Jedro

Tožeča stranka je meseca aprila leta 1970 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z možem in otroki, dokler ni šla v pokoj leta 2008. Tožnica v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1970 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji v smislu ZUSDDD, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji.

Izrek

I. Tožba tožečih strank se razdruži tako, da se tožba A.A. zoper odločbo Upravne enote Radovljica št. 214-415/2013-65 z dne 19. 6. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-127/2015/2 (1312-14) z dne 27. 8. 2015 obravnava samostojno in v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1414/2015, tožba B.B. pa se obravnava v drugem upravnem sporu in se vodi pod opr. št. I U 1645/2016. II. Tožba tožeče stranke A.A. zoper odločbo Upravne enote Radovljica št. 214-415/2013-65 z dne 19. 6. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-127/2015/2 (1312-14) z dne 27. 8. 2015 se zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Radovljica na podlagi 1. odstavka 2. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 76/10, v nadaljevanju: ZUSDDD) odločila, da se prošnja A.A., roj. ... 5. 1945 v kraju Slatina, Bosna in Hercegovina, državljanke ZR Nemčije, za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je upravni organ po uradni dolžnosti, skladno z določbami 139. člena ZUP, z vpogledom v uradne evidence, (v Register tujcev in v Register stalnega prebivalstva), ugotovil, da stranka poseduje veljavno potrdilo o prijavi prebivanja kot državljanka ZR Nemčije oziroma kot državljanka države članice EU in ima prijavljeno začasno prebivališče v L., z veljavnostjo do 9. 10. 2015. Z vpogledom v Register stalnega prebivalstva (v nadaljevanju RSP) je bilo ugotovljeno, da je imela stranka na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije, na naslovu L. in da je imela stranka prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 18. 12. 1963. Na dan 25. 6. 1991 je tožnica imela državljanstvo SFRJ in SR BiH, kar pomeni, da je bila stranka na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ. Pristojni upravni organ je zaprosil Veleposlaništvo Republike Slovenije v Berlinu, da v ponovnem postopku, z namenom ugotovitve dejanskega stanja, to je izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja stranke v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, zasliši stranko in tudi pričo, ki jo je stranka v pritožbi predlagala, C.C., roj. ... 11. 1965 na Jesenicah, stanujočega v ZR Nemčiji.

3. Stranka je na zaslišanju v ponovnem postopku dne 5. 3. 2015 pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Berlinu povedala, da večino leta živi v Sloveniji s soprogom B.B., da v L. živi tudi stric od moža in številni prijatelji; nadalje pove, da je v Slovenijo prišla leta 1963 iz Bosne in Hercegovine, da se je leta 1964 zaposlila v Sloveniji, da je aprila 1970 odšla delat v Berlin, da je je bila v Sloveniji med dopusti, da je bila na dan 23. 12. 1990 zaposlena pri Č.Č. s sedežem v Berlinu, da je odšla v pokoj leta 2008, da živi večinoma v Sloveniji - v L. in del leta v Berlinu, in da zaradi izbrisa iz registrov v obdobju vojne ni mogla v Slovenijo.

4. Priča, C.C., je izpovedala, da je sin stranke, da ima nemško državljanstvo, da je njegovo stalno prebivališče na naslovu S. Berlin, da je zaposlena v Berlinu, in da je živela v Republiki Sloveniji od rojstva do avgusta 1971, da je imela jugoslovanski potni list, da je po vojni 1. 1991 oziroma 1992 na konzulatu RS v Bonnu zaprosila za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, in da v ZR Nemčiji s stranko ne živi v isti hiši oziroma stanovanju; nadalje je izpovedala, da pogosto videva stranko, da ima le-ta stanovanje v Berlinu; priča tudi izpove, da v Republiki Sloveniji nikoli ni bila zaposlena, gre pa vsako leto na dopust v Slovenijo.

5. Upravni organ je ugotovil, da je tožnica dne 8. 9. 1993 pridobila pravico do prebivanja v ZR Nemčiji, na tem dovoljenju pa je odtisnjen žig: neveljavno. Na kopiji tega potnega lista je tudi viden t. i. vstopni žig pristojnih organov Republike Avstrije z dne 22. 8. 1994. Vendar predložene kopije navedenega potnega lista ni mogoče šteti kot ustrezno dokazilo, ki bi izkazovalo strankino dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji.

6. Upravni organ meni, da dopis Ministrstva za notranje zadeve z dne 16. 7. 1992 predstavlja odgovor oziroma pojasnilo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije družini A., glede na njihovo predhodno pisno željo, da bi bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije in ne izkazuje strankinega dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. V navedenem pisanju ministrstvo družini A. pojasnjuje zakonsko predpisane pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in jim tudi pojasnjuje, da posedovanje nepremičnine na območju Slovenije in stalno prebivanje v Sloveniji pred leti (v obdobju od 1953 do 1970) ter preživeti dopusti v Sloveniji niso argumenti za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

7. Pred izdajo te odločbe je upravni organ, v skladu z določbo 3. odstavka 146. ZUP, z namenom seznanitve stranke z ugotovitvami v tem postopku, pooblaščencu stranke poslal dopis številka 214-415/2013-59, z dne 26. 3. 2015. V postavljenem roku se je stranka na seznanitev pristojnega upravnega organa odzvala po pooblaščencu, s pisnim dopisom z dne 18. 5. 2015. Iz navedenega pisanja je razbrati, da se stranka z ugotovljenimi dejstvi pristojnega upravnega organa ne strinja in navaja, da smatra, da je dejansko živela v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

8. Iz dokazil, ki jih je stranka priložila k vlogi v prejšnjem postopku (fotokopijo potnega lista, številka S194273, izdanega 16. 5. 1984 pri Vojni misiji SFRJ v Berlinu, fotokopijo biografske strani in šeste ter sedme strani potnega lista, številka ..., izdanega 27. 7. 1993 pri predstavništvu Republike Bosne in Hercegovine v Bonnu, z veljavnostjo do 27. 7. 1995, fotokopijo osebne izkaznice, številka ..., izdane pri občini Radovljica, dne 30. 3. 1989 z veljavnostjo 10 let, fotokopijo potrdila o prijavi prebivanja, številka ..., izdanega 14. 10. 2008 pri Upravni enoti Radovljica, z veljavnostjo do 14. 10. 2013 in fotokopijo obvestila občanu Zavoda SR Slovenije za statistiko Ljubljana z dne 10. 1. 1980, o določitvi enotne matične številke občana, naknadno je stranka po pooblaščencu priložila še kupoprodajno pogodbo za stanovanjsko hišo, fotokopijo rednega izpiska iz zemljiške knjige in dne 24.2.2014 izvirnik dokazila o državljanstvu na dan 25.6. 1991, življenjepis, pisno pojasnilo o dejanskem življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje s fotokopijami o plačilih ti. nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letih 2002, 2005, 2007,2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, dokazila o porabi in plačilu električne energije v prvih osmih mesecih leta 2013, fotokopijo obvestila ZPIZ o višini denarnega zneska pokojnine za mesec avgust 2011, pisno izjavo o prihodkih iz Slovenije ter pisno izjavo, označeno kot priloga 3), ni mogoče sklepati o strankinem dejanskem življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

9. Iz žiga, ki je odtisnjen s strani pristojnih nemških organov v Berlinu, dne 31. 5. 1984, v potnem listu, izdanem 16. 5. 1984 pri Vojni misiji SFRJ v Berlinu, je razvidno, da je stranka posedovala dovoljenje za prebivanje v Zvezni Republiki Nemčiji za neomejen čas. Iz zaznamka, v navedenem potnem listu, na strani 25, vpisanem pri Veleposlaništvu Republike Bosne in Hercegovine, dne 10. 7. 1993 v Bonnu, Nemčija, je tudi razvidno, da je bila veljavnost potnega lista, s številko S194273, podaljšana do 31. 12. 1993. Prav tako je iz predloženih fotokopij biografske strani in šeste ter sedme strani potnega lista izdanega 27.7. 1993 pri predstavništvu Republike Bosne in Hercegovine v Bonnu, z veljavnostjo do 27. 7. 1995, razvidno, da je stranka s strani pristojnih nemških organov dne 9. 8. 1993 imela pravico do prebivanja v Zvezni Republiki Nemčiji.

10. Na zaslišanju v upravnem postopku, izvedenem dne 19. 2. 2014 v okviru pravne pomoči, pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Berlinu, ZR Nemčija, je stranka med drugim povedala, da je od aprila 1970 delala v ZR Nemčiji; da je zapustila Republiko Slovenijo zaradi dela v Nemčiji in zaradi stanovanjskega problema; da je bila v Republiki Sloveniji zaposlena med leti 1964 in 1970; da je bila v tujini zaposlena od leta 1970 pa vse do upokojitve leta 2008; odgovorila je, da so se njeni otroci šolali v Berlinu. Navedla je tudi tri priče, ki bi vedele kaj povedati o njenem dejanskem življenju v Republiki Sloveniji.

11. Pristojni upravni organ je dne 21. 5. 2014 zaslišal predlagane priče, tako Č.Č., E.E. kot tudi D.D., vendar iz njihovih izpovedb ni mogoče sklepati o strankinem dejanskem življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Kajti iz izpovedi navedenih prič izhaja, da le te vedo za strankino zaposlitev oziroma njeno življenje z družino (z možem in tremi otroki) v ZR Nemčiji. Tudi iz izpovedb treh naključno izbranih razvidno strankino dejansko življenju v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje. Iz uradne evidence, iz Registra tujcev, je razvidno, da si je stranka po 23. 12. 1990 prvič urejala status tujca dne 24. 9. 2008 pri tukajšnji upravni enoti. Kot državljanka ZR Nemčije je podala vlogo za izdajo potrdila o prijavi prebivanja za državljana EU. V tem postopku je kot dokazilo o zagotovljenih sredstvih za preživljanje predložila tako dokazilo nemškega pokojninskega zavarovanja, da je od 1. 8. 2008 prejemnica nemške starostne pokojnine v mesečnem znesku 669,81 EUR in odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), številka 133036751, z dne 11. 8. 2008, da ima pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 55,49 EUR od 17. 3. 2008. Iz te odločbe je tudi razvidno, da ima stranka v Sloveniji 4 leta, 7 mesecev in 24 dni pokojninske dobe, v ZR Nemčiji pa 38 let. Tožnica je bila v Republiki Sloveniji zaposlena v obdobju od 1. 4. 1964 do 30. 4. 1964 in od 5. 2. 1965 do 28. 8. 1969. Iz navedenih podatkov pa ni razvidno, da bi bila stranka zaposlena v Republiki Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in od 23. 12. 1990 dalje. V prejšnjem postopku je bilo tudi z vpogledom v Matični register, ki je uradna evidenca, ugotovljeno, da je najmlajši sin stranke, S.M., rojen 24. 11. 1974 v Berlinu. Organ je ugotovil, da se je stranka izselila iz Republike Slovenije v letu 1970 zaradi odhoda v ZR Nemčijo, kar pomeni, da je odšla iz Republike Slovenije že pred 23. 12. 1990 in da se je stranka dne 23. 12. 1990 nahajala v tujini in da stranka posledično ni zapustila Republike Slovenije zaradi enega od razlogov iz 1.č člena ZUSDDD. Stranka je zapustila Slovenijo že pred izbrisom in ne zaradi posledic izbrisa. Tako iz dokazov, izjav stranke in izpovedi prič je nesporno razvidno, da je stranka odšla v tujino že pred letom 1990 zaradi dela.

12. Iz navedenega izhaja, da stranka 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni imela središča svojih življenjskih interesov, kar skladno z določbami 1. odstavka 1.č člena ZUSDDD pomeni, da ni mogoče šteti, da je stranka 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji dejansko živela. Glede na to, da je bilo v ponovnem postopku ugotovljeno, da stranka 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji ni dejansko živela, pristojni upravni organ tudi ni ugotavljal razlogov upravičene odsotnosti, določenih v 3. odstavku 1.č člena ZUSDDD.

13. V pritožbi je tožnica navedla, da je organ popolnoma spregledal dejstvo, da je imela pritožnica v času od 16.12.1966 dalje do 26.2.1992 v L. prijavljeno stalno prebivališče, in sicer v obdobju od 16.12.1966 do 19.10.1979 na naslovu X. ter od 19.10.1979 do 26.2.1992 na naslovu Y. Nadalje je upravni organ tudi popolnoma prezrl izpovedi zaslišanih prič Č.Č., D.D. in E.E. Vse te zaslišane priče so izpovedale, da je sicer pritožnica odšla v Nemčijo zaradi zaposlitve, vendar pa so obenem skladno izpovedale, da je pritožnica hodila na dopust iz Nemčije v Lesce, in sicer 1 mesec poleti, okoli novega leta oz. ko ji je to dopuščal čas. D.D. je izrecno tudi izpovedala, da je bil na naslovu Y. pritožničin dom. Vsi zaslišani pa so pritožnico dojemali dejansko tako, da je bil njen dom v L. in ne v Nemčiji. Vse zaslišane priče so smiselno vedele izpovedati, da se je pritožnica iz Nemčije vračala na dopust domov v L. Tudi pritožnica je vsakič, ko se je vračala iz Nemčije smatrala, da prihaja domov. Iz tega je razvidno, da je bilo v Republiki Sloveniji središče pritožničinih življenjskih interesov. V Slovenijo se je pritožnica vračala večkrat letno, najbolj bistveno pri tem pa je, da se pritožnica ni vračala v Bosno, na katero ni bila vezana. Pritožnica je vsakoletno hodila domov v L., pa četudi na dopust, kar je ključen in bistveni del izpovedb teh prič, na podlagi katerih bi upravni organ lahko ugotovil dejstvo dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji. Do tega dela izjav prič se upravni organ ne opredeli, čeprav v obrazložitvi odločbe navaja, da je bila opravljena skrbna ocena vseh dokazov skupaj in vsakega posebej. Na podlagi navedenega izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

14. Zaradi posledic izbrisa pritožnica v letu 1992 ni mogla pridobiti slovenskega potnega lista in dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, zaradi česar je podano tudi dejansko stanje po 6.alineji 3.odst. 1.č člena ZUSDDD. Ne drži ugotovitev organa prve stopnje, da pritožnica, ko je bila zaslišana na konkretno vprašanje, kdaj in kje je to bilo, ni konkretno odgovorila. Navedla je, da je njen sin C.C. poizvedoval na Veleposlaništvu RS v Berlinu glede izdaje slovenskega potnega lista in dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, ter da je bil odgovor vsakič negativen. Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da je šlo za zavrnitev vstopa v Slovenijo v smislu zgoraj citiranega določila. V dokazne namene pritožnica predlaga, da organ prve stopnje C.C. kot pričo tudi zasliši. V zvezi s tem pritožnica sicer pojasnjuje, da je v posledici prenehanja veljavnosti potnega lista nekdanje SFRJ in zaradi posledic izbrisa morala zaprositi za bosanski potni list. V Republiko Slovenijo je lahko vstopala na podlagi tega potnega lista, ker je imela dovoljenje za začasno prebivanje v Nemčiji in je bil to razlog, da ni potrebovala garantnega pisma za vstop v Republiko Slovenijo. Na podlagi navedenega tako dokazuje, da je dejansko prebivala v Sloveniji tudi po letu 1990, saj se je v Slovenijo vsakič vračala domov.

15. Pritožnica je želela tudi pridobiti slovensko državljanstvo, v zvezi s čimer je bila naslovljena prošnja na Ministrstvo za notranje zadeve in se je zadeva obravnavala pod št. 0101-1-sl.245/92. Pritožnica v dokazne namene prilaga odgovor Ministrstva za notranje zadeve z dne 16.7.1992, ki je bil naslovljen na naslov stalnega prebivališča pritožnice Y. Pritožnica je torej v prošnji navedla svoj aktualni naslov v L., ki ga je tudi štela za središče njenih življenjskih interesov. Zgolj iz razloga, ker je pritožnica iz ekonomskih interesov, v želji po boljšem zaslužku, odšla v Nemčijo, ni mogoče šteti, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji. Dejansko bivanje pritožnice v Republiki Sloveniji je razvidno tudi iz kopije potnega lista BIH, kjer je razviden prestop državne meje z Avstrijo dne 22.8.1994 ter še en nečitljiv žig iz leta 1995. Ta potni list je pritožnica priložila kot dokaz v pritožbi z dne 2.10.2014. 16. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. Dejstvo, da je imela pritožnica v času od 18. 12. 1963 (in ne od 16. 12. 1966, kot v pritožbi napačno navaja pritožnica) do 26. 2. 1992 v L. prijavljeno stalno prebivališče, ni sporno in v izpodbijani odločbi je navedeno, da je imela pritožnica prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 18. 12. 1963 ter da je imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavljeno tudi na dan 23. 12. 1990. Ministrstvo pa pri tem opozarja, da posebne pozornosti to dejstvo (prijava stalnega prebivališča od 16. 12. 1966 do 26. 2. 1992) v samem postopku ni terjalo, saj je v primerih, kakršen je pritožničin, bistvenega pomena, ali je določena oseba imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in ali od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Ministrstvo se tudi ne more strinjati s pritožnico, da nepopolni povzetki izjav prič predstavljajo absolutno bistveno kršitev postopka. Izjave prič v sami odločbi sicer res niso podrobno povzete, vendar pa je navedeno njihovo bistvo, torej to, kar je pomembno za oceno pritožničinega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in to bistvo izjav prič je tudi vključeno v dokazno oceno. Za to oceno pa je tudi po mnenju ministrstva bolj pomembno pritožničino delo in bivanje z družino v Zvezni republiki Nemčiji, kot pa prihajanje na dopust v Republiko Slovenijo. Kakor izhaja iz ZUSDDD, dejansko življenje v Republiki Sloveniji pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. In to, da je pritožnica v Nemčiji dolga leta delala in živel s svojo družino ter še sedaj mnogo časa tam živi, kaže, da je bilo in še vedno je središče pritožničinih življenjskih interesov v Zvezni republiki Nemčiji in ne v Republiki Sloveniji, kamor prihaja na daljši dopust in kjer ima v lasti nepremičnino. Zgolj to, da pritožnica izjave prič interpretira drugače kot upravni organ, nikakor ne zadostuje za pritožbeni ugovor, da so bile te izjave prezrte. Nepopoln povzetek izjav prič pa nikakor ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve postopka. Te kršitve so določene v drugem odstavku 237. člena ZUP, vendar v nobeno od navedenih kršitev ni mogoče vključiti nepopolnega povzemanja izjav prič. Ministrstvo se tudi ne more strinjati, da zaradi tega odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ravno nasprotno, po oceni ministrstva so dejstva, na katera opozarja pritožnica v pritožbi (npr. prihajanje v Republiko Slovenijo na dopust) veliko manj pomembna kot dejstva, ki so izpostavljena v izpodbijani odločbi (dolgoletno delo v Zvezni republiki Nemčiji, bivanje celotne družine in šolanje otrok v Zvezni republiki Nemčiji), zato ministrstvo ocenjuje, da odločba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih.

17. Nadalje drugostopenjski organ pravi, da pritožnica v pritožbi navaja, da zaradi izbrisa v letu 1992 ni mogla pridobili slovenskega potnega lista in dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje, zaradi česar je podano dejansko stanje po šesti alineji tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Ne drži ugotovitev upravnega organa, da pritožnica, ko je bila zaslišana, na konkretno vprašanje, kdaj in kje je bilo to, ni konkretno odgovorila. Navedla je, da je njen sin C.C. poizvedoval na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Berlinu glede izdaje potnega lista in dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji ter da je bil odgovor vsakič negativen. Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da je šlo za zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo v smislu zgoraj citiranega določila. Pritožnica tako predlaga, da se zasliši njenega sina C.C. V zvezi s tem pritožnica še pojasnjuje, da je zaradi posledice prenehanja veljavnosti potnega lista nekdanje SFRJ in zaradi posledic izbrisa morala zaprositi za bosanski potni list. V Republiko Slovenijo je lahko vstopala na podlagi tega potnega lista, ker je imela dovoljenje za začasno prebivanje v Nemčiji in je bil to razlog, da ni potrebovala garantnega pisma za vstop v Republiko Slovenijo. Tako dokazuje, da je dejansko prebival v Sloveniji tudi po letu 1990, saj se je v Slovenijo vsakič vračala domov.

18. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami ministrstvo najprej opozarja, da je napačna trditev, da pritožnica zaradi izbrisa ni mogla pridobiti slovenskega potnega lista. Izdaja potnega lista namreč nima nobene zveze z izbrisom, ampak je slovenski potni list namenjen državljanom Republike Slovenije, kar pa pritožnica nikoli ni bila, zato slovenskega potnega lista tudi v primeru, če ne bi bila izbrisana, ne bi mogla pridobiti. Kar pa se tiče dovoljenj za stalno ali začasno prebivanje, pa si jih je pritožnica po takrat veljavni zakonodaji, seveda ob izpolnjevanju določenih pogojev, imela možnost urediti. Ministrstvo se tudi ne more strinjati z mnenjem pritožnice, da gre v tem primeru za situacijo iz šeste alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ki kot upravičeno odsotnost določa tudi primer, ko je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, razen v primerih, ki so v nadaljevanju te alineje navedeni. Ta alineja namreč ureja primere, ko je bil osebi ob poskusu vstopa v Republiko Slovenijo, ta vstop dejansko bil zavrnjen in ne primerov, ko oseba iz drugih razlogov vstopiti ni niti poskušala. Tako tudi iz že pojasnjenih razlogov tega, da je pritožničin sin poizvedoval na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Berlinu o možnosti pridobitve potnega lista in dovoljenja za prebivanje, ni mogoče šteti kot zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo. Vse pritožničine navedbe o tem, da ji je bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo, pa so v nasprotju z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, iz katerih izhaja, da je pritožnica lahko s svojim potnim listom Bosne in Hercegovine vstopala v Republiko Slovenijo. Neutemeljen pa je tudi pritožničin predlog v pritožbi, da bi se kot priča zaslišal njen sin C.C., saj je le-ta v ponovnem postopku bil zaslišan kot priča. 19. V zvezi s tem ministrstvo pojasnjuje, da to, da je pritožnica v prošnji za državljanstvo navedla svoj naslov v L., ki ga je tudi štela za središče svojih življenjskih interesov, ne more imeti vpliva na oceno pritožničinega dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 naprej. Ta navedba v prošnji namreč ne more spremeniti dejstva, da je pritožnica dolga leta živela in še živi v Nemčiji, tam je delala in tam je tudi živela celotna njena družina.

20. V zvezi s pritožbeno navedbo, da zgolj iz razloga, ker je pritožnica iz ekonomskih interesov v želji po boljšem zaslužku odšla v Nemčijo, ni mogoče šteti, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji, pa pristojni organ pritožnici pojasnjuje, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bilo zgolj na podlagi njenega dela v Nemčiji ocenjeno, da je tam bilo središče njenih življenjskih interesov. Zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena. V postopku je bilo namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je pritožnica od 1. 1970 delala v Nemčiji, kamor je prišla z otrokoma, mož pa je odšel že pred njo in tretji otrok se jima je rodil v Nemčiji. Kakor izhaja iz izjav pritožničinega sina C.C., ki je bil v postopku zaslišan kot priča, je tudi on, čeprav rojen v Republiki Sloveniji, celotno šolanje opravil v Nemčiji, kjer sedaj tudi dela iz živi. Ministrstvo poudarja, da pritožnica razen lastništva hiše in prihajanja na dopust v Republiko Slovenijo, kakšnih drugih vezi z Republiko Slovenijo na dan 23. 12. 1990 v postopku ni uspela izkazati, iz vseh predloženih in pridobljenih dokazov pa izhaja, da v Zvezni republiki Nemčiji ni bila le zaposlena, tam je živela in še živi njena družina, njeni otroci so se tam šolali in tam živijo in tudi sama po upokojitvi še del leta preživi v Zvezni republiki Nemčiji, kar kaže, da je bilo na dan 23. 12. 1990 in še vedno je središče njenih življenjskih interesov v Zvezni republiki Nemčiji.

21. Nadalje pritožnica v pritožbi navaja, da je njeno dejansko bivanje v Republiki Sloveniji razvidno tudi iz kopije potnega lista Bosne in Hercegovine, kjer je razviden prestop državne meje z Avstrija 22. 8. 1994 in še en nečitljiv žig iz leta 1995. V zvezi s temi navedbami ministrstvo pojasnjuje, da zgolj vstop v Republiko Slovenijo, kakor tudi večkratni vstopi, sami po sebi ne morejo izkazovati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, saj dejansko življenje v Republiki Sloveniji glede na ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave.

22. V tožbi tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje. V tožbi pravi, da je bilo v Republiki Sloveniji središče njenih življenjskih interesov v smislu 1.č člena ZUSDDD in 3. člena ZPPreb. Drži sicer, da je odpotovala v Nemčijo zaradi zaposlitve B.B., vendar se je redno vračala v Slovenijo, kjer sta bila solastnika stanovanjske hiše na naslovu Y. Dejstvo, da je tožeča stranka odšla v Nemčijo zaradi zaposlitve omenjenega, ne more samo po sebi pomeniti, da je bila Nemčija središče njunih življenjskih interesov. Tožeča stranka se je vračala v Slovenijo kadarkoli je mogla skupaj z B.B., in sicer v času dopustov poleti, okrog novega leta in vsakič, ko jima je to dopuščal čas. Navedeno so potrdile tudi vse zaslišane priče, in sicer Č.Č., D.D. in E.E., ki so vse bližnje sosede. Bivališče na naslovu Y. sta smatrala za svoj dom, kar pomeni, da sta se v primerih, ko sta prišla v Slovenijo vračala domov in ne morebiti prihajala na dopust. Bivališča v Nemčiji nikdar nista smatrala za središče njunih življenjskih interesov niti kot njun dom, pač pa zgolj zaradi zaposlitve B.B. Iz tega razloga se je tudi njun sin C.C. šolal v Nemčiji in ne v Sloveniji, čeprav je bil v Sloveniji rojen.

23. Tožena stranka je premajhno težo podelila izjavam zaslišanih prič Č.Č., D.D. in E.E., ki so dejansko izpovedale o tem, da sta se tožeči stranki vračali v Republiko Slovenijo in kako pogosto. Pri tem pa so tudi navedene priče smatrale, da sta se tožeči stranki, ko sta prihajali v Slovenijo, vračala domov. V tej zadevi ni nepomembno, kako so drugi ljudje videli oba tožnika in kje so druge ljudje, zlasti sosednje, videli kje je središče njunih življenjskih interesov. V izpodbijani odločbi tožena stranka ne povzema celovito njihovih izjav, zlasti ne njihovih izpovedi o tem, da sta se tožnika redno vračala domov. Pač pa je tožena stranka povzela zgolj tiste dele njihovih izpovedi, na podlagi katerih utemeljuje zavrnitev njune prošnje, torej, da so vedeli za njihovo zaposlitev v Nemčiji. O teh delih izjav se tožena stranka ni opredelila, čeprav so po mnenju tožečih strank ključne za pravilno odločitev v tej zadevi. Iz tega razloga izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

24. Na to, da je tožeča stranka dejansko živela v Republiki Sloveniji, kaže tudi dejstvo, da je zaprosila za pridobitev slovenskega državljanstva, pri čemer je kot svoj aktualni naslov navedla naslov v Sloveniji, to je Y. in ne morebiti naslova v Nemčiji. Tudi pisanja so bila tožeči stranki vročena na ta naslov (gre za odgovor Ministrstva z dne 16.7.1992, katerega je tožeča stranka tudi prevzela). Tudi to kaže, kje je tožeča stranka smatrala, da je središče njenih življenjskih interesov, kar pri celotni zadevi ni zanemarljivo.

25. V dokazne namene je tožeča stranka tekom upravnega postopka predložila tudi kopijo potnega lista A.A., ki ga je izdala bivša SFRJ in kjer so zabeleženi prestopi državne meje z Avstrijo. Tudi iz tega dokaza se nakazuje, da je tožeča stranka dejansko živela in prihajala v Slovenijo.

26. Na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj bi tožena stranka morala napraviti drugačne dejanske zaključke in ugotoviti, da je bilo središče življenjskih interesov tožeče stranke v Sloveniji, ker je tam dejansko prebivala tudi po 23.12.1990. Na podlagi navedenega bi tožena stranka morala prošnji tožeče stranke ugoditi.

27. Tožeča stranka predlaga, da sodišče samo ugotovi dejansko stanje v zvezi z dejanskim bivanjem tožečih strank v Sloveniji od 23.12.1990 dalje in na podlagi 6S.člena ZUS-1 izpodbijani upravni akt odpravi in s sodbo samo odloči o stvari. Predlaga tudi zaslišanje tožeče stranke, A.A. in C.C. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

28. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

29. Po prejemu tožbe, ki sta jo vložila tožnica in njen mož B.B. zoper upravni akt o zavrnitvi prošnje tožnice in zoper upravni akt o zavrnitvi prošnje B.B., je sodišče v skladu z določilom 1. odstavka 42. člena ZUS-1 odločilo, da se tožbi razdružita in obravnavata v samostojnih upravnih sporih in sicer tako, da se tožba A.A. zoper odločbo Upravne enote Radovljica št. 214-415/2013-65 z dne 19. 6. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-127/2015/2 (1312-14) z dne 27. 8. 2015 obravnava samostojno in v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1414/2015, tožba B.B. pa se obravnava v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 1645/2016. Obrazložitev k drugi točki izreka:

30. Tožba ni utemeljena.

31. Pravni standard dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je sui generis institut, ki ga je treba obravnavati izključno v povezavi z namenom ZUSDDD, ki je v popravi določenih krivic, in zato za ugotovitev dejanskega življenja v Sloveniji na podlagi ZUSDDD ni bistveno, ali je tožeča stranka imela v relevantnem obdobju subjektivno željo oziroma prepričanje, da je njen edini, pravi ali glavni dom v Sloveniji in ne morebiti v Nemčiji. Dejansko življenje po ZUSDDD, kot je pravilno na podlagi določb ZUSDDD poudaril upravni organ, pomeni, da je imel posameznik v Sloveniji »središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da so med posameznikom in Slovenijo obstajale dejanske in trajne povezave. Ker pri tožeči stranki ne gre za situacijo, da bi njena odsotnost v relevantnem obdobju trajala manj kot leto dni, je bistven razlog njene odsotnosti. Tretji odstavek člena 1.č ZUSDD našteva razloge, ki jih je zakonodajalec predpisal kot tiste, ki lahko opravičijo odsotnost v obdobju prvih petih let po zapustitvi Slovenije v povezavi z izbrisom. Vendar pa nobenega razloga iz tega določila ni mogoče povezati z okoliščinami, ki jih navaja tožeča stranka in tudi v pritožbi ali v tožbi se ne sklicuje na nobeno konkretno določilo tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožeča stranka je meseca aprila leta 1970 odšla delat v Nemčijo in je tam delala ter živela z možem in otroci tudi dokler ni šla v pokoj leta 2008. Tožnica v svojih izjavah tudi ni navajala, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, ker bi imela interes ali željo, da bi v Sloveniji živela in tudi nikdar ni bila zavrnjena pri vstopu v Slovenijo, kamor je po njenih navedbah potovala s potnim listom BiH oziroma ji vrnitev nikdar ni bila preprečena zaradi izbrisa. Redni prihodi v Slovenijo zaradi dopusta in posedovanje nepremičnine v Sloveniji in izjave prič, da je tožeča stranka (morebiti) imela subjektivno prepričanje, da je doma v Sloveniji, pa ni nekaj, kar bi lahko odtehtalo dejstvo, da je od leta 1970 stalno živela v Nemčiji, kjer je delala in kjer je živela njena družina in so se šolali njeni otroci, kar izpričuje, da je bilo središče njenih življenjskih interesov v Nemčiji v smislu ZUSDDD, četudi je gojila poseben odnos do »doma« v Sloveniji. Zato sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Obrazložitvi izpodbijanega akta pa sodišče dodaja naslednje:

32. Namen ZUSDDD je v določenem delu odpraviti nezakonitost, ki je bila povzročena osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992 - vendar se je zakonodajalec odločil, da upravičenja, ki iz ZUSDDD izhajajo, ne pripadajo vsem, ki so bili izbrisani, ne glede na to, ali so v času izbrisa oziroma nezmožnosti vrnitve v Slovenijo v povezavi z izbrisom ter še 10 let po tem imeli namen bivati v Sloveniji, ali tega namena niso imeli. Upravno sodišče je v predhodni sodni praksi v tovrstnih zadevah, kot so: I U 1930/2012-12, I U 1841/2012-7 z dne 13. 11. 2013, I U 1555/2013-13 ter I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 za izhodišče interpretacije ZUSDDD in uporabe tega zakona na konkretnih okoliščinah primera postavilo, da sodišče upošteva 1. odstavek 46. člena Protokola št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju: MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 – MP, Uradni list RS, št. 33/94) in da zakonitost tovrstnih upravnih aktov presoja tudi v luči sodbe Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 26. 6. 2012.(1)

33. Tako kot iz ZUSDDD tudi iz sodbe ESČP v zadevi Kurić ne izhaja, da mora država Slovenija vsakomur zgolj zato, ker je bil izbrisan, in ne glede na morebitne posebne okoliščine v zvezi z izkazanim namenom bivanja v Sloveniji, izdati odločbo o dovoljenju za stalno prebivanje za nazaj. V zadevi Kurić in ostali je bila izdana t.i. pilotska sodba za osem pritožnikov po 61. členu Pravil ESČP. Pilotsko sodbo ESČP izda v primerih ugotovljenih sistemskih ali strukturnih problemov uresničevanja MKVČP in ko obstajajo še odprti primeri na ESČP ali je pričakovati pripad istovrstnih sporov na ESČP. To pomeni, da v pilotskih sodbah ESČP presoje ne omeji na okoliščine konkretnih pritožnikov, ampak primer obravnava tudi s perspektive splošnejših ukrepov, ki bi morali biti sprejeti zaradi zavarovanja interesov (pravic) potencialno prizadetih oseb.(2)

34. ESČP je v zadevi Kurić ugotovilo, da so „izbrisani“ kot državljani bivše SFRJ zakonito bivali v Sloveniji več let in so imeli več pravic socialne in politične narave; izbris iz registra stalnega prebivalstva pa jim je povzročil izgubo zaposlitvenih priložnosti in zdravstvenega zavarovanja, nezmožnost obnovitve dokumentov, težave pri ureditvi pokojninskega varstva.(3) ESČP je v tej zadevi ugotovilo (poleg kršitve pravic do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije v zvezi z 8. členom MKVČP) tudi samostojno kršitev pravice do zasebnosti iz 8. člena MKVČP.(4) Kršitev pravice do zasebnosti je bila s stani ESČP ugotovljena, ker izbris kot poseg v pravico do zasebnosti ni bil predpisan z zakonom, pri čemer se je ESČP oprlo na odločitve Ustavnega sodišča RS;(5) ukrep je po mnenju ESČP sicer imel legitimen cilj v oblikovanju „telesa slovenskih državljanov“,(6) vendar pa ni bil nujen, saj bi bilo mogoče legitimen cilj zavarovati tudi s tem, da bi tisti, ki morda niso želeli dobiti državljanstva Republike Slovenije, imeli možnost v Sloveniji obdržati stalno bivališče.(7) Sodba v zadevi Kurić je pomembna tudi zato, ker je Veliki senat ESČP upošteval, da dejstvo naknadne izdaje dovoljenj za stalno prebivanje pritožnikom (Kurić, Mezga, Ristanović, Berisha, Ademi in Minić) ne predstavlja ustreznega in zadostnega varstva,(8) in je z izrekom sodbe Veliki senat ESČP državi Sloveniji med drugim naložil tudi sprejem ustrezne kompenzacijske sheme za žrtve omenjene kršitve.(9)

35. Vendar pa je Veliki senat ESČP za dva od osmih pritožnikov (Dabetić in Ristanović) razsodil, da z vidika procesne predpostavke za sprejem njune pritožbe v presojo ESČP nista izčrpala pravnih sredstev v Sloveniji, ker v postopku pred ESČP nista izkazala, da bi po izbrisu na kakršen koli način izrazila želji po bivanju v Sloveniji, to je, da bi sprožila kakršna koli pravna dejanja v smeri ureditve statusa.(10) V tej luči je treba po mnenju Upravnega sodišča pristopiti k razlagi zakonskih določil, ki jih je organ pravilno uporabil v konkretnih okoliščinah danega primera; gre za določili 3. odstavka 1.č. člena ZUSDDD.

36. Upravno sodišče je že v zadevah I U 1930/2012-12 z dne 19. 6. 2013 in I U 1555/2013-13 zavzelo stališče, da določilo prve alineje 3. odstavka 1.č člena ZUSDDD, po katerem, /.../ „če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva“, /.../ zajema tudi situacijo, ko je oseba v času izbrisa bila začasno v drugi republiki bivše SFRJ in se zaradi posledic izbrisa ni mogla vrniti. Kajti pogoja, če je oseba zapustila Slovenijo zaradi posledic izbrisa, oziroma, če je oseba zapustila Slovenijo ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje, v luči omenjene sodbe v zadevi Kurić in ostali, ni mogoče razlagati ozko in dobesedno v tem smislu, da je pogoj izpolnjen samo, če je oseba zapustila Slovenijo neposredno po izbrisu in neposredno zaradi izbrisa. V okvir omenjenega določila namreč spadajo tudi situacije, ko je oseba bolj ali manj slučajno ali pa načrtno zaradi različnih možnih razlogov, a zgolj začasno zapustila Slovenijo pred izbrisom iz registra, pa se kasneje ni mogla vrniti zaradi tega, ker ni več imela ustreznih dokumentov, ker je bila izbrisana. Teh okoliščin tožeča stranka niti ni zatrjevala. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da tožnica ni v zadostni meri izkazala dejanskega prebivanja v Sloveniji, saj Slovenije ni zapustila zaradi oziroma v povezavi z izbrisom (1. alineja 4. odstavka 1.a člena ZUSDDD) ali da se ni mogla vrniti v Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah, naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov (4. alineja 4. odstavka 1a. člena ZUSDDD).

37. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Tožeča stranka sicer ni zahtevala glavne obravnave, je pa predlagala zaslišanje prič A.A. in C.C., pri čemer je bil drugi zaslišan že v upravnem postopku. Vendar pa tožeča stranka ni navedla, kako oziroma v čem bi lahko pričevanje, njenega moža, ki je tudi tožnik v upravnem sporu, ali ponovno zaslišanje sina, lahko vplivalo na drugačno dokazno oceno. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“(11) Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.(12) Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

38. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

opomba (1) : Določilo 46. člena Protokola št. 11 h MKVČP določa, da se visoke pogodbenice obvezujejo, da bodo spoštovale končno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke.

opomba (2) : Case of Kurić and others v Slovenia, 26. 6. 2012, odst. 413. opomba (3) : Ibid. odst. 356. opomba (4) : Ibid. 360-362. V primerljivem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izbris iz registra stalnega prebivalstva oseb, ki se zaradi izbrisa niso mogli vrniti v Slovenijo, pomenil „neskladje“ s pravico do varnosti in osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in s pravico do prepovedi neenakega obravnavanja iz 2. odstavka 14. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-II-1/10 z dne 10. 6. 2010, odst. 24).

opomba (5) : Case of Kurić and others v Slovenia, odst. 341-349. opomba (6) : Ibid. odst. 351-353. opomba (7) : Ibid. odst. 354-359. opomba (8) : Ibid. odst. 267-268. opomba (9) : Ibid. odst. 415, 9 točka izreka sodbe.

opomba (10) : Ibid. odst. 292. opomba (11) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. opomba (12) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.