Jedro

Določba 6. odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom "ne glede na izid" postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka, neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid in s tem širiti dejansko podlago odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank (oziroma v konkretnem primeru sodišča) pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžnik pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovor dolžnika z dne 6. 11. 2013 ugodilo tako, da je izvršbo ustavilo, sklep o izvršbi opr. št. 0956 I 1314/2012 z dne 11. 10. 2013 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo ter opravljena izvršilna dejanja razveljavilo. V točki II je odločilo, da upnik nosi svoje stroške ugovornega postopka in v točki III, da je upnik dolžan dolžniku povrniti 350,14 EUR stroškov ugovornega postopka v roku 8 dni od prejema sklepa in za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep o stroških se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je upnik vložil predlog zoper dolžnika kot delodajalca dolžnika, kateremu je sodišče s sklepom o izvršbi I 1922/2010 z dne 13. 10. 2010 (pravnomočen 23. 11. 2010), skladno s prvim odstavkom 134. člena ZIZ, naložilo, da naj poravna vse zneske, ki jih po navedenem sklepu o izvršbi ni odtegnil in izplačal, upnikovemu predlogu ugodilo in 11. 10. 2013 dovolilo izvršbo zoper dolžnika (dolžnikovega dolžnika), saj je bil navedeni sklep z dne 13. 10. 2010 po fikciji vročen dolžniku 8. 1. 2011, dolžnik pa je podal ugovor dne 13. 10. 2010, da mu sklep ni bil vročen, saj je sodišče vročalo sklep na naslov ulica 15, M., kjer pa dolžnik nima sedeža. Sodišče je ugovoru dolžnika ugodilo in ugotovilo, da je sklep o izvršbi dne 13. 10. 2010, s katerim je bilo odločeno, da se opravi izvršba z rubežem plače pri dolžniku, dejansko vročano na naslov ulica 1, M., pri čemer je bil poslovni naslov dolžnika od ustanovitve dalje cesta 6, M. Sodišče je z izpodbijanim sklepom glede stroškov odločilo pod točko II sklepa, da upnik nosi svoje stroške ugovornega postopka in pod točko III, da je upnik dolžan dolžniku povrniti 350,14 EUR stroškov ugovornega postopka, s čimer pa se pritožnica ne strinja. Sodišče je po izdaji sklepa z dne 13. 10. 2010 samo, po uradni dolžnosti, pridobilo naslov delodajalca prvotnega dolžnika M. M. Tako upnik nikakor ni imel možnosti vplivati na to, na kateri naslov bo sodišče vročalo predmetni sklep in zato ne more trpeti posledic napake pri vročanju oziroma napake pri pridobitvi naslova dolžnikovega dolžnika. Tako tudi posledic napake sodišča ne more trpeti upnik, ki s svojim predlogom ni utemeljeno povzročil stroške izvršilnega postopka, saj v kolikor bi sodišče navedeni sklep vročalo na pravi naslov dolžnikovega delodajalca, to je cesta 6, M. in ne na ulica 15, M., bi bil predlog upnika, skladno s prvim odstavkom 134. člena ZIZ, upravičen in utemeljen, poleg tega pa je tudi naslov na tem predlogu, ki ga je vložil upnik pravilen. Glede na zgoraj navedeno upnik meni, da je odločitev o stroških napačna in je v skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ dolžnik dolžan povrniti stroške izvršilnega in ugovornega postopka, saj je do napake prišlo zaradi ravnanja sodišča, ki je po uradni dolžnosti pridobivalo naslov, zato predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na stroške postopka razveljavi ter spremeni tako, da je dolžnik dolžan povrniti stroške ugovornega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na stroške postopka ter spremeni tako, da je tretja Republika Slovenija dolžna povrniti stroške ugovornega postopka, ki so nastali po krivdi sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnik navaja, da upnik sklep izpodbija iz razloga, ker naj sodišče ne bi preverilo pravilnosti naslova dolžnika, kar je neutemeljen, ampak tudi nedopusten pritožbeni razlog, saj je dejstvo, da sodišče ne more in ne sme prevzeti vloge upnika. Upnik je na podlagi njemu znanih podatkov v predlogu za izvršbo vnesel podatke, zato sodišče ni imelo podlage niti pristojnosti, da preverja ali pridobiva naslov dolžnika, o čemer se je izrekla dosedanja sodna praksa (npr. sklep VSL I Ip 6154/2011 ter VSL I Ip 1579/2011). Ker je upnik že v predlogu za izvršbo navedel vse zahtevane podatke o dolžniku, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za preverjanje pravilnosti in skladnosti podatkov o dolžniku, navedenih v predlogu za izvršbo s podatki v Centralnem registru prebivalstva (CRP) niti za opravo poizvedb o tem, ali obstajajo viri za predlagana izvršilna sredstva. Skladno z navedenim je potrebno izpostaviti, da je skladno z določili ZIZ dolžnost upnika, da vloži pravilen in popoln predlog za izvršbo, pri čemer upnik ni navajal, da ne razpolaga z identifikacijskim podatkom - naslovom dolžnika, zato je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Kot izhaja iz podatkov v izvršilnem spisu je sodišče prve stopnje, na predlog upnika, izdalo sklep po 134. členu ZIZ, ki ima učinek sklepa o izvršbi, zoper dolžnikovega delodajalca (sedaj dolžnika), ki je ugovarjal, da mu sklep o izvršbi zoper prvotnega dolžnika nikoli ni bil vročen v izvršitev. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ugovor dolžnika utemeljen, saj mu sklep o izvršbi dejansko ni bil vročen na naslovu cesta 6, M., kjer je sedež dolžnika vse od ustanovitve dalje (podatki sodnega registra), je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovoru dolžnika ugodilo tako, da je izvršbo ustavilo, sklep o izvršbi z dne 11. 10. 2013 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, opravljena izvršilna dejanja pa razveljavilo.

7. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi priglasil stroške ugovornega postopka, upnik pa stroške odgovora na ugovor, pri čemer je sodišče prve stopnje odločalo o stroških v skladu z določbo petega in šestega odstavka 38. člena ZIZ in odločilo, da upnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (te stroške je ocenilo kot nepotrebne) in da je upnik dolžan povrniti dolžniku 350,14 EUR stroškov ugovornega postopka (ocenilo je, da gre za stroške, ki jih je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil). Po presoji pritožbenega sodišča je potrebno za dokončno presojo utemeljenosti povzročenih stroškov upoštevati vse okoliščine konkretnega primera.

8. Upošteven je sicer pritožbeni očitek, da okoliščine konkretnega primera niso opravičevale uporabe določbe šestega odstavka 38. člena ZIZ, saj upnik dolžniku stroške ni povzročil neutemeljeno, vendar je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu, po oceni pritožbenega sodišča, kljub temu pravilna. O stroških izvršilnega postopka v konkretnem primeru je namreč potrebno materialnopravno pravilno odločili z uporabo splošnega pravila o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ). V konkretnem primeru je namreč dolžnik v ugovornem postopku uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov ugovornega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Določbe 38. člena ZIZ namreč ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč le dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti (gl. Odločbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010). Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku (oziroma tretjemu) na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil, je resda predviden kot izjema od načela uspeha tudi krivdni princip, upošteven za odločanje o povrnitvi stroškov postopka, vendar pa je za obravnavani primer neuporaben. Določba šestega odstavka 38. člena ZIZ ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom "ne glede na izid" postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka, neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid in s tem širiti dejansko podlago odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank (oziroma v konkretnem primeru sodišča) pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. 10. Pritožnik v tem postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), prav tako jih krije sam tudi dolžnik, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve in odločitvi o pritožbi, glede na to, da ni navedel nobenega dejstva, ki sodišču ne bi bilo že na podlagi spisovnega gradiva znano, zaradi česar so stroški odgovora na pritožbo nepotrebni.