Jedro

Okoliščina, ali je obsojenec kazen, izrečeno s prejšnjo sodbo, prestal, ne vpliva na njegovo pravico, da se mu izreče ena sama kazen v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP.

Neprava obnova kazenskega postopka po 407. členu ZKP ni mogoča v primerih, če je eno od kazni izreklo sodišče v tujini.

Izrek

Zahteva obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zavrglo zahtevo obsojenca za združitev kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.11.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.6.2003 ter po sodbi Okrožnega sodišča v Amsterdamu z dne 25.4.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Amsterdamu z dne 1.6.2001. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenca zavrnilo.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je obsojenec dne 11.8.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in bistvene kršitve določb kazenskega postopka (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) ter predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V zahtevi navaja, da je sodišče v pravnomočnem sklepu nepravilno zaključilo, da je pogoj za uporabo določb zakona o nepravi obnovi, da kazen iz prejšnje pravnomočne sodbe še ni prestana; v konkretnem primeru pa je obsojenec kazen po sodbi sodišč v Amsterdamu že prestal ali pa jo je prestal le deloma, ker je bil izpuščen šestnajst mesecev pred iztekom izrečene kazni. Glede na takšno ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu, je po mnenju obsojenca sodišče samo prejudiciralo pogojni odpust in preklic pogojnega odpusta v tezo, da se kazen, ki jo je prestal v Amsterdamu, šteje kot v celoti prestana.

Vrhovni državni tožilec H.J. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 8.9.2004, predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Obsojenec je zahteval obnovo kazenskega postopka iz razloga 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP, ker sta mu bili z dvema sodbama izrečeni dve kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, višje sodišče pa tem razlogom pritrdilo, da ni zakonskih pogojev za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 1. točki 1. odstavka 407. člena ZKP, zato je obsojenčevo zahtevo zavrglo na podlagi 1. odstavka 413. člena ZKP. Sodišči sta ugotovili, da sta bili v dveh sodbah zoper obsojenca sicer pravnomočno izrečeni dve kazni, ne da bi bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, vendar je bila obsojencu na ozemlju Republike Slovenije s pravnomočno sodbo izrečena le ena kazen (obsojenec je bil v Republiki Sloveniji obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27.11.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.6.2003), medtem ko je drugo kazen, katere združitev je obsojenec predlagal v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, obsojencu izreklo sodišče Kraljevine Nizozemske za tam storjeno kaznivo dejanje (sodba Okrožnega sodišča v Amsterdamu z dne 25.4.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Amsterdamu z dne 1.6.2001).

II. V primeru iz 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP, gre za tako imenovano "nepravo obnovo kazenskega postopka", s katero se ne spremeni dejansko stanje v pravnomočni sodbi, temveč samo odločba o kazni, ko sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen po določbah 47. in 48. člena KZ, ne da bi se spuščalo v oceno pravilnosti pravnomočno izrečenih kazni.

Za novo sodbo je po določbi 2. odstavka 407. člena ZKP pristojno sodišče prve stopnje, ki je sodilo v zadevi, v kateri je bila izrečena najstrožja vrsta kazni, pri kaznih iste vrste pa tisto sodišče, ki je izreklo najvišjo kazen; če so kazni enake, pa tisto sodišče, ki je zadnje izreklo kazen.

III. Pravilno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da okoliščina, ali je kazen, izrečeno s prejšnjo sodbo, prestal, ne vpliva na njegovo pravico, da se mu izreče ena sama kazen v postopku neprave obnove po 407. členu. Zakon o kazenskem postopku namreč ne pogojuje dopustnosti izrekanja enotne kazni namesto dveh pravnomočnih izrečenih kazni na podlagi 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP z okoliščino, da obsojenec še ni prestal kazen po prejšnji obsodbi (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 243/2003). Vendar pa, kot to izhaja iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa, to ni bil razlog, iz katerega je sodišče obsojenčevo zahtevo za izrek enotne kazni zavrglo.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu pravilno presodilo, da ni zakonskih pogojev za takšno obnovo postopka, kot jo je predlagal obsojenec, ker Zakon o kazenskem postopku ne omogoča spremembe pravnomočne sodbe brez obnove kazenskega postopka po 407. členu ZKP v primerih, ko sodbe ni izreklo sodišče na območju Republike Slovenije, temveč jo je (kot je to bilo v konkretnem primeru) izreklo sodišče v tuji državi. Pravne podlage za takšno spremembo pravnomočne sodbe, kot jo je z vložitvijo zahteve za nepravo obnovo predlagal obsojenec, pa tudi ne daje Evropska konvencija o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, ki je v Republiki Sloveniji po ratifikaciji stopila v veljavo dne 25.8.2000 (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 19/2000 z dne 24.8.2000). Po ratifikaciji navedene konvencije Republika Slovenija še ni izvedla postopka, predvidenega v 56. in 57. členu Konvencije in dosedaj še ni uzakonila določb, ki bi sodiščem v Republiki Sloveniji omogočale upoštevanje prejšnjih evropskih kazenskih sodb z namenom, da tem sodbam dodajo vse ali nekatere učinke, ki so po njenem pravu lahko dodani sodbam, izrečenim na njenem ozemlju.

IV. Ker Vrhovno sodišče tako ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je uveljavljala zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Izrek o stroških postopka temelji na določilu člena 98a ZKP v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obsojenec brez premoženja in na prestajanju 11-letne zaporne kazni, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi lahko bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.