Jedro

Določbe 1. točke 164. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke so v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/83) določila, da je delavcu mogoče izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, če neopravičeno izostane z dela najmanj pet delovnih dni oziroma tri delovne izmene v šestih mesecih. Postopek ugotavljanja upravičenosti odsotnosti zaradi bolezni je urejal 127. člen Samoupravnega sporazuma o postopkih in o načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 6/81), ki je določal, da mora delavec, katerega začasno delovno nezmožnost ugotovi zdravnik izven kraja delovnega prebivališča, ki ni pooblaščen za ugotavljanje delavčeve delovne nezmožnosti, o ocenjeni zdravstveni nezmožnosti v roku treh dni obvestiti zdravnika, ki je pooblaščen za ugotavljanje delavčeve delovne nezmožnosti. Za tem se je delavčeva delovna nezmožnost ugotavljala po predpisanem postopku. Delavec, ki brez opravičenih razlogov ni upošteval pravil omenjenega sporazuma, a se je skliceval na bolezen kot razlog za odsotnost z dela zaradi bolezni, je lahko bil upravičeno osumljen, da bolezen ni bila razlog njegovih izostankov, oziroma da bolezen ni bila takšna, da bi upravičevala delavčev izostanek z dela. Njegovi izostanki so bili neupravičeni, zato je bilo zoper delavca mogoče izvesti disciplinski postopek ter mu v skladu s predpisi izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da naj razveljavi sklepe disciplinskih organov tožene stranke, s katerimi mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zaradi osmih neopravičenih izostankov z dela v rednih izmenah v obdobju od 5. do 27. februarja 1989. Sodbo sodišča prve stopnje je potrdilo sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ter da je bilo pred sodiščem prve stopnje zmotno uporabljeno materialno pravo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revident navaja, da je sodišče druge stopnje v tej zadevi že odločilo v letu 1990. Ugodilo je pritožbi tožnika, s katero je ta izpodbijal zavrnilno sodbo, izdano leta 1990, v kateri je bilo ugotovljeno, da je ostalo neraziskano vprašanje, ali je tožnik dejansko kriv za neupravičene izostanke, če mu je zdravnik izdal dve potrdili o bolezni. Teh potrdil sodišči nista dokazno ocenili, prav tako pa se tudi nista opredelili do tožnikovega osebnega odnosa do izostankov. Iz obrazložitve sklepa disciplinske komisije z dne 21.6.1989 je razvidno, da je tožnik navajal, da poseduje bolniške liste, kljub temu pa je ugovorni organ v sklepu z dne 1.8.1989 navedel, da tožnik ni bil "angažiran pri dokazovanja odsotnoti z dela". Ta organ je ocenil, da je tožnik ravnal malomarno (lažja malomarnost), olajševalnih okoličin ni našel, najstrožji disciplinski ukrep pa je sprejel med drugim tudi iz generalnopreventivnih namenov. Revident navaja, da je iz ugotovljenih dejstev povsem jasno, da je z dela izostal zaradi obolelosti organizma. Bil je slabega zdravstvenega stanja, večkrat mu je bila odobrena bolniška odsotnost, med drugim tudi na podlagi potrdil drugih zdravstvenih domov. Kršitve ni storil, saj je za storitev kršitve potrebna "zavest in volja, da delavec želi neopravičeno biti odsoten z dela in da se zaveda te svoje odsotnosti". Potrdilo zdravstvenega doma v Banja Luki je pristno, torej je bil revident upravičeno odsoten z dela. Zgolj zato, ker ni bil aktiven pri dokazovanju upravičenosti odsotnosti, še ne more biti spoznan za odgovornega za storitev disciplinske kršitve.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 ter na pravilno uporabo materialnega prava (določba 386. člena ZPP/77). Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Določbe 1. točke 164. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke so v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/83) določila, da je delavcu mogoče izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja, če neopravičeno izostane z dela najmanj pet delovnih dni oziroma tri delovne izmene v šestih mesecih. Postopek ugotavljanja upravičenosti odsotnosti zaradi bolezni je urejal 127. člen Samoupravnega sporazuma o postopkih in o načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva (Uradni list SRS, št. 6/81), ki je določal, da mora delavec, katerega začasno delovno nezmožnost ugotovi zdravnik izven kraja delovnega prebivališča, ki ni pooblaščen za ugotavljanje delavčeve delovne nezmožnosti, o ocenjeni zdravstveni nezmožnosti v roku treh dni obvestiti zdravnika, ki je pooblaščen za ugotavljanje delavčeve delovne nezmožnosti. Za tem se je delavčeva delovna nezmožnost ugotavljala po predpisanem postopku. Delavec, ki brez opravičenih razlogov ni upošteval pravil omenjenega sporazuma, a se je skliceval na bolezen kot razlog za odsotnost z dela zaradi bolezni, je lahko bil upravičeno osumljen, da bolezen ni bila razlog njegovih izostankov, oziroma da bolezen ni bila takšna, da bi upravičevala delavčev izostanek z dela. Njegovi izostanki so bili neupravičeni, zato je bilo zoper delavca mogoče izvesti disciplinski postopek ter mu v skladu s predpisi izreči ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Trditev revidenta, da sodišči prve in druge stopnje nista raziskali in ocenili vprašanja tožnikove krivde v zvezi z zahtevo pritožbenega sodišča, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo, da se revident ni ravnal po omenjenih določilih samoupravnega sporazuma. Ugotovilo je, da je tako ravnal čeprav je vedel, kakšen je postopek v primeru, če zboli v kraju izven svoje zaposlitve. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno utemeljilo z izvedbo katerih dokazov je prišlo do te ugotovitve, s katero je še dodatno preverilo sicer že pred organi tožene stranke ugotovljena dejstva, ki so utemeljevala sklep, da je revident vedoma opustil svojo dolžnost obveščanja iz obstoječega samoupravnega sporazuma. S tem je izgubil možnost, da se učinkovito brani v disciplinskem postopku, v katerem je bil utemeljeno osumljen neupravičenih izostankov. V času odločanja disciplinski organi tožene stranke niso posedovali dokazil, ki bi jih moral disciplinskim organom predložiti revident, in iz katerih bi lahko utemeljeno sklepali, da je bil revidentov izostanek upravičen, zato so ocenili, da je izostal z dela neupravičeno. Revident je šele kasneje pridobil zdravniška spričevala, ki so bila v postopku ocenjena kot neverodostojna. Če se je zanašal na ta zdravniška spričevala, mu v zvezi z neupravičenostjo izostanka ni mogoče očitati naklepa, mogoče pa mu je očitati malomarnost, saj je vedel, da z dela ne bi smel izostati, če izostanka ne bo mogel opravičiti. Kršitev predpisanega postopka ugotavljanja upravičenosti do odsotnosti zaradi bolezni same po sebi niso sankcionirane s tem, da bi zaradi njih delavčeva odsotnost štela za neupravičeno. Tožnik je imel možnost, da je opravičenost odsotnosti v dokaznem postopku opravičeval tudi na drug način, kar je tudi storil, vendar neuspešno, saj mu ni uspelo dokazati, da je bila njegova odsotnost upravičena. Revident se neutemeljeno sklicuje na pristnost zdravniških spričeval, ki jih je tožnik pridobil v zdravstvenem domu v Banja Luki. V sodnem postopku sta bili ti listini ocenjeni kot neverodostojni. Tako ugotovljenega dejanskega stanja pa revident po določilih 385. člena ZPP/77 z revizijo ne more izpodbijati.

Določbe ZPP/77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/41-I, 45/I/94) predpis Republike Slovenije.