Jedro

Pravilnik o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 24/91 in 14/92) v 28. členu določa, da mora štipendist predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev za vsako šolsko leto posebej; če tega ne izpolni, se mu štipendija ne izplačuje, doker dokazil ne predloži. Če se toženka ni več šolala, tudi ni mogla predložiti potrdil o izpolnjevanju pogojev. Če tega ni storila, pa tožeča stranka štipendije toženki za to šolsko leto ni bila dolžna izplačati - kar terja presojo z vidika določbe 211. člena zOR, po kateri tisti, ki plača nekaj, za kar ve, da ni dolžan, tega ne more zahtevati nazaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo plačilo zneska 350.641,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.4.1998 dalje do plačila. Ta znesek predstavlja po ugotovitvah sodišča prve stopnje štipendijo, ki jo je na podlagi Pravilnika o štipendiranju prejemala toženka, nato pa je po svoji krivdi šolanje prekinila in je zato sredstva iz naslova prejete štipendije dolžna vrniti. Toženki je sodišče naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbo. Po njenih navedbah jo izpodbija iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da v sodbi ni ponudilo jasnih razlogov za svojo odločitev, da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala toženka in da se do njih tudi sicer ni opredelilo. Toženka namreč ni le odklanjala svoje pasivne legitimacije v tej pravdi in ugovarjala zastaranja terjatve tožeče stranke, temveč je tudi zatrjevala, da ji je bila štipendija dodeljena na podlagi enostranskega akta tožeče stranke, ne pa na podlagi pogodbe, v kateri bi bile določene pravice in obveznosti štipendista in štipenditorja; zato ne more biti toženka iz tega naslova k ničemur zavezana. Toženka vztraja tudi pri ugovoru, da je terjatev tožeče stranke zastarana. S šolanjem je namreč prenehala že 1.2.1993, ko se je morala zaradi psihičnih težav zateči k psihiatru na zdravljenje, zadnjo štipendijo pa je dobila avgusta 1994. Zastaralni rok je začel po toženkinem mnenju teči z dnem, ko je prenehala s šolanjem, tega pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Sicer pa toženka meni, da bi lahko bila oproščena vseh obveznosti, saj je šolanje prekinila zaradi bolezni in se je sedaj, ko so razlogi odpadli, ponovno vrnila k študiju in bo šolanje tudi dokončala. Končno graja še prvostopni izračun v plačilu naloženega ji zneska, ki ni v skladu s pravilnikom. Ta določa, da je štipendist dolžan vrniti izplačane zneske štipendije skupaj z obrestmi po veljavni obrestni meri za dolgoročne kredite, tožeča stranka pa je obresti obračunala po drugačni obrestni meri brez sleherne podlage. Ker prvostopna sodba po mnenju toženke nima razlogov o odločilnih dejstvih in ker je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Očitku toženke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko se ni opredelilo do dokaznega predloga v smeri poizvedb pri zdravstveni ustanovi, kjer se je zdravila - s čimer bi lahko dokazala, da šolanja ni prekinila po svoji krivdi, temveč zaradi bolezni, ni mogoče pritrditi. S Pravilnikom o štipendiranju (Ur.l. RS št. 24/91 in 14/92) je v njegovem 31. členu določeno, da je štipendist, ki prekine šolanje, dolžan povrniti izplačane zneske štipendije, razen če je šolanje prekinil iz upravičenih razlogov, kar preverja tim delavcev poklicnega usmerjanja. Dokaz, da se je toženka res zdravila, sam po sebi torej še ne bi zadoščel za razbremenitev toženke njene obveznosti vrnitve prejete štipendije. Prav tako je neupošteven pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni s toženko sklenila nikakršne pogodbe. Pravilnik o štipendiranju namreč jasno določa postopek in pogoje za pridobitev štipendije in izrecno predvideva, da o tem odloči tožeča stranka z odločbo. Pritožba pa je utemeljena v smeri očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, potrebnega za materialnopravno pravilno odločitev o utemeljenosti toženkinega ugovora zastaranja terjatve tožeče stranke. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, po kateri bi naj toženka prekinila s študijem v letu 1994 in da je njena vrnitvena obveznost nastala s 1.9.1994, je povzeta zgolj po navedbah tožeče stranke, ne da bi imela oporo v kakšnem od dokazov, izvedenih v postopku na prvi stopnji. Trditve pravdnih strank o tej okoliščini pa so že ves čas postopka neskladne, saj toženka s tem v zvezi tudi v pritožbi navaja, da je s šolanjem prenehala že februarja leta 1993. Od tega dejstva, ki v postopku na prvi stopnji ni bilo zadovoljivo in pravno upoštevno ugotovljeno, pa je odvisna presoja utemeljenosti izrecno uveljavljanega ugovora zastaranja. Če bi se navedbe toženke, da je s šolanjem prenehala že februarja 1993, izkazale za resnične, bi to pomenilo, da je s šolanjem prenehala že v šolskem letu 1992/93. Na podlagi takšne ugotovitve pa bi se pojavilo tudi vprašanje, na kakšni podlagi je tožeča stranka toženki izplačevala štipendijo še celo šolsko leto 1993/94. Pravilnik o štipendiranju v 28. členu namreč določa, da mora štipendist predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev za vsako šolsko leto posebej; če tega ne izpolni pa se mu štipendija ne izplačuje, dokler dokazil ne predloži. Če se toženka v tem šolskem letu ni več šolala, tudi ni mogla predložiti potrdil o izpolnjevanju pogojev. Če tega ni storila, pa tožeča stranka štipendije toženki ni bila dolžna izplačevati - kar bi terjalo presojo še z vidika določbe 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri tisti, ki plača nekaj, za kar ve, da ni dolžan, tega ne more zahtevati nazaj. Glede na obrazloženo je tako bilo treba izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 370. člena v času izdaje prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (prvi odstavek 498. člena sedaj veljavnega ZPP) razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku mogoče dokazovanje dopolniti v že zgoraj nakazani smeri in nato o zahtevku tožeče stranke ponovno odločiti. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77.