Jedro

Toženca pri izvrševanju lastninske pravice nista bila omejena z enakovredno pravico tožnikov. Nujna pot se pridobi šele s pravnomočnostjo sklepa o določitvi nujne poti. Tožnika nista dokazala zlorabe pravice, ker po (neizpodbijani) ugotovitvi sodbe nimata nujne poti po parceli tožencev.

Vsebina priposestvovane služnosti je v celoti odvisna od načina njenega dejanskega izvrševanja, pri čemer je bistven pogoj za priposestvovanje služnosti, da se ta izvršuje na zaznaven način (da se lastnik služeče nepremičnine lahko z njim seznani in mu nasprotuje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeči stranki sta dolžni toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 766,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženca dolžna prestaviti prikolico, ki stoji na parc. št. 3/2 k. o. X tako, da ne bo postavljena tik ob parc. št. 3/1 k. o. X in bo od slednje oddaljena najmanj en meter in da se jima prepove postaviti prikolico ali katerokoli drugo stvar tako, da ta od parcelne št. 3/1 k. o. X ne bi bila oddaljena najmanj en meter in tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve Ustave RS. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Tožnika v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 430/2013 zahtevata ustanovitev nujne poti do njima lastne nepremičnine preko nepremičnine v lasti Občine Y parc. št. 3/1 k. o. X in preko nepremičnine parc. št. 3/2 k. o. X, ki je v solasti tožencev. Vprašanje obstoja nujne poti je predhodno vprašanje v predmetnem postopku, od rešitve katerega je odvisna odločitev o zahtevku tožnikov. Nedvomno bo nujna pot potekala preko nepremičnin, kot sta predlagala predlagatelja v navedenem nepravdnem postopku. Z odločitvijo o neutemeljenosti njunega zahtevka, ker nujne poti še nimata, je kršena njuna pravica do sodnega varstva, nepravilno je uporabljena določba 13. člena ZPP, hkrati pa takšna odločitev predstavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uvodna ugotovitev sodbe (4. alineja obrazložitve točke 10), da naj bi tožeči stranki dostopali do svoje nepremičnine le preko parc. št. 3/1 k. o. X, ki je v lasti Občine Y, ne drži. Tožeči stranki sta v tožbi (II. točka) navajali, da za dostop do svoje parcele delno uporabljata tudi parc. št. 3/2 k. o. X v lasti tožencev. V predmetnem postopku je bistveno, da parcela Občine Y, kot v nepravdnem postopku ugotavlja sodni izvedenec gradbene stroke mag. A. A., ni dovolj široka za nujno pot glede na lastnosti današnjih vozil. Nepravilna je tudi dejanska ugotovitev sodbe, da tožeči stranki oziroma njuni predniki več kot tri leta niso izvrševali služnosti hoje in vožnje preko parcele toženih strank parc. št. 3/2 k. o. X. Sodba spregleda, da je tožeča stranka zatrjevala in izkazala uporabo poti preko parc. št. 3/1 in 3/2 do svoje nepremičnine ves čas od šestdesetih let prejšnjega stoletja do današnjega dne. Slednje je navajala v vlogah 13. 1. 2015 in 16. 2. 2015, v postopku pa sta tožnika predložila tudi fotografije iz let 2013 do 2015, iz katerih je razvidna uporaba poti. Za zaključek sodbe, da so nastopili zakonski razlogi za prenehanje služnosti, sodišče ni imelo ustrezne trditvene podlage. Toženca nista zatrjevala, da je njun prednik postavil prikolico zato, ker bi nasprotoval izvrševanju služnosti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nepravilno uporabi 7. člen ZPP. Ob smiselnem zaključku sodbe (18. točka), da sta tožeči stranki imeli služnostno upravičenje na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka (sicer ne bi sprejelo zaključka, da je služnost prenehala), je odločitev o zavrnitvi zahtevka, ker naj tožnika ne bi imela nobenega upravičenja, tudi sama s sabo v nasprotju. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob v nepravdnem postopku ugotovljenem dejstvu, da je parc. št. 3/1 last Občine Y preozka za izvrševanje nujne poti, sta tožnika nedvomno izkazala, da toženca s postavitvijo prikolice izrabljata svojo lastninsko pravico in jima onemogočata dostop do njune nepremičnine, zlasti s širšimi vozili (npr. dostavi drugega tožnika z ambulantnim vozilom na njegov dom). Toženca od postavitve prikolice na rob parc. št. 3/1 in 3/2 k. o. X nimata koristi, njun namen je, kot smiselno zaključuje sodba, onemogočanje dostopa tožnikoma do njune nepremičnine.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do posameznih pritožbenih očitkov in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika s tožbo zahtevata, da toženca prenehata izvrševati lastninsko pravico na parc. št. 3/2 k. o. X, ki je v njuni solasti, na način, da škodujeta tožnikoma. Tožbo gradita na trditvi, da je prikolica postavljena na rob med dovozno potjo parc. št. 3/1 (v lasti Občine Y) in parc. št. 3/2 s šikanoznim namenom, da tožnikoma onemogočata uporabo in normalen dostop do svoje nepremičnine. Do slednje namreč dostopata po parc. št. 3/1 (last Občine Y) in (delno) v širini 1 metra po parc. št. 3/2 k. o. X, na katerih sta predlagala, da se določi nujna pot,(1) sicer pa sta priposestvovala tudi služnostno upravičenje vožnje (delno v širini 1 metra vzdolž parc. št. 3/2).

6. Sodba zavzame stališče, da niso izpolnjeni pogoji za varstvo na podlagi 12. člena Stvarnopravnega zakonika.(2) Nosilne ugotovitve sodbe, na katerih temelji zavzeto stališče so, da prikolica stoji na parc. št. 3/2 k. o. X, ki je last tožencev, da jo je na mesto, kjer stoji še danes, postavil že njun pravdni prednik B. B. v letu 1999, da tožnika nimata nujne poti niti po nepremičnini toženih strank parc. št. 3/2 k. o. X, niti po nepremičnini parc. št. 3/1 k. o. X, last Občine Y, da se je pravni prednik toženih strank s postavitvijo prikolice na rob parcelne št. 3/2 k. o. X uprl izvrševanju služnosti, da od leta 1999 do današnjega dne, torej, več kot tri leta, tožnika oziroma njun pravni prednik niso izvrševali služnosti vožnje in hoje po spornem delu parc. št. 3/2 k. o. X. Sodba zaključi, da ne gre za zlorabo lastninske pravice, ker niti toženca niti njun pravni prednik pri izvrševanju svoje lastninske pravice ni bil omejen z enakovredno pravico tožnikov.

7. Sodba na podlagi nezanikanih oziroma nekonkretizirano zanikanih trditev pravdnih strank šteje za priznana naslednja pravno odločilna dejstva: - prvotožeča stranka je lastnica parc. št. 6 k. o. X, na kateri stoji hiša ..., pri kateri je v korist drugotožeče stranke vknjižena brezplačna dosmrtna pravica uživanja, - toženi stranki sta lastnici nepremičnine parc. št. 3/2 k. o. X, vsaka do 1/2, - tožeči stranki dostopata do nepremičnine parc. št. 6 k. o. X preko parc. št. 3/1 k. o. X, last Občine Y, ki leži vzhodno od parc. št. 3/2 k. o. X, - pravni prednik toženih strank, pokojni B. B. je v letu 1999 kupil prikolico in jo vse od nakupa do smrti nameščal na rob svoje parc. št. 3/2 k. o. X, ki meji na parc. št. 3/1 k. o. X, jo priklepal z verigo, da prikolice ni bilo mogoče premakniti, - drugotožeča stranka je zaradi sporne postavitve prikolice zoper B. B. vložila tožbo zaradi motenja posesti, ki jo je sodišče zavrglo kot prepozno (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 16. 11. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 321/2006 z dne 9. 5. 2007, - stanje s prikolico se tudi po smrti B. B. ni v ničemer spremenilo, prikolica je še vedno priklenjena na rob parc. št. 3/2, tako da meji na parc. št. 3/1 k. o. X, - tožeči stranki nimata nujne poti na parc. št. 3/1 k. o. X (last Občine Y) in parc. št. 3/2 (last toženih strank), obe k. o. X; v postopku za dodelitev nujne poti na navedenih parcelah, ki je bil uveden na predlog prvotožeče stranke zoper Občine Y in toženi stranki (tam udeleženci) N 430/2013, sodišče še ni določilo nujne poti, - zaradi zavarovanja vtoževane nedenarne terjatve je bil v postopku Z 198/2013 na predlog tožečih strank (tam upnikov) izdan sklep 10. 7. 2013, s katerim je bila toženima strankama (tam dolžnikom) naložena prestavitev prikolice s spornega mesta in prepoved postavitve prikolice ali katere koli druge stvari tako, da ne bi bila oddaljena en meter od parc. št. 3/1 k. o. X. S sklepom Z 198/2013 z dne 13. 9. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 5143/2013 z dne 4. 12. 2013 je bilo ugovoru toženih strank zoper sklep o začasni odredbi ugodeno, izpodbijani sklep o začasni odredbi razveljavljen in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen.

8. Pritrditi je razlogom sodbe, da bi tožnika za uspešno uveljavljanje varstva na podlagi 12. člena SPZ morala izkazati, da imata „enako močno pravico, kot toženca“. Tožnika take pravice, kot sodba pravilno zaključi, nista dokazala. Pritožbene trditve v tak dokazni zaključek sodbe ne vzbujajo dvomov. Pri presoji, ali je podana zakonska podlaga 12. člena SPZ (zloraba pravice), je odločilno tehtanje med pravicami obeh strank, ki ga sodba opravi.

9. V predmetnem postopku ni bistveno, kot poskuša prikazati pritožba, da je parc. št. 3/1 v lasti Občine Y preozka za izvrševanje nujne poti, kot naj bi (potrditvi tožnikov) ugotovil izvedenec v že navedenem nepravdnem postopku, temveč je odločilno, da tožnika nujne poti še nista dobila, spričo česar, kot pravilno zaključi sodba, nista izkazala zlorabe pravice.

10. Po (neizpodbijani) ugotovitvi sodbe, tožnika nimata nujne poti niti po parceli toženih strank parc. št. 3/2 k. o. X niti po parc. št. 3/1 k. o. X, ki je v lasti Občine Y. Zgolj dejstvo, da se v nepravdnem postopku, po predlogu tožnikov, odloča o predlogu za določitev nujne poti, ne zadošča. Nujna pot se, kot pravilno obrazloži že sodba (13. točka obrazložitve), pridobi šele s pravnomočnostjo sklepa o določitvi nujne poti. Po določbi 88. člena SPZ sodišče v primeru, da nepremičnina nima za redno rabo povezave z javno cesto, kot to trdita tožnika, dovoli nujno pot. Slednjo določi preko tiste tuje nepremičnine, ki je najmanj obremenjujoč (89. člen SPZ). Zmotno je pritožbeno stališče, da je vprašanje nujne poti predhodno vprašanje za odločitev v predmetni zadevi. Zloraba pravice bi bila (lahko) podana le v primeru, da bi bila lastninska pravica tožencev (že) omejena z nujno potjo tožnikov. Povedano drugače, tožnika bi morala izkazati, da (že) imata „enakovredno pravico“ nujne poti in ne, da jo bosta šele pridobila. Tudi če bi se njuna pot v nepravdnem postopku pot določila, kot tožnika predlagata,(3) z zahtevkom za sodno varstvo v predmetnem postopku ne bi uspela. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o nepravilni uporabi 13. člena ZPP in ni podana uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ni kršena pravica strank do sodnega varstva.

11. Pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v 10. točki obrazložitve sodbe, temelji na trditvi, da sodba ne upošteva, da je tožeča stranka zatrjevala, da uporablja del parc. št. 3/2. Sodba v navedeni točki ugotavlja pravno odločilna dejstva, ki jih šteje za priznana „na podlagi nezanikanih oziroma nekonkretizirano zanikanih trditev pravdnih strank“. Trditvam tožnikom, da za dostop do parcele delno uporabljata tudi parc. št. 3/2 toženih strank, sta toženca obrazloženo nasprotovala. Enako velja za navedbe tožnikov v vlogah 16. 2. 2015 in 13. 1. 2015(4) o uporabi navedenih parcel „za dovozno pot že vse od 60-ih let prejšnjega stoletja“. Toženca sta že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je njun pravni prednik B. B. kupil prikolico in jo postavil na svojo parc. št. 3/2 k. o. X že v letu 1999 (toženca sta jo bila primorana umakniti le zaradi izdane začasne odredbe, ki je bila kasneje razveljavljena),(5) kjer je še danes.

12. Po 54. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od 1. 9. 1980 in pred tem po paragrafih 1460 do 1464 oziroma 1479 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) v zvezi z načelnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4. 4. 1960, se je za priposestvovanje stvarne služnosti zahtevala izpolnitev dveh pogojev: da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Stvarna služnost se je priposestvovala s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju. Povedano drugače, vsebina priposestvovane služnosti je v celoti odvisna od načina njenega dejanskega izvrševanja, pri čemer je bistven pogoj za priposestvovanje služnosti, da se ta izvršuje na zaznaven način (da se lastnik služeče nepremičnine lahko z njim seznani in mu nasprotuje). Trditve tožencev o tem, da je na parc. št. 3/2 k. o. X priklenjena prikolica že od leta 1999, sodba (pravilno) ovrednoti kot upiranje izvrševanju služnosti in je neutemeljen pritožbeni očitek, da za tak zaključek ni imelo podlage v trditveni podlagi strank. Materialnopravno pravilno je zato stališče sodbe, da so zaradi neizvrševanja služnosti na parc. št. 3/2 k. o. X v obdobju treh let (leto 2002) nastopili zakonski razlogi za prenehanje služnosti. Sodba se z vprašanjem, ali so sicer obstajali pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti, ni ukvarjala in je protispisna trditev, da iz sodbe smiselno izhaja, da sta tožeči stranki imeli služnostno upravičenje na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka. Sodba namreč izrecno izpostavi (17. točka obrazložitve), „da je glede na trditve pravdnih strank in ugovor toženih strank v obravnavanem postopku temeljno vprašanje ali so v obravnavani zadevi podane dejanske okoliščine za osvoboditev zatrjevane stvarne služnosti na parc. št. 3/2 k. o. X, last toženih strank“. Zavrnitev zahtevka, da lastninska pravica tožencev ni bila omejena niti s služnostno pravico, zato ni sama s sabo v nasprotju kot trdi pritožba in ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podane procesne in materialne kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnika do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičena, ker s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa morata tožencema potrebne stroške za odgovor na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi priglašenega stroškovnika, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in znašajo 766,70 EUR (nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 746,70 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR).

15. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): O njunem predlogu se odloča v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 430/2013. Op. št. (2): Navedeni člen določa: „Lastnik stvari oziroma imetnik druge stvarne pravice je omejen z enakimi pravicami drugih. Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in naravo stvari (prvi odstavek).

Za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen imetnik ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje (drugi odstavek)“.

Op. št. (3): Upoštevaje določbo 89. člena SPZ ni nujno, da bo nujna pot potekala po predlaganih parcelah. Sicer pa se, kot navajata toženca v odgovoru na pritožbo, v postopku nujne poti presoja več variant poteka nujne poti.

Op. št. (4): Zgrešeno je pritožbeno stališče, da je z navedbami v vlogah izkazala uporabo dovozne poti preko parc. št. 3/1 in 3/2 k. o. X ves čas od 60-ih let prejšnjega stoletja in do današnjega dne.

Op. št. (5): Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 198/2013 z dne 13. 9. 2013.