ta napotena v tujino, pa tega ni storila. Kljub priporočilnemu pismu, ki ga je prejela, tožnice ni ocenila in jo je s tem ponovno postavila v manj ugoden položaj.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je prišlo do pomote tožene stranke tudi pri napredovanju tožnice v plačilni razred. Ni odločilno dejstvo, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka to napako naknadno sanirala s poračunom plače za nazaj, ampak pomen te okoliščine v kontekstu trpinčenja.

Prav tako pritožbeno sodišče posebej izpostavlja okoliščino tožničinih številnih selitev iz ene v drugo pisarno. Tudi po tem je tožnica izstopala v primerjavi s sodelavci.

Premestitev tožnice sta v svojih mnenjih svetovala tudi dva zdravnika, nenazadnje pa je to predlagala tudi Komisija za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem že v poročilu, pa temu tožena stranka ni sledila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, razveljavita se 1. in 2. točka I. odstavka izreka ter II. odstavek izreka sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. odstavku izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:"1. Sklep Policije št. ... z dne 16. 2. 2016 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 11. 5. 2016 je nezakonit in se razveljavi. 2. Tožena stranka je iz naslova trpinčenja na delovnem mestu dolžna tožnici povrniti nepremoženjsko škodo v višini 35.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. 3. Tožena stranka je iz naslova trpinčenja na delovnem mestu dolžna tožnici povrniti premoženjsko škodo v višini 88.128,73 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila." V II. odstavku izreka pa je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna plačati 4.158,75 EUR ter stranskemu intervenientu 399,83 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. V obsežni pritožbi, ki je posledica tudi očitno preobsežne sodbe (57 strani) tožnica uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica je zgolj pomagala drugim, pri delu ni bila samostojna. Sodišče izpovedi prič ni povzelo korektno. Ni jasno, zakaj je verjelo A.A., B.B. in C.C.. Protispisen je zaključek sodišča o skladih izpovedih prič. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo D.D., ne pa tožnici. Napačno je upoštevalo pisno izjavo E.E.. Sodišče ni opravilo celovite presoje vseh zatrjevanj tožnice. Ni obrazložilo, katera stranka nosi dokazno breme. Tožnica je bila pri dokazovanju uspešnejša. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je A.A. ignoriral tožničina elektronska sporočila. Zaključek o tem, da ji ni skrival dokumentacije, je protispisen. Sodišče se ni opredelilo do dokazov glede obsežnosti zadeve, ki jo je preiskovala tožnica in v zvezi s katero jo je A.A. obtožil, da je porabila preveč časa. Ni pomembno, s kakšnim namenom jo je delodajalec neugodno obravnaval, ključna so objektivna dejanja in posledice pri ciljno izbranem delavcu. Ne strinja se, da ni šlo za mobing. Izpodbija dokazno oceno glede tega. Tožnica uveljavlja protispisnost, ker je interpretacija njene izpovedbe, vezane na sistemsko rešitev, ki jo je želela predstaviti, v nasprotju z zvočnim posnetkom. Tožena stranka jo je šikanirala, ker ni imela interesa uporabiti znanja in izkušenj, ki si jih je tožnica pridobila v OLAF-u. Priče so potrdile, da so dopust dobile odobren, kadar so zanj zaprosile. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da je bil tožnici sklep o zavrnitvi prošnje za dopust vročen prepozno. Protispisna je ugotovitev, da je A.A. tožnici odhod na cepljenje prepovedal le za tisti dan. Njegova izjava o tem, kako hudo je delati na policijski postaji, je za tožnico pomenila grožnjo. V zvezi s poniževanjem zaradi powerpoint predstavitve tožnica vztraja, da ji ni dal navodil za izdelavo prezentacije. Tudi glede zadeve F. je sodišče prezrlo žaljiv odnos do tožnice. Več sodelavcev je izpovedalo o tožničinih težavah z A.A. in vodstvom G.. Protispisnost je podana tudi glede izjave H.H.. Glede napotitve v OLAF tožena stranka ni konkretizirano prerekala tožničinih navedb oziroma je trdila le, da ima diskrecijo pri podaljšanju napotitve. Sodišče je preseglo trditveno podlago tožene stranke, saj ni podala navedb glede skrajšane napotitve. Tožnice nihče ni kontaktiral, bila je dejansko izolirana. Iz sporočil med tožnico in I.I. izhaja, da si je tožena stranka želela predstavnika v OLAF. Tožena stranka se je želela tožnice znebiti. To izhaja tudi iz izpovedi J.J. in K.K.. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje L.L. o tem, da je večkrat opozoril vodstvo policije na nezakonito odpoved. Tožena stranka tožnice ni ocenila, čeprav je razpolagala s priporočilom OLAF. Pošte ji ni vročala na domač naslov. Ne strinja se, da je imela tožena stranka prosto presojo glede tega, koga bo vključila v projekt M.. Tožnica je bila neenako obravnavana tudi glede napredovanja. Sodišče ni pojasnilo kateri preiskovalec, poleg tožnice, je prejel navodilo, da mora vse osebe vabiti pisno. Tožena stranka ji je pri vodenju hišne preiskave dodelila B.B., čeprav je vedela, da sta v konfliktu. Za selitve iz pisarn je po izpovedih prič vedno obstajal objektiven razlog, razen pri tožnici, ki se je selila tudi brez razloga, kar ji je onemogočalo normalno delo. Nasprotuje tudi dokazni oceni glede primopredaje pred odhodom v N. tujino. Sodišče ni upoštevalo izpovedi O.O., da o tožničini želji po premestitvi niso obvestili Urada P.. Pošiljanje prostih delovnih mest tožnici je bilo posmehovanje. Sodišče je prekinilo K.K., ko je govoril o posameznih premestitvah. Tudi mnenje psihologa je kazalo na potrebnost premestitve. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. 3. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje pritožba očita na več mestih. Ni res, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o dejstvih, ki jih je sodišče štelo za odločilna. Četudi skopo, je sodišče pojasnilo tudi svoj zaključek o tem, da ne posamična ravnanja tožene stranke ne njihovo upoštevanje kot celote ne pomeni trpinčenja niti kakršnegakoli drugega nedopustnega posega v tožničine osebnostne pravice in dostojanstvo. S takšnim zaključkom, ki pa je zaradi zmotnih materialnopravnih stališč najmanj preuranjen, se pritožbeno sodišče ne strinja, kar je tudi ključni razlog za delni uspeh tožničine pritožbe.

7. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo že zato, ker je menilo, da trpinčenje ni podano oziroma ni ugotovilo elementa protipravnega ravnanja tožene stranke, izpodbijana sodba ne more vsebovati ugotovitev o okoliščinah, ki se nanašajo na ostale elemente odškodninske odgovornosti (npr. vzročna zveza) ter na višino vtoževane odškodnine. Zato ni utemeljen očitek neobrazloženosti sodbe glede vprašanja, ali je bilo tožničino zdravstveno stanje posledica dela pri toženi stranki, kot tudi ne v zvezi s tem, da sodišče ni zaslišalo tožničinih zdravnikov.

8. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo priče L.L. o tem, da je večkrat opozoril vodstvo policije na nezakonito odpoved, ki jo je tožnici podala tožena stranka. Nezakonitost izredne odpovedi je ugotovila že Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (tako da do sodnega spora ni prišlo). To je bistvena okoliščina za odgovor na vprašanje, ali tudi ta odpoved predstavlja pomemben element v nizu očitanih ravnanj, ki pomenijo trpinčenje. Ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da te priče ni bilo potrebno zaslišati, ker ni sodelovala v postopku odpovedi, ter da bo sodišče samo presodilo (ne)zakonitost odpovedi, saj to ni npr. predhodno vprašanje tega spora.

9. Tudi ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za zaslišanje E.E., ki je opravičil izostanek, zato je tožena stranka skladno z 236.a členom ZPP na poziv sodišča predložila pisno izjavo te priče. Tožnica njenega zaslišanja ni zahtevala (skladno s petim odstavkom 236.a člena ZPP).

10. V izpodbijani sodbi tudi ni podana na več mestih očitana protispisnost (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Listine in izpovedbe niso povzete v nasprotju z njihovo vsebino. To, da se tožnica ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se glede tega s tožnico deloma strinja.

11. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 11. 2010, kršitve prepovedi trpinčenja je uveljavljala od sredine leta 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da protipravnega ravnanja tožene stranke ni bilo in da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

12. Tožbeni zahtevek se nanaša na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 16. 2. 2016 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 5. 2016 (glede tožničine zahteve za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, čeprav to ni procesna predpostavka ali pogoj za vtoževanje odškodnine). Četudi je dikcija tožbenega zahtevka takšna, kot da se poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi premoženjska škoda zahteva v posledici trpinčenja, pa slednje ne drži. Tožnica namreč premoženjsko škodo uveljavljala zgolj v zvezi z enim od očitkov, ki sestavljajo niz očitanih ravnanj trpinčenja (kar je sicer relevantna podlaga obravnavane nepremoženjske škode). Po 6.a členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) oziroma 7. členu Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Ker je sodišče prve stopnje glede očitka, ki je podlaga zahtevka iz naslova premoženjske škode (nanaša se na nepodaljšanja tožničine napotitve na delo v N. tujino še za eno leto), pravilno zaključilo, da tožena stranka pri tem ni ravnala protipravno, ni podlage za priznanje premoženjske škode v višini 88.128,73 EUR, kolikor predstavlja tožničin zatrjevani izgubljeni zaslužek enega leta zaradi nepodaljšanja napotitve v skupni višini 88.128,73 EUR. Kot rečeno, ta škoda ni zatrjevana v vzročni zvezi oziroma kot posledica celotnega trpinčenja, ampak zgolj kot posledica izgube na zaslužku zaradi skrajšane napotitve, glede tega pa sodišče prve stopnje v ravnanju tožene stranke pravilno ni ugotovilo protipravnosti, o čemer še v nadaljevanju.

13. Sodišče prve stopnje je sodbo napisalo na način poglavij, s tem da naslov poglavja označuje posamezni sklop ravnanj zatrjevanega trpinčenja, in sicer: - O očitkih glede dodeljevanja delovnih nalog in zadolžitev in drugih očitkov v zvezi z onemogočanjem dela, - O očitkih glede načina odobravanja dopusta, - O očitkih glede prepovedi cepljenja, - O očitkih glede prepovedi druženja s sodelavci, - O očitkih glede poniževanja pred sodelavci, - O očitkih glede napotitve v OLAF, - O izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, - O neocenjenosti tožničinega dela za leto 2014, - O očitkih glede vročanja ji pošte med odsotnostjo z dela, - O očitkih glede onemogočanja sodelovanja v projektu M., - O očitkih glede nepravilnosti pri napredovanju, - Glede očitkov o šikaniranju pri odreditvi načina vabljenja oseb, - Glede očitkov o siljenju v vodenje hišnih preiskav, - O očitkih glede številnih selitev brez razloga, - O očitkih glede trpinčenja s strani C.C. in drugih sodelavcev, - O tožničinih očitkih, da je toženka ne želi premestiti, - O očitkih glede načina opravljanja letnega razgovora v letu 2018, - O očitkih tožnice glede neodzivnosti tožene stranke na prošnje in glede nepravilnega postopanja pri obravnavanju zahtev.

14. Sodišče prve stopnje je podalo obsežno obrazložitev glede navedenih sklopov ravnanj (z nekaterimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja, z drugimi ne, kar je tudi predmet nadaljnje obrazložitve), nato pa je pavšalno zaključilo, da tožena stranka ni nedopustno posegla v tožničine osebnostne pravice in dostojanstvo, saj da tega ne potrjujejo ne posamična ravnanja tožene stranke in tudi ne upoštevanje teh ravnanj kot celote. Premalo poudarka je dalo temu, kar pa je bistveno glede instituta trpinčenja, da četudi vsako očitano ravnanje, presojano posebej, še ni protipravno, pa ravnanja, upoštevana skupno, lahko kažejo na protipravnost in s tem na trpinčenje. Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilno za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj (npr. VIII Ips 271/2015).

15. Varovanje dostojanstva delavca pri delu predpisuje 45. člen ZDR oziroma 47. člen ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju z navedenim, je dokazno breme na delodajalcu. Ta je po 8. členu ZDR-1 v primeru nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel delavec, pri čemer se mora pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati tudi, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Zaradi navedene kršitve pravic iz delovnega razmerja je mogoče delavcu prisoditi odškodnino za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ, ki je lahko odmerjena tudi na način enotne denarne odškodnine (npr. VIII Ips 7/2019).

16. Za presojo temelja obravnavane odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je pomembno tudi stališče, da izvajanje vodstvenih pravic na način, da se podrejeno osebo izolira, poniža, izključi, degradira ali drugače trpinči, pomeni zlorabo teh pravic. Pri presoji posameznih ravnanj oziroma dogodkov je torej potrebno upoštevati moč vodstvenega položaja, ki ga je v tožničinem primeru zasedal najprej A.A., nato C.C.. Sodišče prve stopnje bi pri presoji izpovedi R.R., S.S. ter E.E. o tem, da niso zaznali neprimernega obnašanja A.A. do tožnice, moralo upoštevati tudi to, da te priče niso bile v isti skupini s tožnico, ter posledično pripisati večjo težo izpovedi prič T.T. in H.H.. Tudi ni nepomembno tožničino opozorilo, da ji je nadrejeni na sestanku očital, da ni poslala predstavitve, čeprav ji za glede tega ni dal navodil, s čimer jo je pred drugimi spravil v neugoden položaj.

17. Sodišče v zaznamkih C.C. o tožničinem delu neutemeljeno ni videlo nič spornega. Tudi, če bi ti res predstavljali podlago za ocenjevanje tožnice, pa je pomembnejše to, da so bili zaznamki očitno narejeni le glede tožnice, ne tudi glede ostalih zaposlenih. Zlasti pa je v tovrstnih sporih potrebno presoditi pomen pomanjkljive komunikacije v odnosu nadrejeni - podrejeni. Tožnica poudarja, da ji v času izvajanja napotitve tožena stranka ni odgovarjala na njena poročila - A.A. je npr. 1. 10. 2013 prosila za vzorec poročila ter za podatek, komu in kdaj naj pošilja poročila, vzorec poročila pa je prejela šele konec aprila 2014. 18. Tudi takšne okoliščine, ki same po sebi ter na prvi pogled niso očitno zavržne (in v običajnem kontekstu res lahko pomenijo normalne zaplete na delovnem mestu), so v pomoč pri ustvarjanju celotne slike v zvezi z zatrjevanim trpinčenjem.

19. Načeloma drži, kot navaja sodišče prve stopnje, da vsaka napaka delodajalca še ne vzpostavlja njegove odškodninske obveznosti, v kontekstu obravnavanja mobinga pa je navedeno izhodišče zrelativizirano. Ključno je zaznati nedopusten niz ponavljajočih se ravnanj zoper delavca, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo.

20. Tožnica pravilno vztraja, da je nezakonita izredna odpoved z dne 30. 9. 2014 (kot tudi dogajanje v zvezi z odpovedjo) posebej pomembna okoliščina tega spora. Tožnica je že v začetku julija 2014 toženo stranko obvestila, kdaj se bo vrnila na delo (in da to ne bo pred 9. 9. 2014), kar je skoraj dva meseca pred potekom njene napotitve v N. tujino (skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 8. 2013 je bila dolžna toženo stranko o načrtovanem datumu vrnitve obvestiti najkasneje 30 dni pred potekom obdobja napotitve). Tožena stranka ji na ta dopis ni odgovorila vse do 27. 8. 2014, tožnica pa je odgovor, da se mora na delu zglasiti s 1. 9. 2014, prejela 29. 8. 2014. Tožnica utemeljeno poudarja neugoden položaj, saj jo je tožena stranka skoraj dva meseca pustila v negotovosti glede začetka njenega dela po končani napotitvi, nakar pa ji je ravno v zvezi s tem, ker je ni bilo na delovno mesto že s 1. 9. 2014 (pri čemer tudi ni upoštevala mnenja Ministrstva za zunanje zadeve), podala izredno odpoved. Nezakonitost odpovedi je nato ugotovila tudi že Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je sklep o izredni odpovedi razveljavila.

21. Tožnica utemeljeno opozarja tudi na neodzivnost tožene stranke pri obravnavanju tožničinih zahtev - tako je tožena stranka tožnici na njeno prošnjo glede prenosa dopusta z dne 2. 2. 2015 odgovorila po pol leta (zavrnilni sklep je prejela 3. 8. 2015), za kar ni podala argumentiranega razloga. Sodišče prve stopnje je takšno zamudo v postopku sicer opravičilo s kadrovsko podhranjeno kadrovsko službo, a vendar je treba tudi pomen takšnega dejanja presojati v luči celotnega sklopa ravnanj tožene stranke in raznih naključij oziroma napak, ki so se toženi stranki pripetile ravno v odnosu do tožnice.

22. Prav tako sodišče prve stopnje neutemeljeno zmanjšuje pomen dejstva, da tožnica za leto 2014 enostavno ni bila ocenjena. Ni pomembno, kar je navedlo sodišče prve stopnje, da tožnica v tem postopku ne more uveljavljati nepravilnosti glede tega po določbah ZSPJS. Pomembnejše je, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da bi tožena stranka tožnico morala oceniti po Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede tudi za čas, ko je bila ta napotena v N. tujino, pa tega ni storila. Kljub priporočilnemu pismu, ki ga je prejela, tožnice ni ocenila in jo je s tem ponovno postavila v manj ugoden položaj.

23. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč prišlo do pomote tožene stranke tudi pri napredovanju tožnice v plačilni razred. Ni odločilno dejstvo, ki ga je izpostavilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka to napako naknadno sanirala s poračunom plače za nazaj, ampak pomen te okoliščine v kontekstu trpinčenja.

24. Prav tako pritožbeno sodišče posebej izpostavlja okoliščino tožničinih številnih selitev iz ene v drugo pisarno. Tudi po tem je tožnica izstopala v primerjavi s sodelavci.

25. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, si je tožnica zelo prizadevala doseči premestitev. V zvezi s tem se je bila pripravljena odpovedati tudi pridobljenim plačnim razredom. Glede vprašanja možne premestitve sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izpovedi priče K.K.. Premestitev tožnice sta v svojih mnenjih svetovala tudi dva zdravnika (doktor medicine dela, prometa in športa prim. U.U., dr. med dne 13. 12. 2017 in 22. 6. 2018 ter psihiater V.V. dne 5. 3. 2018), nenazadnje pa je to predlagala tudi Komisija za ugotovitev okoliščin v zvezi z domnevnim trpinčenjem že v poročilu z dne 1. 2. 2016, pa temu tožena stranka ni sledila.

26. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da izpostavljena sporna ravnanja ne morejo kazati na trpinčenje oziroma na kršitev toženkine obveznosti varovanja tožničinega dostojanstva.

27. Glede vodenja hišne preiskave pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila to delo tožnica dolžna opraviti skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pravilni so tudi zaključki o neodobritvi rednega letnega dopusta, kar je bilo posledica delovnih potreb, medtem ko za odobritev izrednega dopusta ni bilo zakonskih pogojev. Tudi ni pomembno dejstvo, da na letnem razgovoru 21. 5. 2018 ni bila prisotna C.C., saj tožena stranka njene prisotnosti ni bila dolžna zagotoviti. Prav tako ni pomembna domnevna prepoved cepljenja niti ne okoliščine glede vročanja pošte. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi tožena stranka tožnici prepovedala druženje s sodelavci.

28. Ostala ravnanja tožničinih nadrejenih, ki jih je tožnica izpostavila (odvzem zadev in dodeljevanje drugih, nepodaljšanje napotitve v OLAF, zahtevano pisno vabljenje oseb na zaslišanje, neudeležba na projektu M.) pa je sodišče prve stopnje utemeljeno označilo kot organizacijske odločitve, ki so v pristojnosti tožene stranke. Niso utemeljeni pritožbeni očitki o nezadostni trditveni podlagi tožene stranke. Tožena stranka je dokazala, da ne držijo trditve tožnice, da je ključni razlog za navedene odločitve tožene stranke v odnosu do tožnice.

29. Tako se pritožbeno sodišče, kot že nakazano v 12. točki obrazložitve te odločbe, strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka po opravljeni evalvaciji tožničinega dela po prvem letu napotitve na podlagi objektivnih kriterijev ugotovila, da podaljšanje napotitve na OLAF ni smotrno. To je tisto, kar je ključno za presojo dopustnosti delodajalčeve odločitve. Razloge za takšen zaključek je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v poglavju O tožničinih očitkih glede njene napotitve v OLAF (od 28. do 33. točke obrazložitve), na kar se, v izogib ponavljanju, sklicuje tudi pritožbeno sodišče. V navedenih ugotovitvah ni podlage za ugotovitev elementa trpinčenja (in s tem za priznanje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode), kot tudi ne za priznanje odškodnine iz naslova premoženjske škode. Zato je sodišče zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnilo.

30. Ker je sodišče prve stopnje v posledici zmotnih materialnopravnih stališč napačno zaključilo, da v očitanih ravnanjih ni nobene podlage za ugotovitev trpinčenja, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno (v 1. in 2. točki I. odstavka izreka ter posledično v II. odstavku izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da upošteva nakazana stališča pritožbenega sodišča ter ponovno oceni, ali zgoraj izpostavljena relevantna ravnanja tožene stranke predstavljajo trpinčenje, ter da v primeru ugotovitve vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke izvede in oceni še dokaze za ugotovitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja, česar v prvotnem postopku, ko je zahtevek že po temelju zavrnilo, ni storilo. Gre za obsežnejši del dokaznega postopka, ki ne more biti prvič izveden šele na pritožbeni stopnji. Ne gre namreč zgolj za ponovitev vseh ali nekaterih od že izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, kar bi nalagalo pritožbeno obravnavo zaradi oblikovanja spremenjene dokazne ocene (347. člen ZPP), pač pa je potrebna dopolnitev dejanskega stanja. Ni pa razlogov za odreditev sojenja po drugem senatu sodišča prve stopnje, kot to neutemeljeno predlaga tožnica. Ker v ostalem (glede 3. točke I. odstavka izreka) niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.