Jedro

Že samo kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe, za katero je bil tožnik pravnomočno obsojen, je takšne narave, ki dela tožnika neprimernega za posest in nošenje orožja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 866/98-15 z dne 31.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.4.1998. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 12.2.1998, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za nabavo lovskega orožja (1. točka izreka) ter hkrati odločeno, da se tožniku odvzame lovska puška in orožni list za to orožje ter lovska puška z risano cevjo in dovoljenje za posest tega orožja.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik pri prvostopnem upravnem organu zaprosil za dovoljenje za nabavo dveh lovskih pušk. Ker pa je upravni organ med postopkom pridobil podatke o njegovi predkaznovanosti zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ter prekrškov zoper javni red in mir, je istočasno po uradni dolžnosti uvedel postopek za odvzem orožnega lista, orožja in streliva, ki ga je tožnik že posedoval. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je odločba o neizdaji dovoljenja za nabavo lovskega orožja ter o odvzemu le tega pravilna in zakonita. Zakon o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90, v nadaljevanju: ZOro) v 3. alinei 1. odstavka 19. člena določa, da se dovoljenje za nabavo orožja, orožni list oziroma dovoljenje za posest orožja ne more izdati med drugim tudi osebi, obsojeni za tako kaznivo dejanje oziroma kaznovani za tak prekršek zoper javni red in mir ali za hujše prekrške po tem zakonu, ki jo dela neprimerno, da bi imela in nosila orožje, ali je mogoče od nje pričakovati, da bo orožje zlorabila. Iz upravnih spisov nesporno izhaja, da je bil tožnik s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.9.1997, spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 133/1 KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba dveh mesecev zapora za dobo dveh let. Ker gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, je tudi po oceni sodišča prve stopnje pravilna odločitev prvostopnega upravnega organa in tožene stranke, saj so po ZOro izpolnjeni pogoji, ki dovoljenja za nabavo orožja ne dovoljujejo izdati. Po določilu 1. alinee 31. člena ZOro se orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo odvzamejo, če nastopi primer iz 2. ali 3. alinee 1. odstavka 19. člena tega zakona. Ker je bilo po oceni prvostopnega sodišča v upravnem postopku dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in materialni predpis tudi pravilno uporabljen, je odločba o odvzemu orožja pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče kot neutemeljen zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da mu ni bila dana možnost sodelovati kot stranka v postopku, saj takšne navedbe nasprotujejo podatkom upravnega spisa. Neutemeljene so nadaljnje tožnikove navedbe o nepravilnih ugotovitvah v kazenskem postopku in postopku o prekršku, ker gre v teh primerih za neodvisne samostojne postopke, katerih meritorne odločitve je bil upravni organ dolžan upoštevati. Glede naknadno predložene odločbe sodnika za prekrške v Novem mestu z dne 3.3.1999, s katero so bile razveljavljene klavzule pravnomočnosti na dveh odločbah o prekršku, pa sodišče pripominja, da gre v tem primeru za tožbeno novoto, ki na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe tožene stranke nima nobenega vpliva.

Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče se sklicuje na dejstvo, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 133/1 KZ in mu je bila izrečena pogojna obsodba dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, zaradi česar je neprimeren, da bi imel ali nosil orožje. Prepričan je, da za ugotovitev neprimernosti, ki ima zanj tako drastične posledice (saj mu preprečuje nadaljnje ukvarjanje z lovom, ki je njegov življenski smisel), ni dovolj le vpogled v kazensko sodbo in v odločbe o prekršku brez izvajanja drugih dokazov v kontradiktornem postopku. Očitano kaznivo dejanje in prekrški niso imeli nobene zveze z nošenjem in posestjo oziroma uporabo orožja. Tožnik orožja v vsem svojem življenju, od tega več kot 10 let kot aktiven lovec, ni nikoli uporabil v druge namene kot za lov. Zaključek upravnih organov, da bi orožje lahko zlorabil, je popolni konstrukt in ne more temeljiti na relevantnih dejstvih.

Njegova lovska družina mu je izdala pozitivno mnenje, da ni nikoli kršil lovskih pravil in da ni bil disciplinsko obravnavan, med lovci pa uživa zaupanje in je vzor ostalim članom v družini, kar je razvidno iz mnenja lovske družine, ki se nahaja v spisu. Ravno tako se ne strinja z mnenjem prvostopnega sodišča, da na razsojo v zadevi nima vpliva okoliščina, da je bila klavzula o pravnomočnosti dveh odločb o prekršku razveljavljena. Postopek o prekršku je bil namreč ustavljen in zato ne more veljati za krivega očitanih prekrškov, zaradi česar tudi ne more biti neprimeren za nošenje orožja.

Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja in jih ne ponavlja.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno in je zakonitost izpodbijanega upravnega akta presodilo na tej podlagi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, na podlagi podatkov iz upravnih spisov, je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, s katero je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje lahke telesne poškode. Navedena kazenska sodba je javna listina in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Dejstva in okoliščine, ugotovljene ali potrjene v javni listini po organu, ki je bil za to pristojen, šteje organ, ki vodi upravni postopek za dokazane. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da očitano kaznivo dejanje ni imelo nobene zveze z nošenjem in posestjo oziroma uporabo orožja. Enako kot tožena stranka tudi pritožbeno sodišče meni, da je kaznivo dejanje, za katero je bil tožnik pravnomočno obsojen, takšne narave, ki ga dela neprimernega za posest in nošenje orožja, ter da obstaja bojazen, da bi v konfliktni situaciji lahko orožje zlorabil. Tožnik se v pritožbi sklicuje na odločbo sodnice za prekrške z dne 3.3.1999, s katero je bila po izdaji obeh upravnih odločb, razveljavljena klavzula o pravnomočnosti na dveh odločbah o prekršku in postopek o prekrških ustavljen, ker je pregon že absolutno zastaral. Ne glede, da gre za tožbeno novoto, pa to na odločitev upravnih organov in prvostopnega sodišča ne bi moglo vplivati, saj je že samo kaznivo dejanje povzročitve lahke telesne poškodbe, za katero je bil tožnik pravnomočno obsojen, takšne narave, ki dela tožnika neprimernega za posest in nošenje orožja. V obravnavanem primeru je bil zato tudi po presoji pritožbenega sodišča materialni zakon (1.alinea 31. člena, v zvezi s 3. alineo 1. odstavka 19. člena ZOro) pravilno uporabljen.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.