Jedro

Iz 2. člena individualne pogodbe, sklenjene s tožnikom izhaja, da sprejema naloge, pristojnosti in odgovornosti, ki jih ima kot direktor in so določene v statutu tožene stranke. To pomeni, da je bil tožnik dolžan izpolniti sprejete obveznosti in za njihovo izvršitev tudi odgovarjati. Če sprejetih dokazov in obveznosti ni spoštoval, pomeni takšno ravnanje razrešitveni razlog, določen z individualno pogodbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa v.d. direktorja T. d.o.o. z dne 24.5.1993 št. 5/KJ-VK 663 o razporeditvi tožnika na delovno mesto samostojni komercialist nabave in sklepa upravnega odbora T. d.o.o. št. 3/ŽB/912 z dne 26.7.1993 ter na ugotovitev, da je bila razrešitev tožnika s funkcije direktorja sprejeta na seji upravnega odbora dne 21.5.1993, nezakonita in nepravilna ter na plačilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je imel upravni odbor tožene stranke v določbi 18. člena statuta pooblastilo za razrešitev tožnika kot direktorja T. d.o.o.. Ker je sklep o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije direktorja sprejel pristojni organ v pravilni sestavi in po postopku, predpisanim z zakonom, kolektivno pogodbo in statutom, tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa, po presoji sodišča, ni utemeljen. Za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na razveljavitev razporeditvene odločbe pa se je oprlo na ugotovljeno dejstvo, da se je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi strinjal z izpodbijano razporeditvijo, saj je delovno mesto, na katerega je bil razporejen, sestavni del te pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi svoje odločitve je poudarilo, da je razporeditev tožnika skladna z določbo 2. odstavka 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in temelji na 13. členu istega zakona, po katerem se poslovodni organ, ki je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil izbran, lahko razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica oziroma znanju in zmožnostim.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odstavka 370. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. V reviziji navaja, da so zmotni zaključki obeh sodišč o pravilni sestavi upravnega odbora, saj nasprotujejo določbi 106. člena Zakona o podjetjih. Tožnik je bil dejansko razporejen na delovno mesto samostojni komercialist v T. d.o.o., organe upravljanja in direktorja pa je imenovala T. p.o., ki je tožnika nezakonito razporedila na druga dela in naloge, kar je ugotovilo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št......, ki sicer še ni pravnomočno končana. Ker se pred istim sodiščem vodi več postopkov je tožeča stranka predlagala, da se vse zadeve združijo v enotno obravnavanje, vendar sodišče temu predlogu ni ugodilo. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ima za posledico zmotno uporabo materialnega prava, zlasti določb zakona o delovnih razmerjih. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavita, zadeva pa vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), v tem postopku še nadalje uporablja, vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče vseh spornih zadev, ki jih vodi tožnik proti toženi stranki, ni združilo za skupno obravnavanje, ni podana. Po določbi 313. člena ZPP-77 lahko senat s sklepom združi več pravd, ki tečejo med istimi strankami, v skupno obravnavanje, če je to smotrno. Učinek združitve je v tem, da se sicer tožbeni zahtevki iz posameznih zadev enotno obravnavajo, enotno dokazujejo in da se izda sodna odločba v okviru enotnega postopka. Gre za posebno obliko objektivne kumulacije po sodni odredbi. Sklepi senata o združitvi, ločitvi ali prekinitvi postopka iz 1. odstavka 313. člena ZPP-77 imajo naravo procesnega vodstva, zato posebna pritožba zoper njih ni dovoljena. Ker ne gre za procesno normo, ki bi jo sodišče med postopkom moralo uporabiti (saj je njena uporaba v prosti domeni senata) očitano ravnanje prvostopnega sodišča, ki ni združilo navedenih zadev v skupno obravnavanje (tožeča stranka tega tudi ni predlagala), ne nasprotuje postopkovnim določilom. Zato smiselno uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP-77 v zvezi z 2. točko 1. odstavka 385. člena ZPP-77 ne obstoja. Sicer pa bi zatrjevano kršitev glede na opredelitev revizijskega razloga iz 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP-77 lahko storilo le sodišče druge stopnje.

Tudi uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilna. Ob tem je opozoriti, da se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s točnostjo dejanskih ugotovitev, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP-77).

Določbe 9., 14. in 18. člena statuta tožene stranke, ki v 1. alinei določa pristojnosti upravnega odbora za razrešitev direktorja in 21. člena, ki v 2. odstavku ureja primere za razrešitev direktorja pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili kot podlago za svojo presojo, da je bila tožnikova razrešitev utemeljena. Status tožnika kot direktorja tožene stranke ter njegove pravice in odgovornosti pa je presojati tudi v okviru tedaj veljavnega zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 - ZPod), oziroma na njegovi osnovi sprejetih aktov, v obravnavanem primeru torej statuta tožene stranke z dne 17.7.1991. Pri tem je posebej opozoriti, da je bila določba 58. člena Zakona o podjetjih iz leta 1988, ki je urejala primere in pogoje predčasne razrešitve direktorja, z novelo zakona, objavljenega v Uradnem listu SFRJ, št. 40/89, črtana. To pomeni, da je bilo vprašanje razrešitve direktorja v celoti prepuščeno avtonomnim normam, v obravnavanem primeru statutarnim določbam. Po 2. odstavku 21. člena statuta tožene stranke je direktor lahko razrešen pred iztekom mandata v primerih, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Ker z novelo zakon o podjetjih ni več določal razlogov za razrešitev, niti ni v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo in kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije urejen primer predčasne razrešitve, je upoštevati statutarno določbo 1. alinee 18. člena, ki predpisuje pooblastilo upravnemu odboru, da daje direktorju navodila in smernice za delo in spremlja njihovo uresničevanje. Iz 2. člena individualne pogodbe, sklenjene dne 1.3.1993 s tožnikom, izhaja, da sprejema naloge, pristojnosti in odgovornosti, ki jih ima kot direktor in so določene v statutu T. To pomeni, da je bil tožnik dolžan izpolniti sprejete obveznosti in za njihovo izvršitev tudi odgovarjati. Ob bistveni dejanski ugotovitvi sodišča druge stopnje, da tožnik ni spoštoval dogovorov, je pravilna presoja obeh sodišč, da pomeni takšno ravnanje razrešitveni razlog, določen z individualno pogodbo. Zato je pravilna odločitev obeh sodišč, da je izpodbijani sklep upravnega odbora tožene stranke, ki je tožnika zaradi kršitve določbe 1. alinee 18. člena statuta razrešila funkcije direktorja, zakonit. Ta sklep je bil sprejet po dejanskih ugotovitvah sodišč, v pravilni sestavi upravnega odbora, ki ima po 1. alinei 18. člena statuta pristojnost, da odloča o imenovanju in razrešitvi direktorja. Upravni odbor je namreč po 36. a členu Zakona o podjetjih v podjetju v družbeni lastnini organ upravljanja in kot tak varuh interesov nosilcev upravljanja. Organ upravljanja, ki imenuje oziroma postavi direktorja je tudi pooblaščen za njegovo razrešitev. Tožnika je razrešil isti upravni odbor, ki ga je dne 26.2.1993 imenoval na delovno mesto direktorja T. Po določi 13. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je poslovodni organ, ki je razrešen pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, lahko razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrstvo poklica oziroma znanju in zmožnostim. Pri presoji zakonitosti razporeditvenega sklepa tožnika, ki v reviziji sicer ni bila izrecno izpodbijana, je revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa vezano na dejansko ugotovitev sodišča, da delovno mesto samostojnega komericialista nabave ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, njegovemu znanju in zmožnostim.

Sodišči prve in druge stopnje sta tako o sporu pravilno odločili, zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče je revizijo na podlagi 393. člena ZPP-77 zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe zveznih predpisov, na podlagi katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).