Jedro

Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

Izrek

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženi A. A. je dolžan plačati 168,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

II.Obdolženi A. A. je dolžan plačati 168,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 209. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani Republiki Sloveniji, Ministrstvo za obrambo, plača znesek 2.984,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe ter odločilo, da je dolžan oškodovani Republiki Sloveniji, Ministrstvo za obrambo, povrniti škodo v višini 2.984,00 EUR. Pod točko II izreka pa je obdolženega B. B. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe zaradi pomoči pri storitvi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega B. B., proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano Republiko Slovenijo, Ministrstvo za obrambo, s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.984,00 EUR, napotilo na pravdo.

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 209. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani Republiki Sloveniji, Ministrstvo za obrambo, plača znesek 2.984,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in prvega odstavka 94. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe ter odločilo, da je dolžan oškodovani Republiki Sloveniji, Ministrstvo za obrambo, povrniti škodo v višini 2.984,00 EUR. Pod točko II izreka pa je obdolženega B. B. po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe zaradi pomoči pri storitvi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega B. B., proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano Republiko Slovenijo, Ministrstvo za obrambo, s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.984,00 EUR, napotilo na pravdo.

2.Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil zagovornik obdolženega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Uvodoma zatrjevanih kršitev kazenskega zakona zagovornik ni obrazložil in posledično pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

4.Uvodoma zatrjevanih kršitev kazenskega zakona zagovornik ni obrazložil in posledično pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti, ko je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

5.Zagovornik neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

5.Zagovornik neutemeljeno graja tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

6.Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da pri prodajah, ki se mu očitajo v tem postopku, ni šlo za prodajo medeninastih tulcev Slovenske vojske (v nadaljevanju SV), ampak je obdolženec prodajal svoj odpadni material, do katerega je prišel pri raznih renovacijah in sanacijah, kjer je opravljal vzdrževalna dela. Ta material je hranil doma, ko se ga je nabralo dovolj, ga je s svojim avtomobilom odpeljal na X d.o.o. in ga tam prodal ob istih dneh, kot se je vršila prodaja tulcev SV. Takšen zagovor obdolženca je utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. Utemeljeno se je oprlo na listinsko dokumentacijo in izpovedbe v postopku zaslišanih prič, ki jih je v obrazložitvi sodbe ustrezno povzelo in pravilno dokazno ocenilo, zato pritožba z očitki o selektivni in nekritični dokazni oceni (delov) izpovedb posameznih prič ne more biti uspešna. Pravilno je poudarilo izpovedbo bivše partnerke obdolženca C. C., ki je prepričljivo izpovedala o tem, kar ji je o svojih ravnanjih povedal obdolženec in določno opisala, da sta z B. B. pri tehtanju tulcev v vojašnici na dokumentacijo napisala nižjo maso in naknadno del tulcev ločila, kar je nato obdolženi A. A. prodal kot fizična oseba. Zagovornik s ponavljanjem navedb, da je priča C. C. kaznivo dejanje naznanila zaradi maščevanja, ne more omajati njene verodostojnosti. Takšne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, za kar je v točki 18 obrazložitve navedlo tehtne razloge, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more spremeniti niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da navedena priča pred njeno smrtjo sodišču ni predložila listin, na katere se je sklicevala, saj slednje za presojo verodostojnosti njene izpovedbe ni relevantno, ob tem pa njene navedbe tudi utrjujejo njena SMS sporočila obdolžencu, iz katerih izhaja, da je razpolagala z informacijami o ravnanjih, ki so predmet tega postopka, ter izpovedbe drugih prič, zlasti povsem nevtralnih in za izid tega postopka nezainteresiranih prič Č. Č., D. D. in E. E. Tako je priča Č. Č., ki je delala na X na odkupu za fizične osebe, glede prodaje materiala dne 14. 6. 2018 potrdila, da je obdolženec pri njej prodajal medeninaste vojaške tulce in ne vodovodnega ali drugega materiala, kot je to navajal obdolženec v svoj zagovor. Čeprav se tega ni spomnila na naroku glavne obravnave, pa zato njena izpovedba še ni neverodostojna, za kar se neuspešno zavzema pritožba. Priča je namreč razumno in izkustveno sprejemljivo pojasnila, da se zaradi časovne oddaljenosti zadeve slabo spomni, po predočitvi uradnega zaznamka z njeno izjavo, da je obdolženec pri njej prodajal vojaške tulce, pa je potrdila, da je takrat govorila resnico, saj se je takrat zadeve boljše spomnila.

6.Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da pri prodajah, ki se mu očitajo v tem postopku, ni šlo za prodajo medeninastih tulcev Slovenske vojske (v nadaljevanju SV), ampak je obdolženec prodajal svoj odpadni material, do katerega je prišel pri raznih renovacijah in sanacijah, kjer je opravljal vzdrževalna dela. Ta material je hranil doma, ko se ga je nabralo dovolj, ga je s svojim avtomobilom odpeljal na X d.o.o. in ga tam prodal ob istih dneh, kot se je vršila prodaja tulcev SV. Takšen zagovor obdolženca je utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. Utemeljeno se je oprlo na listinsko dokumentacijo in izpovedbe v postopku zaslišanih prič, ki jih je v obrazložitvi sodbe ustrezno povzelo in pravilno dokazno ocenilo, zato pritožba z očitki o selektivni in nekritični dokazni oceni (delov) izpovedb posameznih prič ne more biti uspešna. Pravilno je poudarilo izpovedbo bivše partnerke obdolženca C. C., ki je prepričljivo izpovedala o tem, kar ji je o svojih ravnanjih povedal obdolženec in določno opisala, da sta z B. B. pri tehtanju tulcev v vojašnici na dokumentacijo napisala nižjo maso in naknadno del tulcev ločila, kar je nato obdolženi A. A. prodal kot fizična oseba. Zagovornik s ponavljanjem navedb, da je priča C. C. kaznivo dejanje naznanila zaradi maščevanja, ne more omajati njene verodostojnosti. Takšne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, za kar je v točki 18 obrazložitve navedlo tehtne razloge, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more spremeniti niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da navedena priča pred njeno smrtjo sodišču ni predložila listin, na katere se je sklicevala, saj slednje za presojo verodostojnosti njene izpovedbe ni relevantno, ob tem pa njene navedbe tudi utrjujejo njena SMS sporočila obdolžencu, iz katerih izhaja, da je razpolagala z informacijami o ravnanjih, ki so predmet tega postopka, ter izpovedbe drugih prič, zlasti povsem nevtralnih in za izid tega postopka nezainteresiranih prič Č. Č., D. D. in E. E. Tako je priča Č. Č., ki je delala na X na odkupu za fizične osebe, glede prodaje materiala dne 14. 6. 2018 potrdila, da je obdolženec pri njej prodajal medeninaste vojaške tulce in ne vodovodnega ali drugega materiala, kot je to navajal obdolženec v svoj zagovor. Čeprav se tega ni spomnila na naroku glavne obravnave, pa zato njena izpovedba še ni neverodostojna, za kar se neuspešno zavzema pritožba. Priča je namreč razumno in izkustveno sprejemljivo pojasnila, da se zaradi časovne oddaljenosti zadeve slabo spomni, po predočitvi uradnega zaznamka z njeno izjavo, da je obdolženec pri njej prodajal vojaške tulce, pa je potrdila, da je takrat govorila resnico, saj se je takrat zadeve boljše spomnila.

7.Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo voznika X D. D., ki jo je ustrezno povzelo in pravilno dokazno ocenilo v točkah 39 in 57 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na njegovo izpovedbo, da se je 25. 4. 2018, ko se je vršil prevoz materiala iz vojašnice na X, obdolženec peljal z njim v vozilu X, pri čemer se tega dne ni prevažal obdolženčev material, temveč zgolj material SV, ne more vzdržati zagovor obdolženca, da se je tega dne na X peljal s svojim vozilom, v katerem je imel naložen svoj vodovodni material. Da tudi v drugih primerih prodaje materiala, ki so predmet tega postopka, ni šlo za prodajo obdolženčevega materiala, ki ga je ta pripeljal na X s svojim vozilom, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedb v SV zaposlenih prič F. F., G. G. in H. H., ki so skladno pojasnili, da je bilo na deponijo obvezno iti s službenim in ne zasebnim vozilom; izpovedbe priče I. I., da ji je obdolženec vedno napovedal odhod na X, saj je potreboval zahtevek za službeno vozilo; ter evidence delovnega časa, iz katere izhaja, da obdolženec ob dnevih, ko se je vršila prodaja materiala, ni imel zabeleženih privatnih izhodov (točka 57 obrazložitve sodbe).

7.Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo voznika X D. D., ki jo je ustrezno povzelo in pravilno dokazno ocenilo v točkah 39 in 57 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na njegovo izpovedbo, da se je 25. 4. 2018, ko se je vršil prevoz materiala iz vojašnice na X, obdolženec peljal z njim v vozilu X, pri čemer se tega dne ni prevažal obdolženčev material, temveč zgolj material SV, ne more vzdržati zagovor obdolženca, da se je tega dne na X peljal s svojim vozilom, v katerem je imel naložen svoj vodovodni material. Da tudi v drugih primerih prodaje materiala, ki so predmet tega postopka, ni šlo za prodajo obdolženčevega materiala, ki ga je ta pripeljal na X s svojim vozilom, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedb v SV zaposlenih prič F. F., G. G. in H. H., ki so skladno pojasnili, da je bilo na deponijo obvezno iti s službenim in ne zasebnim vozilom; izpovedbe priče I. I., da ji je obdolženec vedno napovedal odhod na X, saj je potreboval zahtevek za službeno vozilo; ter evidence delovnega časa, iz katere izhaja, da obdolženec ob dnevih, ko se je vršila prodaja materiala, ni imel zabeleženih privatnih izhodov (točka 57 obrazložitve sodbe).

8.Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje kot izkustveno nesprejemljiv ocenilo zagovor obdolženca, da je našel skoraj eno tono materiala od obnov, pri čemer se ni spomnil niti ene konkretne lokacije, od koder bi naj ta material izviral, nato pa je tako zbran material hranil v treh zabojih v kleti in jih ob dnevih, ko se je vršila prodaja materiala SV prenesel najprej v svoje vozilo in se odpeljal v službo, nato pa od tam še na X, brez da bi to karkoli opazil (točke 56, 62 in 63 obrazložitve sodbe). Pritožbene navedbe, da obdolženec ni navedel, kje je delal iz razloga, ker ni želel, da se v njegovem kraju razve o predmetnem kazenskem postopku, so neprepričljive, upoštevajoč, da so bile s predmetnim kazenskim postopkom seznanjene številne v postopku zaslišane priče, vključno z nekdanjimi sodelavci obdolženca ter njegovo bivšo partnerko in pričo J. J., ki sta prebivala v istem kraju kot obdolženec. Tako bi po oceni pritožbenega sodišča obdolženec, ki je zainteresiran za izid tega postopka, ob pretnji obsodilne sodbe tovrstne podatke brez dvoma posredoval, če bi obstajali, tako pa so njegove navedbe o domnevno v raznih obnovah pridobljenih materialih, ostale v celoti neizkazane.

8.Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje kot izkustveno nesprejemljiv ocenilo zagovor obdolženca, da je našel skoraj eno tono materiala od obnov, pri čemer se ni spomnil niti ene konkretne lokacije, od koder bi naj ta material izviral, nato pa je tako zbran material hranil v treh zabojih v kleti in jih ob dnevih, ko se je vršila prodaja materiala SV prenesel najprej v svoje vozilo in se odpeljal v službo, nato pa od tam še na X, brez da bi to karkoli opazil (točke 56, 62 in 63 obrazložitve sodbe). Pritožbene navedbe, da obdolženec ni navedel, kje je delal iz razloga, ker ni želel, da se v njegovem kraju razve o predmetnem kazenskem postopku, so neprepričljive, upoštevajoč, da so bile s predmetnim kazenskim postopkom seznanjene številne v postopku zaslišane priče, vključno z nekdanjimi sodelavci obdolženca ter njegovo bivšo partnerko in pričo J. J., ki sta prebivala v istem kraju kot obdolženec. Tako bi po oceni pritožbenega sodišča obdolženec, ki je zainteresiran za izid tega postopka, ob pretnji obsodilne sodbe tovrstne podatke brez dvoma posredoval, če bi obstajali, tako pa so njegove navedbe o domnevno v raznih obnovah pridobljenih materialih, ostale v celoti neizkazane.

9.Pritožba nadalje nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženec dajal navodila zaposlenim na X o tem, koliko pripeljanega materiala naj se zadrži oziroma stehta zanj. Vendar neutemeljeno. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil 25. 4. 2018 material, pripeljan z vojašnice, tehtan dvakrat ter da je bil za prvo tehtanje materiala izdan tehtalni list za Ministrstvo za obrambo (MORS), za drugo tehtanje pa tehtalni list za obdolženca. Slednje utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tega dne prav obdolženec kot predstavnik SV zaposlenim na X dal navodilo, kaj naj se stehta za MORS in kaj zanj, saj ti tega sicer ni bi vedeli in bi izdali zgolj en tehtalni list za MORS. Pritožbeno izpostavljena izpovedba priče D. D., da komercialist odloča, kdo bo naveden na tehtalnem listu, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Še zlasti, ker navedena priča glede konkretnega primera prodaje materiala ni znala pojasniti, kako je lahko prišlo do izdaje dveh tehtalnih listov, torej enega za MORS in drugega za obdolženca (točka 39 obrazložitve), po drugi strani pa je priča E. E. ocenil, da je do tega prišlo zato, ker je bil tega dne pripeljan material od MORS, nato pa je obdolženec rekel, da je to še njegov material in se je nato stehtal še za njega (točka 59 obrazložitve). Podlago za zaključek o navodilih obdolženca zaposlenim na X pa je imelo sodišče prve stopnje tudi v navedbah priče C. C., da je imel obdolženec dogovorjeno sodelovanje z osebo na X (točka 60 obrazložitve) in se zato pritožba neutemeljeno sprašuje, od kod bi imel obdolženec takšno moč in vpliv, da bi dajal navodila zaposlenim na X. Obdolženca ne more razbremeniti niti pritožbeno izpostavljena okoliščina, da tehtalni list, naslovljen na obdolženca, ni podpisan. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točki 48 obrazložitve, je namreč priča E. E. zavrnil možnost napake iz njihove strani, saj je bilo izvedeno izplačilo in pojasnil, da na tehtalem listu ni podpisa, ker je obdolženec vzel tehtalni list, šel z njim na blagajno in se tam podpisal na blagajniški izpisek.

9.Pritožba nadalje nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženec dajal navodila zaposlenim na X o tem, koliko pripeljanega materiala naj se zadrži oziroma stehta zanj. Vendar neutemeljeno. Dokazni postopek je namreč pokazal, da je bil 25. 4. 2018 material, pripeljan z vojašnice, tehtan dvakrat ter da je bil za prvo tehtanje materiala izdan tehtalni list za Ministrstvo za obrambo (MORS), za drugo tehtanje pa tehtalni list za obdolženca. Slednje utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tega dne prav obdolženec kot predstavnik SV zaposlenim na X dal navodilo, kaj naj se stehta za MORS in kaj zanj, saj ti tega sicer ni bi vedeli in bi izdali zgolj en tehtalni list za MORS. Pritožbeno izpostavljena izpovedba priče D. D., da komercialist odloča, kdo bo naveden na tehtalnem listu, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Še zlasti, ker navedena priča glede konkretnega primera prodaje materiala ni znala pojasniti, kako je lahko prišlo do izdaje dveh tehtalnih listov, torej enega za MORS in drugega za obdolženca (točka 39 obrazložitve), po drugi strani pa je priča E. E. ocenil, da je do tega prišlo zato, ker je bil tega dne pripeljan material od MORS, nato pa je obdolženec rekel, da je to še njegov material in se je nato stehtal še za njega (točka 59 obrazložitve). Podlago za zaključek o navodilih obdolženca zaposlenim na X pa je imelo sodišče prve stopnje tudi v navedbah priče C. C., da je imel obdolženec dogovorjeno sodelovanje z osebo na X (točka 60 obrazložitve) in se zato pritožba neutemeljeno sprašuje, od kod bi imel obdolženec takšno moč in vpliv, da bi dajal navodila zaposlenim na X. Obdolženca ne more razbremeniti niti pritožbeno izpostavljena okoliščina, da tehtalni list, naslovljen na obdolženca, ni podpisan. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točki 48 obrazložitve, je namreč priča E. E. zavrnil možnost napake iz njihove strani, saj je bilo izvedeno izplačilo in pojasnil, da na tehtalem listu ni podpisa, ker je obdolženec vzel tehtalni list, šel z njim na blagajno in se tam podpisal na blagajniški izpisek.

10.Nadalje pritožba s ponovnim navajanjem poteka postopka zbiranja ostankov streliva poskuša prikazati, da obdolženec ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, kot se mu očita v tem postopku, saj je pri predaji in tehtanju sodeloval predstavnik enote, po tehtanju pa na izdajno prejemni list ni bilo mogoče vpisati manjše mase kot je bila stehtana. Vendar pritožbi tudi v tem delu ne gre pritrditi. Postopek zbiranja ostankov streliva je ustrezno povzelo sodišče prve stopnje v točkah 14 in 15 obrazložitve sodbe ter v točki 61 obrazložitve pravilno poudarilo, da dokazni postopek ni pokazal, da bi enote, ki so porabljene tulce vračale, tehtanje preverjale, temveč so zgolj prejele kopijo izdajno prejemnega lista, na katerega je B. B. zapisal težo predanega materiala. Pritožba sicer pravilno navaja, da so priče G. G., I. I. in H. H. povedale, da je bil predstavnik enote, ki je pripeljal ostanke streliva, fizično navzoč pri tehtanju, vendar pa spregleda, da nobena od navedenih prič ni potrdila, da bi predstavnik enote postopek tehtanja tudi nadzoroval, niti to ni bilo predpisano z akti SV. Zato so odvečne pritožbene navedbe, da na zapisano težo ni bilo nobenih pritožb ter da inšpekcijski nadzor nepravilnosti ni ugotovil. Slednje še zlasti upoštevajoč dejstvo, da se je inšpekcijski nadzor vršil v februarju 2017, torej pred inkriminiranim obdobjem in so zato ugotovitve inšpekcijskega nadzora za presojo predmetnega kaznivega dejanja povsem nerelevantne. Ob tem pa ne gre spregledati številnih pomanjkljivo izpolnjenih izdajno prejemnih listov v spisu, v katerih ni navedena količina vrnjenega in porabljenega streliva, kakor tudi ne, kdo je strelivo vrnil, prav tako ni podpisa predstavnika enote, ki je strelivo vrnil, kar je prav tako omogočalo manipulacije pri zapisu teže vrnjenega streliva in so pritožbene navedbe, ki poskušajo prepričati v nasprotno, neutemeljene.

10.Nadalje pritožba s ponovnim navajanjem poteka postopka zbiranja ostankov streliva poskuša prikazati, da obdolženec ni mogel izvršiti kaznivega dejanja, kot se mu očita v tem postopku, saj je pri predaji in tehtanju sodeloval predstavnik enote, po tehtanju pa na izdajno prejemni list ni bilo mogoče vpisati manjše mase kot je bila stehtana. Vendar pritožbi tudi v tem delu ne gre pritrditi. Postopek zbiranja ostankov streliva je ustrezno povzelo sodišče prve stopnje v točkah 14 in 15 obrazložitve sodbe ter v točki 61 obrazložitve pravilno poudarilo, da dokazni postopek ni pokazal, da bi enote, ki so porabljene tulce vračale, tehtanje preverjale, temveč so zgolj prejele kopijo izdajno prejemnega lista, na katerega je B. B. zapisal težo predanega materiala. Pritožba sicer pravilno navaja, da so priče G. G., I. I. in H. H. povedale, da je bil predstavnik enote, ki je pripeljal ostanke streliva, fizično navzoč pri tehtanju, vendar pa spregleda, da nobena od navedenih prič ni potrdila, da bi predstavnik enote postopek tehtanja tudi nadzoroval, niti to ni bilo predpisano z akti SV. Zato so odvečne pritožbene navedbe, da na zapisano težo ni bilo nobenih pritožb ter da inšpekcijski nadzor nepravilnosti ni ugotovil. Slednje še zlasti upoštevajoč dejstvo, da se je inšpekcijski nadzor vršil v februarju 2017, torej pred inkriminiranim obdobjem in so zato ugotovitve inšpekcijskega nadzora za presojo predmetnega kaznivega dejanja povsem nerelevantne. Ob tem pa ne gre spregledati številnih pomanjkljivo izpolnjenih izdajno prejemnih listov v spisu, v katerih ni navedena količina vrnjenega in porabljenega streliva, kakor tudi ne, kdo je strelivo vrnil, prav tako ni podpisa predstavnika enote, ki je strelivo vrnil, kar je prav tako omogočalo manipulacije pri zapisu teže vrnjenega streliva in so pritožbene navedbe, ki poskušajo prepričati v nasprotno, neutemeljene.

11.Pritrditi ni pritožbi niti ko navaja, da naj bi tudi iz skladiščnih listov, blagajniških izdatkov in cenikov X izhajalo, da je šlo v primerih prodaje, ki se očitajo obdolžencu, za prodajo vodovodnih materialov obdolženca in ne za prodajo medeninastih tulcev SV. Sodišče prve stopnje je navedene listine in izpovedbe prič natančno analiziralo ter pravilno ugotovilo, da se je zgolj prva prodaja materiala za obdolženca izvršila po odkupni ceni, določeni v ceniku X, medtem ko se nadaljnje prodaje materiala niso izvršile po odkupnih cenah, določenih v ceniku X, za kar je v točkah 54 in 55 obrazložitve sodbe navedlo razumne razloge, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Pritožba, ki s svojo oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov poskuša prepričati v nasprotno, pa pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da obdolženi A. A. očitanega kaznivega dejanja ne bi mogel storiti brez pomoči obdolženega B. B. Ker je bil slednji pravnomočno oproščen očitka pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, bi po mnenju zagovornika sodišče prve stopnje moralo tudi obdolženega A. A. oprostiti storitve očitanega kaznivega dejanja. Vendar mu ne gre pritrditi. Po oceni pritožbenega sodišča ravnanja obdolženega B. B. niso bila nujni pogoj za izvršitev obdolženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja. Obdolženi A. A. je z ravnanjem, kot izhaja iz izreka sodbe, izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, storitev očitanega kaznivega dejanja mu je bila v izvedenem dokaznem postopku zanesljivo dokazana in ga je tako sodišče prve stopnje utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja.

11.Pritrditi ni pritožbi niti ko navaja, da naj bi tudi iz skladiščnih listov, blagajniških izdatkov in cenikov X izhajalo, da je šlo v primerih prodaje, ki se očitajo obdolžencu, za prodajo vodovodnih materialov obdolženca in ne za prodajo medeninastih tulcev SV. Sodišče prve stopnje je navedene listine in izpovedbe prič natančno analiziralo ter pravilno ugotovilo, da se je zgolj prva prodaja materiala za obdolženca izvršila po odkupni ceni, določeni v ceniku X, medtem ko se nadaljnje prodaje materiala niso izvršile po odkupnih cenah, določenih v ceniku X, za kar je v točkah 54 in 55 obrazložitve sodbe navedlo razumne razloge, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Pritožba, ki s svojo oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov poskuša prepričati v nasprotno, pa pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da obdolženi A. A. očitanega kaznivega dejanja ne bi mogel storiti brez pomoči obdolženega B. B. Ker je bil slednji pravnomočno oproščen očitka pomoči pri izvršitvi kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, bi po mnenju zagovornika sodišče prve stopnje moralo tudi obdolženega A. A. oprostiti storitve očitanega kaznivega dejanja. Vendar mu ne gre pritrditi. Po oceni pritožbenega sodišča ravnanja obdolženega B. B. niso bila nujni pogoj za izvršitev obdolženemu A. A. očitanega kaznivega dejanja. Obdolženi A. A. je z ravnanjem, kot izhaja iz izreka sodbe, izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, storitev očitanega kaznivega dejanja mu je bila v izvedenem dokaznem postopku zanesljivo dokazana in ga je tako sodišče prve stopnje utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja.

12.Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, stopnje krivde obdolženca ter ostalih okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije (49. člen KZ-1), obdolžencu izreklo ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave - pogojno obsodbo, v kateri sta določena kazen ter preizkusna doba primerno odmerjeni. V okviru izrečene pogojne obsodbe je obdolžencu utemeljeno določilo še posebni pogoj, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, povrne s kaznivim dejanjem povzročeno premoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točkah 67 do 69 obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca.

13.Ker pritožba v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena na podlagi tarifne številke 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7112 in 71113 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, upoštevaje trajanje in zahtevnost pritožbenega postopka ter premoženjske razmere obdolženca.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 209, 209/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.