Jedro

Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kot neutemeljen pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 12. 2020 in št. ... z dne 24. 7. 2020 ter da se tožnico razvrsti v I. oziroma podredno v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 9. 6. 2020 dalje ter da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi ji morale biti, glede na ugotovljene resne zdravstvene težave, priznane zahtevane pravice, saj je delovno nesposobna. Že v tožbi je predlagala izvedbo več dokazov, s katerimi bi lahko, če bi jih sodišče izvedlo, dokazala svoje trditve. Sodišče je izvedlo pomanjkljiv dokazni postopek, saj je postavilo le izvedenca MDPŠ in izvedenko psihiatrinjo, ni pa postavilo ostalih izvedencev kot jih je tožnica pravočasno predlagala. Tako ni postavilo kliničnega psihologa niti fiziatra, prav tako tudi ne revmatologa. Že med postopkom je izpostavila razhajanja med izvedenskima mnenjema, ki sta ga podala sodna izvedenca, ter med ugotovitvami drugih strokovnjakov. Že zaradi tega bi bilo potrebno postaviti nove izvedence. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na izvedensko mnenje dr. A. A., ki popolnoma drugače ugotavlja tožničine težave. Dejstvo je, da je tožnica trajno nezaposliva, kar je bilo ugotovljeno tudi s pravnomočno odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Že zaradi tega bi bilo potrebno tožnico upokojiti. Ne strinja se s potekom obravnave pri obeh izvedencih. Glede navedenega navaja, da je sam pregled trajal le 15 minut, pa čeprav izvedenca navajata, da je trajal 45 minut. Izvedenka tudi ni pravilno povzela tožničinih pojasnil glede opravljanja dela. S tem je sodna izvedenka hotela prikazati tožnico bolj sposobno kot pa je v resnici. Tako ravnanje kaže na izredno odklonilno stališče sodne izvedenke do tožnice. Izvedenca se tudi nista opredelila do vseh izvidov v spisu. Tožnica namreč nima zgolj težav s fibromialgijo, ampak ima tudi težave s spominom, koncentracijo, glavoboli ter nespečnostjo. Sodna izvedenca tako vztrajata pri svojih sicer napačnih ugotovitvah, kljub drugačnim materialnim dokazom. V tem primeru bi moralo sodišče ugoditi dokaznemu predlogu tožnice za postavitev novih izvedencev. Za delo je že od leta 2014 nesposobna. Najprej je bila v bolniškem staležu, potem pa prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve. Zdravstveno stanje se ves čas slabša. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 12. 2020, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 24. 7. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica z odločbo št. ..., št. dosjeja ... z dne 3. 1. 2018 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: lahko fizično delo, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, samo v dopoldanski izmeni, le z občasnim stikom s strankami, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, od 19. 9. 2017 dalje. Dne 28. 2. 2018 je tožničin osebni zdravnik podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica s tožbo uveljavlja razvrstitev v I. oziroma II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v 1. alineji 41. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Na podlagi 2. oziroma 3. alineje istega člena pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let, in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. 8. Ker je bila tožnica že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je za odločitev o zadevi ključna že ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki narekuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjeno vprašanje je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. Univerze v C. (v nadaljevanju: Komisija MF) v sestavi specialista MDPŠ in specialistke psihiatrinje. Po pridobitvi pisnega izvedenskega mnenja in dopolnitve izvedenskega mnenja ter po zaslišanju obeh izvedencev ter po izvedbi ostalih dokazov, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na neprepričljivo mnenje izvedenskega organa. Glede na tožničine zdravstvene težave sta v sestavi izvedenskega organa sodelovala ustrezna specialista, in sicer specialist MDPŠ in specialistka psihiatrinja. Kot to izhaja iz izvedenskega mnenja, gre pri tožnici za posledice možganske kapi, ki jo je utrpela v letu 2014, nadalje za fibromialgijo, za depresivno motnjo ter za kognitivne motnje. Tožnica je po poklicu prodajalka. Sedaj je nezaposlena.

10. Izvedenski organ je proučil medicinsko in delovno dokumentacijo v spisu, tožnica je bila tudi osebno pregledana. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožnici ni prišlo do bistvenih sprememb zdravstvenega stanja ter da je kot invalidka III. kategorije invalidnosti zmožna opravljati drugo ustrezno delo z že priznanimi razbremenitvami. Izvedensko mnenje je podrobno ter strokovno ustrezno utemeljeno. Sodišče prve stopnje podrobno povzema ugotovitve izvedenskega organa, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju omenjenega ne ponavlja znova. Ključno pri tem je, da je izvedenski organ odgovoril na zastavljena vprašanja tako sodišča, kot tudi strank v postopku. Odgovori so razvidni tudi iz dopolnilnih mnenj, še posebej pa sta bili prepričljivi obe izpovedbi zaslišanih izvedencev. Izvedenski organ se je tudi opredelil do medicinske dokumentacije v spisu, na katero se sklicuje tožnica. Samo nestrinjanje tožnice s podanim izvedenskim mnenjem pa nikakor ne pomeni, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo ter da je zaradi tega potrebno izvesti dokaz s postavitvijo drugega izvedenca. Kot je to določeno v 254. členu ZPP, je odprta vprašanja oziroma nejasnosti, potrebno razčistiti z istim izvedencem. Le v primeru, če se te nepravilnosti ali pomanjkljivosti oziroma dvom, ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, je potrebno pridobiti mnenje drugih izvedencev. Ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče zahtevalo dodatna pojasnila ter na naroku tudi temeljito zaslišalo oba izvedenca.

11. Glede na podane tožničine zdravstvene težave je bil izvedenski organ ustrezno sestavljen. V tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo še s pritegnitvijo drugih izvedencev. Tak dokazni predlog je zato sodišče utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Za svojo odločitev je imelo podlago v 287. členu ZPP. V primeru razčiščevanja vpliva zdravstvenih težav na delovno zmožnost je prav gotovo ustrezen izvedenec specialist MDPŠ, ki ima ustrezno strokovno znanje, na podlagi katerega lahko ugotavlja, kakšne so zahteve oziroma obremenitve na določenem delovnem mestu oziroma poklicu in pa kako ugotovljene zdravstvene težave vplivajo na zmožnost opravljanja dela oziroma poklica. Pri tožnici so bile v ospredju tudi psihične težave in pa težave, povezane s fibromialgijo. V tem primeru je bila za podajo izvedenskega mnenja strokovno ustrezna specialistka psihiatrinja.

12. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na potek postopka pri izvedenskem organu. Kako in na kakšen način oziroma koliko časa bo trajal pregled, je stvar strokovne presoje izvedenskega organa. Stranka ne more narekovati izvedenskemu organu, koliko časa naj traja pregled. Izvid osebnega pregleda je tudi podrobno povzet v pisno podanem izvedenskem mnenju. Izvedenca sta tudi prepričljivo pojasnila, kaj je tožnica v okviru anamneze pojasnila obema izvedencema. Nenazadnje sta tudi tožnica in pa njen mož na naroku izpovedala, da tožnica občasno popazi na vnuka.

13. Glede sklicevanja tožnice na psihiatrično izvedensko mnenje z dne 28. 9. 2022 (priloga A/72), pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo navedeno izvedensko mnenje podano v pravdni zadevi zaradi plačila odškodnine. Navedeno mnenje torej ni bilo podano v postopku glede ugotavljanja invalidnosti in ga posledično ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje. Sodni izvedenec postavljen v invalidskih zadevah mora namreč pri podaji mnenja upoštevati tudi definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, ki je pri podaji mnenja upošteval tako tožničine zdravstvene težave kot vpliv teh zdravstvenih težav na njeno delovno zmožnost, in sicer upoštevaje že omenjene določbe ZPIZ-2. 14. Glede odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje o nezaposlivosti tožnice pa je bistveno, da tožena stranka, glede na določbe ZPIZ-2, ni vezana na odločbo drugega organa, s katero je ugotovljena nezaposlivost. Odločba je podvržena dokazni presoji. Izvedenski organ se je do navedene odločbe opredelil. Sodišče prve stopnje pa je skladno z 8. členom ZPP presodilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, in sicer po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazno oceno je sodišče prve stopnje tudi ustrezno utemeljilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

15. Glede pritožbenih navedb, da se tožnici zdravstveno stanje slabša, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je lahko to novo stanje predmet novega postopka pri toženi stranki.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.