Jedro

Območje za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja prikaže projektant v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja na podlagi določil Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo izdano gradbeno dovoljenje, s katerim se investitorki Občini Ormož dovoli izgradnja meteorne in fekalne kanalizacije s čistilno napravo, pločnika in javne razsvetljave na zemljiščih v k.o. ..., k.o. ..., k.o. ..., k.o. ..., k.o. ... in k.o. ... Iz opisa posega izhaja, da je predvidena izgradnja ločenega sistema fekalne in meteorne kanalizacije ter rastlinske čistilne naprave. Meteorna kanalizacija bo delno speljana po cevovodu, delno pa bo potekala po odprtih jarkih. Vzporedno z meteorno kanalizacijo bo potekala fekalna kanalizacija, ki bo speljana na rastlinsko čistilno napravo. Hkrati je predvidena tudi izgradnja pločnika ter javne razsvetljave. Kot izhaja iz obrazložitve, sta se tožnika s predvidenim posegom strinjala z izjemo čistilne naprave. Ne strinjata se z njeno lokacijo zaradi smradu in ker ne spada v naselje. Namesto rastlinske čistilne naprave predlagata biološko čistilno napravo. Prvostopni organ še pojasnjuje, da sta bila tožnika v postopku udeležena kot stranska udeleženca na podlagi območja za določitev strank za predvideno fekalno in meteorno kanalizacijo oziroma jarek za meteorno vodo, pločnik in javno razsvetljavo, njuna zemljišča pa zaradi ustrezne oddaljenosti niso bila zajeta v območje za določitev strank za čistilno napravo. To območje je določeno v skladu z Uredbo o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 37/2008). Po mnenju prvostopnega organa torej pripombe tožnikov v zvezi s čistilno napravo štejejo kot pripombe neupravičenih oseb.

Sicer pa prvostopni organ glede rastlinske čistilne naprave pojasnjuje, da se upravni organ pri odločanju ne more spuščati v ustreznost in sprejemljivost čistilne naprave na navedeni lokaciji, saj mora presojati le usklajenost projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskimi izvedbenimi akti in preveriti upoštevanje mej dopustnosti posegov v okolje, predpisanih s standardi in normativi, ki zagotavljajo, da ne pride do prekomernih vplivov na zdravje in življenje ljudi ter okolja. Prav tako upravni organ ne more presojati, kateri tip čistilne naprave bi bil za okolje primernejši in bolj sprejemljiv. Glede na to, da si je investitor pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobil okoljevarstveno dovoljenje Agencije RS za okolje za obratovanje male komunalne čistilne naprave ... glede emisij v vode, k predvideni gradnji pa so bila pridobljena tudi vsa predpisana soglasja pristojnih soglasodajalcev, z vidika upravnega organa tehnologija čistilne naprave ni sporna. Glede emisije vonjav pa upravni organ ugotavlja, da ta v RS ni zakonsko regulirana, saj niso določeni normativi, s katerimi bi merili in omejevali vpliv smradu na okolje. Pri tem upravni organ ugotavlja, da na tej lokaciji emisije v zrak do določene mere že obstajajo – predvsem neugodne vonjave, saj so v neposredni bližini predvidene čistilne naprave kmetije, obdajajo pa jo tudi večje obdelovalne kmetijske površine, ki se gnojijo tudi z živalskimi gnojili. Rastlinska čistilna naprava posnema samočistilno sposobnost narave za čiščenje onesnaženih voda. Ker je sistem sestavljen iz več zaporednih bazenov, izoliranih s folijo in napolnjenih s substratom, kjer se voda gravitacijsko pretaka podpovršinsko, je s tem preprečen smrad in razvoj nezaželenih insektov, voda pa se ob sodelovanju mikroorganizmov, močvirskih rastlin in ob vnaprej načrtovani vlogi fizikalnih in kemijskih procesov očisti do zahtevanih standardov. Kot izhaja iz projektne dokumentacije, ki je sestavni del tega gradbenega dovoljenja, objekt čistilne naprave ob upoštevanju vseh lokacijskih pogojev s svojo namembnostjo ne bo ogrožal okolja, prav tako se s predvideno novogradnjo ne bodo bistveno povečale emisije škodljivih snovi, zato po mnenju upravnega organa s predvideno gradnjo ne bodo prizadete pravice in pravne koristi oseb.

Prvostopni organ je v skladu s 66. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) ugotovil, da je projekt izdelan v skladu z izvedbenima prostorskima aktoma in sicer Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za južni nižinski del Občine Ormož in z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za zahodni gričevnat del Občine Ormož (Uradni vestnik Občine Ormož, št. 8/2008), ki v 15. in 12. členu določata, da so na območjih nezazidanih in zazidanih stavbnih zemljišč dopustne novogradnje, dograditve in nadomestne gradnje infrastrukturnih objektov, naprav in omrežij. Prav tako so v skladu s 16., 17., 19. in 21. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za južni nižinski del Občine Ormož na najboljših kmetijskih zemljiščih, na ostalih kmetijskih zemljiščih ter na območju gozdov dopustne gradnje, dograditve in nadomestne gradnje infrastrukturnih objektov in naprav, na območju infrastrukturnih objektov in varovalnih pasov pa so dopustne gradnje podzemnih in nadzemnih komunalnih in energetskih objektov in omrežij.

Prvostopni organ je tudi ugotovil, da je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala z zakonom predpisane pogoje za projektanta ter da je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta, da so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, da ima projekt vse z zakonom predpisane sestavine, da ima investitor pravico graditi ter da iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta. Po ugotovitvah prvostopnega organa so torej izpolnjeni pogoji iz 54. in 66. člena ZGO-1 za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja.

Pritožbo A.A. in B.B. zoper navedeno gradbeno dovoljenje je Ministrstvo za okolje in prostor kot drugostopni organ z odločbo, št. 35108-268/2010-4 RS z dne 26.7.2010, zavrnilo. Navedena pritožnika se v pritožbah ne strinjata z lokacijo čistilne naprave, ki bi jo bilo mogoče po njunem mnenju brez škode umestiti izven naselja. Želita napravo, ki bi bila funkcionalna in bi varovala okolje in zdravje ljudi. Sedanja lokacija je v poplavnem območju. Tudi ministrstvo ugotavlja, da so za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo čistilne naprave izpolnjeni vsi predpisani pogoji, določeni v 66. členu ZGO-1, kot je pravilno ugotovil in obrazložil že prvostopni organ. Lokacija čistilne naprave je v skladu s pogoji iz konkretnega prostorskega akta, ki dopušča gradnjo infrastrukturnih objektov tako na stavbnih kot na kmetijskih zemljiščih.

Tožbo sta tožnika A.A. in B.B. vložila skupaj z C.C. in D.D., vendar sta slednja svoji tožbi umaknila, zato je sodišče s sklepom, št. II U 321/2010-6 z dne 15.10.2010, glede njiju postopek ustavilo.

Po tožbenih trditvah se tekstualni del izdanega gradbenega dovoljenja ne sklada z grafičnim, saj iz slednjega sledi, da naj bi se čistilna naprava nahajala na parcelah št. 511/2, 509/2 in 508/2, vse k.o. …, v tekstualnem delu pa niso navedene te številke parcel. Iz geodetskih podatkov izhaja, da parceli št. 509/2 in 511/2 sploh ne obstajata. Tožnika se tudi ne strinjata z razlogi izdanega gradbenega dovoljenja v delu, v katerem je navedeno, da sta bila tožnika vabljena na ustno obravnavo kot stranska udeleženca na podlagi območja za določitev strank za predvideno fekalno in meteorno kanalizacijo, pločnik in javno razsvetljavo, zaradi ustrezne oddaljenosti pa nista bila zajeta v območje za določitev strank za čistilno napravo. Po njunem mnenju čistilna naprava ni gradbeno inženirski objekt in zato za čistilno napravo ni mogoče uporabiti pete alinee 4. člena Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 37/2008). Tožnikoma bi moral biti priznan status stranke v postopku tudi glede čistilne naprave. Sklicujeta se tudi na 72. člen Ustave RS, ki daje prebivalcem te države pravico do zdravega življenjskega okolja. Območje, na katerem je predvidena gradnja čistilne naprave, predvsem pa Sejanski potok, se nahaja na območju varovanega vodnega zajetja, na tem območju pa je veliko prepovedi, med drugim tudi v zvezi s kmetovanjem oziroma gnojenjem kmetijskih zemljišč. Z odvajanjem prečiščene komunalne vode v Sejanski potok obstaja nevarnost za onesnaženje pitne vode. Tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo je vložila tudi Občina Ormož, ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami), ki prav tako predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Glede v tožbi očitane neusklajenosti grafičnega in tekstualnega dela projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je pojasnila, da so v tekstualnem delu navedene parcele 511/3, 511/4 in 508/2 k.o. ... na katerih se bo nahajala rastlinska čistilna naprava ... V grafičnem delu dokumentacije se rastlinska čistilna naprava nahaja na parcelah št. 509/2, 511/2 in 508/2 k.o. ..., ker se je v obdobju priprave projektne dokumentacije izvedla parcelacija, pri kateri sta iz parcele št. 509/2 nastali parceli 511/4 in 511/3 k.o. ..., parcela št. 511/2 pa je postala del parcele št. 511/4. Upravni organ je od investitorja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zahteval uskladitev tekstualnega dela projektne dokumentacije ne pa tudi grafičnega dela. Glede določanja strank v postopku Občina Ormož pojasnjuje, da je moral projektant pri pripravi projektne dokumentacije upoštevati Uredbo o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, stranke v postopku pa so bile določene na podlagi kriterijev iz te uredbe. Agencija RS za okolje je za predvideno rastlinsko čistilno napravo izdala okoljevarstveno soglasje, razen tega si je investitorka za potrebe izdaje gradbenega dovoljenja pridobila tudi vodno soglasje, ki je opredelilo pogoje gradnje zaradi vpliva na vodni režim in stanje voda. Pri tem je bilo investitorki zaradi vodovarstvenega območja, ki prepoveduje ponikanje vode v podtalje, naloženo, da se rastlinska čistilna naprava izvede tako, da se vode iz rastlinske čistilne naprave odvajajo v potok Sejanca, izvajati pa se morajo tudi zakonsko predpisani monitoringi odpadnih vod iz čistilne naprave. Zaradi izpusta vode v potok Sejanca si je investitorka pridobila tudi soglasje Zavoda za ribištvo Slovenije. Čistilna naprava je varna tudi pred poplavnimi vodami. Locirana je na kmetijskem zemljišču, kjer je gradnja infrastrukturnih objektov po prostorskih aktih Občine Ormož dovoljena. Izbrana je bila tehnologija čiščenja z rastlinsko čistilno napravo, ki je bila tudi predstavljena krajanom. Takšna čistilna naprava posnema naravni proces čiščenja, pri čemer se snovi v procesu čiščenja razgradijo in vgradijo v rastline, delno pa ostanejo v substratu. Gosta odpadna voda se najprej usede v usedalniku, od koder se odvaža na biološko čistilno napravo, nato potuje po filtrirni gredi, čistilni gredi in nato po polirni gredi, kjer se dokončno očisti. Čistilna naprava na kvaliteto življenja tožnikov ne bo imela vpliva. Številni prebivalci tega območja imajo odpadne vode izpuščene direktno v jarke, kar za okolje pomeni velik pritisk in onesnaženje vodnih virov.

Kot izhaja iz upravnega spisa, je prvostopni organ v skladu z drugim odstavkom 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) dne 3.11.2010 izdal sklep o popravi gradbenega dovoljenja, izdanega 12.5.2010, tako, da se v I. točki izreka odločbe pripiše pomotoma – zaradi pisne napake – izpuščena parcela št. 511/3 k.o. ...

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V postopku izdaje gradbenega dovoljenja se imajo v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZGO-1 poleg investitorja pravico udeleževati postopka še naslednji stranski udeleženci: 1. lastniki nepremičnin in imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere sega območje za določitev strank; 2. lastniki zemljišč, na katerih je predvidena dovozna cesta in na katerih so predvideni komunalni priključki, prikazani v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja ter imetniki služnostne oziroma stavbne pravice na takšnih nepremičninah ter 3. drugi subjekti, če tako določa zakon.

Območje za določitev strank prikaže projektant v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. To območje se določi glede na vrsto objekta, glede na njegovo zahtevnost, velikost in druge značilnosti, podrobnejša merila za izračun in prikaz območja za določitev strank pa predpiše vlada z uredbo (49a. člen ZGO-1). Ta je to storila z Uredbo o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 37/2008). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je območje za določitev strank določeno v skladu s citirano Uredbo, opredeljeno pa je tudi s črto na katastrskem prikazu, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, kot to zahteva prvi odstavek 2. člena Uredbe. Pas za določitev strank je prikazan za vsak objekt posebej (tretji odstavek 2. člena Uredbe).

Tožnika sta bila v postopek pritegnjena kot stranska udeleženca po 1. točki drugega odstavka 62. člena ZGO-1 glede gradnje fekalne in meteorne kanalizacije, pločnika in javne razsvetljave. Glede gradnje čistilne naprave zaradi ustrezne oddaljenosti njuna zemljišča niso bila pritegnjena v območje za določitev strank. Tožnika se v tožbi s takšno ugotovitvijo ne strinjata, saj po njunem mnenju navedena Uredba nima nobene določbe o tem, kako se določajo stranke v primeru gradnje čistilne naprave in se tudi ne strinjata s tem, da se jo obravnava kot gradbeno inženirski objekt. Tovrstnih ugovorov tožnika v upravnem postopku na prvi stopnji in v pritožbi zoper prvostopno odločbo nista postavila. Glede tega sodišče pojasnjuje, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnika takšnih trditev nista postavila ne v postopku na prvi stopnji in ne v pritožbi zoper prvostopno odločbo, zato so navedene trditve nedopustna tožbena novota in jih sodišče pri odločanju v upravnem sporu ne more več upoštevati. Zgolj v pojasnilo tožnikoma pa sodišče še dodaja, da je tudi po presoji sodišča območje za določitev strank glede čistilne naprave pravilno določeno na podlagi Uredbe o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 37/2008).

Ker torej tožnika glede čistilne naprave v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nimata statusa stranke v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZGO-1, so tudi vsi njuni nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo izključno na čistilno napravo, neupoštevni.

Tožeča stranka pa tudi s sklicevanjem na 72. člen Ustave RS ne more pripeljati do drugačne odločitve. V skladu s tem členom Ustave ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje in v ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, so bili zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja upoštevani, prvostopni organ pa je gradbeno dovoljenje izdal potem, ko je ugotovil, da so vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1 izpolnjeni. Ker so bila za predvideno gradnjo pridobljena vsa predpisana soglasja, s katerimi se zagotavlja varstvo narave in zdravega življenjskega okolja, je bil torej tudi ta pogoj upoštevan.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.