Jedro

Z zakonom je bila torej zagotovljena socialna varnost delavcem iz 7. člena in pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji) in pogoj glede načina prenehanja delovnega razmerja in nezmožnost zagotovitve zaposlitve iz 8. člena ZPPPAI. Ta določa, da lahko uveljavijo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji delavci, ki izpolnjujejo pogoje 7. člena in jim je delovno razmerje prenehalo kot presežnim delavcem po predpisih o delovnih razmerjih in jim ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega prebivališča v roku enega leta.

Ker je tožniku delovno razmerje v organizaciji, kjer je delal z azbestom, prenehalo zaradi stečaja bi bil to prvi razlog, zaradi katerega že brez drugega ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Tako prenehanje delovnega razmerja je bilo urejeno v zakonu o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list RS, št. 67/93 in nadalj.) v 106. členu in ti delavci nimajo (niso imeli) pravnega položaja trajno presežnih delavcev po delovno pravnih predpisih, kar pomeni, da z določbo 8. člena ZPPPAI niso zajeti (sprejeto stališče v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 35/2002 z dne 10.12.2002).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji št. 106-2/00-4/46 z dne 26.5.2000, s katero tožniku ni bila priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja določenega v 8. členu ZPPPAI.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da zakon v 1. členu govori o delavcih, ki so bili izpostavljeni škodljivim vplivom azbesta in zato za priznanje pravice ni pomembno dejstvo, kdaj so mu bili izpostavljeni. Delovno razmerje mu je prenehalo iz operativnih razlogov, saj je bil stečaj podjetja posledica zastarelega načina proizvodnje in opuščanja azbestnih programov. Zato je predlagal, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

To sodišče ponovno poudarja (stališče je Vrhovno sodišče na primer sprejelo že v sodbah VIII Ips 284/2001 z dne 10.12.2002, VIII Ips 14/2002 z dne 10.12.2002 in VIII Ips 35/2002 z dne 10.12.2002), da je z ZPPPAI bila poleg ukinitve proizvodnje azbestnih izdelkov izrecno zagotovljena tudi socialna varnost delavcev ter zdravstvena in socialna varnost prebivalcev, ki so bili pri svojem delu izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Zakon je sprva vseboval določilo, da se z njim zagotavlja socialna varnost delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, kasneje, z novelo v letu 1998, pa je bilo črtano besedilo "do ukinitve proizvodnje". Zato zaključki nižjih sodišč v tem delu za revizijsko sodišče niso sprejemljivi.

V 7. členu ZPPPAI je določeno, da imajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki jo uvaja 6. člen tega zakona, delavke in delavci, če do 31.12.2003 dosežejo določeno starost in določeno delovno dobo, pri čemer so do 21.12.1996 najmanj 10 let delali neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov ali najmanj 20 let delali v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljale azbest. Pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji lahko uveljavijo tudi tisti, ki zbolijo za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu in dosežejo pokojninsko dobo najmanj 23 let moški in 20 let ženske.

Z zakonom je bila torej zagotovljena socialna varnost delavcem iz 7. člena in pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji) in pogoj glede načina prenehanja delovnega razmerja in nezmožnost zagotovitve zaposlitve iz 8. člena ZPPPAI. Ta določa, da lahko uveljavijo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji delavci, ki izpolnjujejo pogoje 7. člena in jim je delovno razmerje prenehalo kot presežnim delavcem po predpisih o delovnih razmerjih in jim ni mogoče niti s prekvalifikacijo zagotoviti njihovim delovnim sposobnostim ustrezne zaposlitve v primerni oddaljenosti od kraja stalnega prebivališča v roku enega leta.

Ker je tožniku delovno razmerje v organizaciji, kjer je delal z azbestom, prenehalo zaradi stečaja bi bil to prvi razlog, zaradi katerega že brez drugega ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji. Tako prenehanje delovnega razmerja je bilo urejeno v zakonu o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list RS, št. 67/93 in nadalj.) v 106. členu in ti delavci nimajo (niso imeli) pravnega položaja trajno presežnih delavcev po delovno pravnih predpisih, kar pomeni, da z določbo 8. člena ZPPPAI niso zajeti (sprejeto stališče v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 35/2002 z dne 10.12.2002).

Drugi razlog, zaradi katerega tožniku uveljavljana pravica ne gre, pa je dejstvo, da je bil v času odločanja pri toženi stranki v rednem delovnem razmerju. To pomeni, da mu je bilo mogoče najti delovnim sposobnostim ustrezno drugo zaposlitev, s tem pa je odpadel še drugi pogoj iz 8. člena ZPPPAI za priznanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (tako stališče je bilo sprejeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 75/2003 z dne 3.2.2004).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.