Jedro

Brez izrecnih določb v pogodbi o ustanovitvi d.o.o. o določitvi pristojnosti med dvema direktorjema d.o.o. v notranjem razmerju med njima, ne more le en direktor družbe, brez soglasja drugega, zakonito izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja drugemu direktorju.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. stavku 3. tč. in v 4. ter 5. tč. izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški tožeče in tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 10.7. in 25.7.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo 1.5.1997, temveč je trajalo do 31.5.1998. Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova bruto plače, v zneskih, kot so navedeni v sodbi, obračuna prispevke in dohodnino, neto zneske pa mu plača v roku 8 dni. Višji zahtevek tožnika iz tega naslova je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 1997 in 1998 plača skupno 204.000,00 tolarjev, v roku 8 dni, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika za plačilo pogodbene kazni po 28. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti v višini 454.788,00 tolarjev. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti polovico stroškov postopka in sicer v znesku 41.381,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1999 dalje do plačila, v 8 dneh. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnik jo izpodbija v zavrnilnem delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni po 28. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97). Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni ugodi. Navaja, da 2. odst. 3. čl. SKPGd res določa, da za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornosti ne velja ta kolektivna pogodba, vendar pa so bili vsi elementi tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dne 15.1.1996 na delovnem mestu direktorja usklajeni z določbami SKPGd. To velja glede tarifnega razreda plače, letnega dopusta in vseh ostalih elementov, saj gre za tipsko pogodbo, ki poslovodnemu delavcu ne daje nobenih drugih pravic, kot so določene za delavce s kolektivno pogodbo. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na odločbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbi v izpodbijanem delu (t.j. v delu, v katerem je sodišče ugodilo zahtevkom tožnika) ugodi, in jo spremeni tako, da njegove zahtevke zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Med drugim navaja, da med strankama ni sporno, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika sprejel g. F.L., ki je bil v času sprejema sklepa direktor družbe, direktor pa je bil v tem času tudi tožnik. Iz določbe 12. čl. družbene pogodbe tožene stranke izhaja, da družbo upravljajo družbeniki ter da ima družba enega ali več direktorjev. Iz določbe 29. čl. pogodbe nadalje izhaja, da direktor odloča o vseh zadevah iz delovnih razmerij kot organ na prvi in drugi stopnji ter da odloča o vseh drugih vprašanjih. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je vpogledalo sodni register Okrožnega sodišča v Kopru, vendar iz sklepa tega sodišča z dne 1.10.1996, ki ga tožena stranka prilaga k pritožbi, izhaja, da je bil le F.L. pooblaščen zastopati družbo brez omejitev, zaradi česar za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni potreboval tožnikovega soglasja. Tudi iz preostalih določb družbene pogodbe ne izhaja, da bi bilo tožnikovo soglasje potrebno. Iz določb družbene pogodbe, ki strogo uporablja ednino in ne dvojine ali množine, pa nasprotno izhaja, da je vsak direktor pooblaščen za sprejem takega sklepa, kot ga je sprejel direktor F.L.. Sodišče prve stopnje ne razlaga zavzetega stališča, zakaj to ne bi bilo pravilno, s čemer je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. S sklepoma z dne 10.7. in 25.7. tožnik ni bil razrešen funkcije direktorja, česar sodišče prve stopnje ni razlikovalo. Kolikor bi F.L. kot družbenik sam in v nasprotju z družbeno pogodbo ter določbami zakona o gospodarskih družbah sprejel sklep o razrešitvi tožnika s funkcije direktorja, bi bil tak sklep izpodbojen. Tožena stranka ni nikoli navajala, da je tožniku s sprejemom sklepa o prenehanju delovnega razmerja prenehala tudi funkcija direktorja. Tožnik je sicer neupravičeno izostal in se tudi kasneje ni vrnil na delo ter se tudi ni prijavil na zavodu za zaposlovanje. Zato ni upravičen do plače in do regresa za letni dopust. Pritožba tožnika je utemeljena, delno pa je utemeljena tudi pritožba tožene stranke. Pritožba tožnika ni utemeljena iz razlogov, ki jih ta uveljavlja v pritožbi, temveč iz razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Tako pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper zavrnitev zahtevka tožnika za plačilo pogodbene kazni po določbi 28. čl. SKPGd, vendar pa je prav izhajajoč iz te določbe, ki jo kot pravno podlago za svoj zahtevek navaja tudi tožnik, potrebno ugotoviti, da delavcu pripada pogodbena kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja le v primeru, če je nezakonito prenehanje ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Dokler torej še ni izdana pravnomočna odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ni mogoče po vsebini presojati, ali delavcu pogodbena kazen pripada, ali ne. Tudi komisija za razlago prejšnje SKPG je med drugim navedla, da delavec lahko uveljavlja pogodbeno kazen šele, ko je z dokončno oz. pravnomočno odločbo ugotovljeno, da mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje (razlaga SKPG, Ur.l. RS št. 67/95). Zato bi sodišče prve stopnje pravilno moralo zavreči tožbo tožnika v delu, v katerem je zahteval izplačilo pogodbene kazni in zadeve ne bi smelo presojati po vsebini. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče razen iz razlogov po 2. in 3. odst. 369. čl. ZPP/77 ne more samo zavreči tožbe, je v tem delu odločilo le, da se izpodbijana sodba v 4. tč. izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. tč. izreka ni utemeljena. Glede na pritožbi priložen sklep Okrožnega sodišča v Kopru o pooblaščencih za zastopanje tožene stranke je potrebno ugotoviti, da gre za pritožbeno novoto, ki bi v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje lahko dokazovala, da tožnik v obdobju izdaje izpodbijanih sklepov kot direktor tožene stranke ni bil vpisan v sodnem registru in je bil v registru kot direktor vpisan le F. L. Zato je pritožbeno sodišče tudi samo pribavilo podatke iz sodnega registra in ugotovilo, da je bil v spornem obdobju in sicer od 11.12.1995 do 17.8.1998 v sodni register vpisan kot zastopnik tožene stranke tudi tožnik. Nadalje iz podatkov sodnega registra izhaja, da družbo zastopa brez omejitev, da ima pooblastila zastopanja od 7.5.1994, da je vpisan kot zastopnik od 11.12.1995, kot datum prenehanja zastopanja je naveden datum 29.5.1998, kot datum izbrisa pa 17.8.1998. To potrjuje zaključke sodišča prve stopnje (ki je tudi samo vpogledalo v sodni register), da je bil v obdobju izdaje izpodbijanih sklepov tožnik direktor tožene stranke, obenem pa je bil direktor tudi F.L.. Sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri obrazloži, da F.L. ni bil pristojen sam odločati o prenehanju delovnega razmerja tožnika. V takšnem primeru, glede na določbo 449. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93-82/94 v času spornega razmerja) znotraj družbe, torej glede poslovodstva v ožjem pomenu, lahko poslovodje delujejo samo tako, kot določa pogodba. To pomeni skupno, ali posamezno. Če pogodbene določbe ni, poslovodje delujejo skupno in so vsi skupno odgovorni za vsa področja poslovodstva. Med poslovodji brez izrečnih določb o nasprotnem ni mogoče vzpostaviti razmerij podrejenosti in nadrejenosti, ali izključiti pristojnosti enega poslovodja (v odnosu do drugih poslovodij). Kot navedeno imajo družbeniki sicer možnost v družbeni pogodbi določiti različne pristojnosti poslovodij tudi pri poslovodstvu v ožjem pomenu. V primeru, če tega ne storijo, velja skupno delovanje poslovodij. Ker tožena stranka v svoji pogodbi tega očitno nima urejenega tako, da bi bil le eden od direktorjev pristojen za odločanje o prenehanju delovnega razmerja, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožba se s tem v zvezi tudi neutemeljeno sklicuje na določbe pogodbe, ki govorijo le o pristojnosti direktorja (in ne direktorjev), saj to, ob izostanku določb o razmejitvi pristojnosti, še ne pomeni, da je za sprejem izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku lahko pristojen le en direktor, brez soglasja oz. kljub nasprotovanju drugega. Zaradi nezakonitega sklepa o prenehanju delovnega razmerja je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku to ni prenehalo s 1.5.1997, temveč mu je trajalo do 31.5.1998 in da mu za to obdobje pripada tudi nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pri tem zaradi integracije tožnika v delovno razmerje, glede na zgolj splošne pritožbene navedbe, ni nobenega utemeljenega razloga, da bi tožniku pripadalo le plačilo prispevkov iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in ne tudi neto plača, ki bi jo prejel, če bi bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse in teorije. Tožena stranka tudi ni izkazala, da bi se tožnik že pred majem 1998 lahko zaposlil pri drugem delodajalcu, saj razen pavšalne navedbe o tem, ni navedla konkretnih dejstev in predložila dokazov o tem. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožniku ne pripada regres za letni dopust, ker letnega dopusta ni izkoristil. Pravica do regresa za letni dopust namreč v skladu z 51. čl. SKPGd ni vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, temveč je vezana le na pravico oz. pridobitev pravice do izrabe letnega dopusta, to pravico pa je tožnik glede na delovno dobo pri toženi stranki in v skladu z določbo 1. odst. 57. čl. ZDR že pridobil. Pač pa je iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o izplačilu regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz tega, da naj bi bil tožnik 25.7.1997 razrešen kot direktor tožene stranke, vendar pritožbeno sodišče po vpogledu v sodni register ugotavlja, da naj bi bil tožnik kot direktor, ki zastopa toženo stranko, izbrisan šele 29.5.1998. V takšnem primeru bi bilo potrebno izhajati le iz njegove pogodbe o zaposlitvi z dne 15.1. 1996, ki pa ne določa pravice do regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče tudi sicer opozarja na to, da tožniku ne bi pripadal regres v bruto znesku za leti 1997 in 1998, kot mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje, temveč zgolj znesek regresa po odbitku davkov. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. stavku 3. tč. izreka in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V posledici razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje (v 1. stavku 3. tč. in v 4. tč. sodbe) je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da razveljavi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, v 5. tč. izreka. Sodišče prve stopnje bo v končni sodbi, glede na uspeh strank v celotnem postopku, ponovno odmerilo stroške postopka. Pri tem bo moralo upoštevati tudi stroške pritožbe teh strank, saj so ti stroški nadaljnji stroški postopka.