Jedro

Kršitev (ob izrekanju poznejše sodbe ni bilo odločeno o prejšnji pravnomočni pogojni obsodbi) se lahko uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar se mora odpraviti s t.i. nepravo obnovo kazenskega postopka.

Izrek

I. Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se ugotovi, da je bilo s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 18.1.2005, kršeno določilo 4. odstavka 52. člena KZ na način iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo izrečeno obsojenemu M.J. II. Zahteva za varstvo zakonitosti se v delu, ki se nanaša na izrek kazenske sankcije obsojenemu S.M., zavrne.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 18.1.2005 sta bila S.M. in M.J. spoznana za kriva kaznivega dejanja ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ in pa kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ. Sodišče je S.M. za prvo dejanje določilo z uporabo omilitvenih določil kazen dve leti in šest mesecev zapora, za drugo pet mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen dve leti in deset mesecev zapora, M.J. pa je za prvo dejanje z uporabo omilitvenih določil določilo kazen dve leti zapora, za drugo pet mesecev zapora in mu nato izreklo enotno kazen dve leti in štiri mesece zapora. Sodišče je v izrečeno kazen obsojenemu M.J. vštelo čas prebit v priporu, deloma je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanega D.K. tako, da je obema obsojencema naložilo v plačilo 150.000 SIT, v presežku pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Oba obsojenca je sodišče oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 18.1.2005 delno ugodilo pritožbam obtoženih S.M., M.J. ter zagovornika S.M. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženega M.J. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ, za kaznivo dejanje po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ pa mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto. Glede obtoženega S.M. je spremenilo pravno opredelitev za kaznivo dejanje ropa tako, da je to dejanje opredelilo po 1. odstavku 213. člena KZ, v odločbi o kazenski sankciji pa tako, da je obtoženemu S.M. izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje ropa določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje velike tatvine pet mesecev zapora in mu nato določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora s preizkusno dobo tri leta.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovna državna tožilka spec. A.M. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je bil z njo kršen kazenski zakon na način iz 5. točke 372. člena ZKP v delu, ki se nanaša na kazensko sankcijo izrečeno obema obsojencema. V obrazložitvi zahteve vložnica ugotavlja, da je iz izpiska iz kazenske evidence za obsojenega J. razvidno, da mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 3.7.2000 izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo petih let. V tem postopku je bil obsojeni J. obsojen za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je bil pogojno obsojen po prejšnji obsodbi, pri čemer preizkusna doba do izdaje sodbe sodišča druge stopnje še ni potekla. Po mnenju vložnice bi se moralo sodišče druge stopnje v tem položaju v skladu s 1. odstavkom 53. člena KZ vprašati, ali bi bila ob izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 3.7.2000 podana podlaga za izrek pogojne obsodbe, če bi se takrat vedelo za kaznivo dejanje tatvine, za katerega se je obsojencu sodilo v tem postopku. Če bi sodišče na to vprašanje odgovorilo negativno, bi moralo ravnati v skladu s 1. odstavkom 53. člena v zvezi s 3. odstavkom 52. člena KZ in obsojencu izreči enotno zaporno kazen, če pa bi odgovorilo pozitivno, pa bi mu moralo v skladu z 2. odstavkom v zvezi s 4. odstavkom 52. člena KZ enotno kazen določiti v okviru pogojne obsodbe. Vložnica nadalje ugotavlja, da sodišče druge stopnje v nasprotju s KZ ni storilo ne enega ne drugega in je ravnalo tako, kot da prejšnja obsodba sploh ne bi bila izrečena.

V zvezi s kazensko sankcijo, izrečeno obsojenemu S.M. pa vložnica ugotavlja, da iz kazenske evidence izhaja, da so mu bile izrečene pravnomočne sodbe:1. s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 1.7.1996 kazen eno leto in šest mesecev zapora, s prestajanja katere je bil predčasno odpuščen; 2. s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 20.2.2002 denarna kazen 200.000 SIT in 3. s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 31.3.2003 enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora, s prestajanja katere je že bil predčasno odpuščen.

Vložnica nadaljuje, da je obsojenec obe kaznivi dejanji, ki sta predmet tega postopka, storil še preden sta mu bili izrečeni kazni zapora po sodbah iz 1. in 2. alineje. V skladu s 1. odstavkom 48. člena KZ bi moralo sodišče druge stopnje obsojencu izreči enotno kazen, v katero bi mu vštelo že prestane kazni po prejšnjih obsodbah in mu tako sploh ne bi smelo izreči pogojne obsodbe.

B.-I 4. Višje sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je obsojenemu M.J. izreklo kazen zapora za kaznivo dejanje ropa in velike tatvine tako, da ga je oprostilo kaznivega dejanja ropa, mu za kaznivo dejanje velike tatvine izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo že navedeno kazen in preizkusno dobo. Ob ugotovitvi, ki jo poudarja vložnica, da je bila obsojenemu J. s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 3.7.2000 izrečena pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo petih let in se sodišče ni odločilo za preklic te pogojne obsodbe po 1. odstavku 53. člena KZ, bi moralo ravnati v skladu s 4. odstavkom 52. člena KZ. Ker je sodišče spoznalo, da je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo, bi moralo po členu 47 KZ določiti enotno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje ter določiti novo preizkusno dobo. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo 4. odstavka 52. člena KZ na način iz 5. točke 372. člena ZKP.

Čeprav je podana kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca in mora takšno kršitev praviloma odpraviti sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, pa vendar to v tem primeru ni bilo mogoče. Z odločitvijo sodišča druge stopnje je postala sodba, s katero je bila izrečena pogojna obsodba, pravnomočna. Obsojenemu M.J. sta sedaj pravnomočno izrečeni dve pogojni obsodbi, ker sodišče ob izrekanju poznejše sodbe, s katero je izreklo pogojno obsodbo, ni odločilo o prejšnji pravnomočni pogojni obsodbi v skladu s 4. točko 52. člena KZ. Kršitev te določbe se lahko uveljavlja le z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar se mora odpraviti s t.i. nepravo obnovo kazenskega postopka kot posebnim pravnim sredstvom na način, ki ga določa 407. člen ZKP.

B.-II 5. Kršitev zakona, ki jo vložnica očita sodišču druge stopnje glede sankcije, izrečene obsojenemu S.M., ni podana. Stališče zahteve, ki ni posebej obrazloženo, je, da obsojencu, ko se mu sodi za dejanje, storjeno preden je prestal kazen iz prejšnje obsodbe, ne glede na to, ali je prejšnjo kazen do zadnjega sojenja že prestal ali ne, ni mogoče izreči pogojne obsodbe, ampak le kazen oziroma je kazen treba določiti in potem storilcu izreči enotno kazen po določbi 1. odstavka 48. člena KZ.

6. Takšne omejitve določbi 1. in 2. odstavka 51. člena KZ, ki določata, kateri pogoji morajo biti podani, da se sme izreči pogojna obsodba, ne vsebujeta. Iz določbe 1. odstavka 53. člena KZ, ki ureja preklic pogojne obsodbe sledi, da v primerih, ko sodišče po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje preden je bil pogojno obsojen, kazenski zakon dopušča, da je storilcu, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba in je kasneje sojen za dejanje, ki ga je storil prej, za to dejanje izrečena kazen ne da bi bila pogojna obsodba preklicana. Preklic pogojne obsodbe v takem primeru ni obligatoren, ampak fakultativen, prepuščeno je presoji sodišča, ali bi bila podlaga za izrek pogojne obsodbe tudi, če bi se že prej vedelo za dejanje, za katerega se kasneje sodi.

Enako velja za primere, ko se obsojencu kasneje sodi za dejanja, storjena preden je prestal kazni, za katere je bil prej obsojen oziroma se mu sodi za taka dejanja v času, ko je prej izrečene kazni že v celoti prestal. Ni videti razloga in tudi ne zakonske ovire, da sodišče za dejanje, za katero sodi potem, ko je obsojenec prestal že prej izrečene kazni, ne bi smelo izreči pogojne obsodbe, če ugotovi, da je mogoče pričakovati, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj glede na osebnost storilca, na njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva vrhovne državne tožilke v tem delu ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.