Jedro

Vinjenost delavca na delovnem (1,70 promila alkohola v izdihanem zraku), predstavja hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere lahko delodajalec izredno odpove PZ.

Ker je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu upravljalec procesa čistilne naprave, bi bila lahko ogrožena varnost prizvodnje in ostalih delavcev in njegove varnosti, saj je pri vojemdelu hodil po 3 m visokih stezah, tožena stranka pa je tudi izgubila zaupanje v tožnika, mu je zakonito prepovedala opravljati nadalnje delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je odločba tožene stranke z dne 19.6.2003 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita in se razveljavi. Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za vrnitev tožnika nazaj na delo z dnem 20.6.2003, prijave v socialno zavarovanje po osnovi osebnega količnika plače tožnika 1,85 od tega dne dalje, vpisa delovne dobe v delovno knjižico in povrnitve pravdnih stroškov. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Tožnik je vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi in odloči o pravdnih stroških postopka. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil tožnik vinjen in da je bil preizkus alkoholiziranosti opravljen v skladu z zakonom in splošnimi akti tožene stranke in njeno podjetniško kolektivno pogodbo z aparaturo, za katero je sodišče štelo, da je bila brezhibna. Prav nobenega dokaza ni bilo, da je bil tožnik preizkušan z aparaturo znamke Drager, ki je sicer last tožene stranke. Tožnik bi bil lahko preizkušan z drugo aparaturo v lasti podjetja X, za katero pa ni bilo podatka o kalibraciji. V dvomu bi bilo tako potrebno šteti navedeno v korist tožnika. Dejstvo je, da tožnik ni kazal znakov vinjenosti in se ni počutil vinjenega, čeprav je po podatkih merjenja imel 1,70 promile alkohola v izdihanem zraku. Tožnik ne bi mogel normalno delati in govoriti, kaj šele delati na višini in hoditi po cca 0,5 m ozkih premostitvah med objekti vzdrževanja. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa le dodaja: Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča po pravilno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka dne

11.6.2003 pri tožniku v prisotnosti preiskovalca T. K. in odgovorne osebe A. B. opravila preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom znamke Drager, ki je pokazal 1,70 promile alkohola v izdihanem zraku. Tožena stranka je v nadaljevanju tožniku izdala izredno odpoved delodajalca po 2. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil predhodno vabljen na razgovor oz. zagovor, ki pa se ga kljub prejetemu vabilu ni udeležil. Tožena stranka je tožniku poskušala vročiti izredno odpoved v prostorih delodajalca dne 19.6.2003, vednar je le-ta brez utemeljenega razloga vročitev odklonil, zato je bilo v skladu s

144. členom ZPP v zvezi z določilom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) šteti, da je bila vročitev pravilno opravljena.

Glede na podane pritožbene ugovore o tem, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 11.6.2003 ni zaslediti, da je pooblaščeni delavec podjetja X dejansko opravil preizkus alkoholiziranosti z napravo, ki je bila predhodno v lasti tožene stranke, se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in glede na podani pritožbeni ugovor v zvezi z navedenim dodatno ugotavlja, da je dne 11.6.2003 opravil preizkus alkoholiziranosti tudi T. K. in delovodja A. B. in je aparat ustrezno pokazal, da ni bil prisoten alkohol v izdihanem zraku, potem, ko je opravil alkotest tožnik, pa je kazal rezultat 1,70 promila alkohola v izdihanem zraku. Iz zapisnika o razgovoru oz.

zagovoru z dne 19.6.2003 tudi izhaja, da sta vodja izmene OE čistilne naprave in pooblaščeni delavec družbe Y Ljubljana skladno izpovedala, da je pred začetkom opravljanja delavec bil seznanjen s postopkom izvedbe preizkusa in je tudi povedal, da je doma spil 5 brizgancev in je celo predlagal, da namesto njega še enkrat piha vodja izmene, s tem, da je bil predlog s strani vodje izmene kakor tudi s strani pooblaščene osebe kategorično odklonjen. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je bil tožnik alkoholiziran na delovnem mestu, s čemer je storil hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti po določilu 2. alinee 111. člena ZDR.

Glede na podani pritožbeni ugovor o tem, da ni bilo izkazano, da ni bilo v postopku dokazano, da je dejansko šlo za aparat tožene stranke, ki je bil dan v uporabo poslovnemu partnerju tožene stranke, ki je izvajala kontrole alkoholiziranosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča T. K. pojasnil, da je tožena stranka imela v lasti le en alkoskop, aparat pa se dejansko nahaja na vhodu št. 1 pri toženi stranki in to pri varnostnikih.

Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je bil test opravljen prav s tem aparatom.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka tožnikovo morebitno alkoholiziranost lahko ugotavljala tako z aparatom za preizkus alkoholiziranosti kot tudi s pričami in ob tem izrecno poudarja, da delovnopravna zakonodaja delodajalcu ne omogoča analogne uporabe določil Zakona o varnosti v cestnem prometu, ko naj bi po stališču tožnika morala tožena stranka odrediti za tožnika odvzem telesnih tekočin (kri in urin).

Poudariti je, da je tožnik delal na delovnem mestu upravljalec procesa in pri delu vršil nadzor in uravnaval procesne naprave na osnovi procesnih parametrov in pridobljenih rezultatov kontrolnih analiz ter ukrepa in usklajuje vodenje procesnih naprav z drugimi fazami procesa, kar zahteva natančnost pri delu, neovirano sposobnost odločanja in razvite ročne spretnosti, kar v opitem stanju nikakor ni mogoče zagotoviti. Zaradi tožnikovega ravnanja je bila tako ogrožena varnost proizvodnih procesov in ostalih delavcev ter tudi samega tožnika in s tem porušeno zaupanje delodajalca v delo delavca, ker je tožena stranka ocenila tudi možnost ponavljanja kršitev delovnih obveznosti. Tožnik je pri svojem delu moral hoditi tudi na višini 3 m po ozkih stezah in brez ograje in bi tako lahko prišlo do hujše nesreče pri delu, kar se je nedvomno moral zavedati tudi tožnik. Tako je bila tožena stranka tudi dolžna, da mu je takoj po preizkusu alkoholiziranosti prepovedala opravljati nadaljnje delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka upoštevaje pri tem uspeh v pravdi, kot to določa 154. člen ZPP in

2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) ki določa, da delodajalec v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v 353. členu ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.