Jedro

Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj" je Vrhovno sodišče sprejelo izrecno stališče, da mora biti slednji v izreku sodbe posebej opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca - na primer iz načina, okoliščin in intenzivnosti njegovega napada. Bistvo obravnavanega zakonskega znaka je v tem, da storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji - najmanj v času izvajanja nasilja - žrtev spravi v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je volja žrtve ravnati na določen način povsem izničena ter onemogočena. Oškodovanec je torej spravljen v ponižujoč položaj, v katerem se storilcu uklanja in se mu niti ne more ali ne zna izogniti; gre za to, da storilec na ta način bit oškodovanca zreducira na raven objekta in si ga v dojemanju kot takšnega na intenzivno nasilen način podredi.

Bistveno podobne trditve glede pomanjkljive obrazložitve, o nasprotjih v razlogih sodbe ter glede kršitve pravice do obrambe je v zahtevi podal tudi zagovornik obsojenca A. A., ki pa tovrstnih kritik v pritožbi ni zatrjeval, zato so - ne glede na to, da jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica soobsojenca - ostale materialno neizčrpane.

Izrek

I.Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II.Oba obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Velenju je s sodbo II K 55320/2018 z dne 23. 11. 2023 obsojenca A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določbe 57. člena KZ-1 je obema obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojencu B. B. določilo kazen štiri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta, obsojencu A. A. pa je določilo kazen pet mesecev zapora, prav tako s preizkusno dobo enega leta. V skladu s 56. členom KZ-1 je obsojencu A. A. v izrečeno kazen vštelo pridržanje od 25. 2. 2019 od 21.40 ure do 26. 2. 2019 od 11.35 ure. Obsojencu B. B. pa je v izrečeno kazen vštelo pridržanje in pripor od 23. 11. 2018 od 19.30 ure do 22. 2. 2019 od 19.30 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V plačilo pa jima je na podlagi 94. člena ZKP naložilo stroške, ki sta jih povzročila po svoji krivdi. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 55320/2018 z dne 7. 5. 2024 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila:

-zagovornik obsojenca A. A., zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca B. B. oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

-zagovornica obsojenca B. B., zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca B. B. oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevi za varstvo zakonitosti. V odgovoru na zahtevo zagovornika obsojenca A. A. navaja, da kršitev kazenskega zakona ni podana, medtem ko je zahteva glede kršitev določb kazenskega postopka v pretežnem delu materialno neizčrpana in s tem nedovoljena. V odgovoru na zahtevo zagovornice obsojenca B. B. pa izpostavlja, da obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, o zavrnitvi dokaznih predlogov pa so podani tudi jasni in ustrezni razlogi. Zato predlaga, da se zahtevi kot neutemeljeni zavrneta.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obema obsojencema in njunima zagovornikoma. O odgovoru se je izjavila zagovornica obsojenca B. B., ki se s stališči vrhovne državne tožilke ne strinja in vztraja pri navedbah iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

B.-I

5.Vrhovno sodišče glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma pojasnjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), prav tako pa se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom poleg formalne (procesne) zahteva tudi materialna (vsebinska) izčrpanost pravnih sredstev. To pomeni, da se na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP), kar predstavlja procesno predpostavko za vsebinsko obravnavo zahteve.

B.-II

Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj"

6.Vložnika v ločenih zahtevah v bistvenem enako zatrjujeta, da v konkretni zadevi ni izpolnjen zakonski znak "spravljanje v podrejen položaj". Menita, da je v opisu naveden zgolj abstraktni del kaznivega dejanja, ki se v konkretnem delu ne odraža s potrebnimi konkretiziranimi okoliščinami, ki bi navedeni zakonski znak določno napolnile.

7.Navedbe vložnikov so neutemeljene. Glede konkretizacije zakonskega znaka "spravljanje v podrejen položaj" je Vrhovno sodišče sprejelo izrecno stališče, da mora biti slednji v izreku sodbe posebej opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca - na primer iz načina, okoliščin in intenzivnosti njegovega napada.

Bistvo obravnavanega zakonskega znaka je v tem, da storilec s svojimi (nasilnimi) ravnanji - najmanj v času izvajanja nasilja - žrtev spravi v brezizhoden, popolnoma nemočen položaj, v katerem je volja žrtve ravnati na določen način povsem izničena ter onemogočena. Oškodovanec je torej spravljen v ponižujoč položaj, v katerem se storilcu uklanja in se mu niti ne more ali ne zna izogniti; gre za to, da storilec na ta način bit oškodovanca zreducira na raven objekta in si ga v dojemanju kot takšnega na intenzivno nasilen način podredi.

-opredelili in navedli, da dejstva, ki bi jih naj obramba z izvedenim dokazom dokazovala, za konkretni primer niso pravno relevantna (točka 7 prvostopenjske in točka 11 drugostopenjske sodbe). Ali je zoper oškodovanca vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 oziroma, ali je zoper njega v teku kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, za presojo odločilnih dejstev v konkretnem primeru res ni pomembno. Pritožbeno sodišče pa je glede izpodbijanja verodostojnosti oškodovanca dodatno razumno odgovorilo tudi, da že iz dokaznega postopka izhaja oziroma vsaj ni bilo ovrženo, da je bil predmet srečanja obsojencev in oškodovanca v stanovanju prepovedana droga (kokain), vendar slednje na obstoj očitanega kaznivega dejanja v ničemer ne vpliva. Prav tako se je o verodostojnosti oškodovanca, ki bi jo naj obramba na ta način ovrgla, glede odločilnih in bistvenih okoliščin prepričalo na podlagi zanesljivih razlogov (točke 12 do 25 prvostopenjske sodbe in zlasti točka 12 drugostopenjske sodbe).

Glede materialne izčrpanosti navedb zagovornika obsojenca A. A.

17.Vrhovno sodišče nazadnje poudarja, da je sicer bistveno podobne trditve glede pomanjkljive obrazložitve o zaseženem "flisu", o nasprotjih v razlogih sodbe ter glede kršitve pravice do obrambe v zahtevi podal tudi zagovornik obsojenca A. A., ki pa tovrstnih kritik v pritožbi ni zatrjeval, zato so - ne glede na to, da jih je v pritožbi uveljavljala zagovornica soobsojenca - ostale materialno neizčrpane. Vrhovno sodišče jih zato, skladno z uvodno navedenimi izhodišči, ni vsebinsko presojalo.

C.

18.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je zahteva obsojenca A. A. materialno neizčrpana, zahteva obsojenca B. B. pa vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

19.Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obeh obsojencev.

20.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Primeroma glej odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 30738/2013 z dne 25. 2. 2021, I Ips 35850/2016-66 z dne 20. 9. 2018, I Ips 50819/2014-244 z dne 1. 12. 2016, I Ips 18668/2013-177 z dne 20. 10. 2016 in številne druge. O pogoju materialne izčrpanosti glej tudi S. Košir, v: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 85-87. Tako izrecno sodba Vrhovnega sodišča I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009; ob sklicevanju na navedeno odločbo enako tudi sodba I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011. Primerjaj s sodbami Vrhovnega sodišča I Ips 44531/2021 z dne 16. 11. 2023, I Ips 2551/2017 z dne 8. 4. 2021, I Ips 23382/2014 z dne 4. 6. 2020, I Ips 2730/2015 z dne 21. 5. 2020, I Ips 26314/2015 z dne 13. 6. 2019, I Ips 26929/2010-118 z dne 18. 4. 2013, I Ips 257/2009 z dne 28. 1. 2010. Glej tudi K. Filipčič, komentar k 296. členu KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 3. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 456. Bistveno podoben argument je v zahtevi uveljavljal tudi zagovornik obsojenca A. A., vendar je ta z njegove strani materialno neizčrpan, saj ga v pritožbi ni navajal (peti odstavek 420. člena ZKP). Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34/2000 z dne 6. 6. 2002. Prim. odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016 ter I Ips 70/97 z dne 25. 2. 1999.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 296, 296/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 420, 420/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.