Jedro

Drugostopenjsko sodišče pritožbenih trditev ni upoštevalo, ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, da trditev ni mogla postaviti do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je določbe pravdnega postopka v zvezi z navajanjem novih dejstev in predložitvijo novih dokazov uporabilo pravilno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zatrjevana dejstva tako niso postala del dejanske podlage drugostopenjske sodbe.

Podobne trditve kot v pritožbi postavlja tožeča stranka sedaj v reviziji. Te trditve pa so s stališča revizijskega postopka nove prav zato, ker niso postala del dejanske podlage pritožbene sodbe in jih zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati (372. člen ZPP).

Izrek

Revizija glede odločitve o pogodbeni kazni in o stroških postopka, se zavrže. V ostalem delu (glede odločitve o zahtevku na vrnitev predujma in plačilo odškodnine) se revizija zavrne.

Obrazložitev

Pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka sta 27.6.1991 sklenila gradbeno pogodbo št... (v nadaljevanju: gradbena pogodba). Tožena stranka je bila v tej gradbeni pogodbi izvajalec, tožeča stranka pa naročnik. Tožeča stranka je velik del pogodbeno dolgovanega plačila plačala vnaprej. Tožena stranka je opravila le del pogodbeno predvidenih del, potem pa je 25.10.l991 zapustila gradbišče in se nanj ni več vrnila.

Tožeča stranka je z glavnim zahtevkom zahtevala plačilo skupaj 108.412.269,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1997 naprej do plačila. V okviru tega zahtevka je uveljavljala tri različne (glavne) zahtevke: zahtevek za povrnitev vnaprej plačanih zneskov plačila po gradbeni pogodbi, pogodbeno kazen in odškodnino za škodo, nastalo zaradi prekinitve del. S podrednim zahtevkom je zahtevala povrnitev preveč plačanega predujma in plačilo odškodnine, skupno 22.907.641,00 SIT.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tako glavni kot tudi podrejeni zahtevek, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa njuno razveljavitev in ugoditev glavnemu ali vsaj podrejenemu tožbenemu zahtevku in povrnitev stroškov.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Revizija je dovoljena le, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 5.000.000,00 SIT (490. člen ZPP).

Tožeča stranka je z glavnim tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo treh različnih materialnopravnih zahtevkov: vrnitev vsega predujma (drugi odstavek 132. člena ZOR), plačilo pogodbene kazni (prvi odstavek 270. člena ZOR) in plačilo odškodnine za škodo, nastalo zaradi neizpolnitve pogodbe (drugi odstavek 262. člena ZOR). Zahtevki nimajo niti iste dejanske niti iste pravne podlage. Vrednost spornega predmeta, s tem pa tudi pravica do revizije, se mora zato ugotoviti po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

Tožeča stranka je v okviru glavnega zahtevka zahtevala plačilo pogodbene kazni v skupni višini 7.743.230,70 SIT (in zamudne obresti od 2.7.1997 naprej). Sama pa je navedla, da zahteva le 866.290,75 SIT pogodbene kazni kot glavnico; razlika do zahtevanih 7.743230,70 SIT so kapitalizirane obresti, ki so se natekle do (vključno) 1.7.1997. Pri določitvi vrednosti spornega predmeta se obresti ne upoštevajo (drugi odstavek 39. člena ZPP). Drugostopenjsko sodišče je v zvezi z pogodbeno kaznijo že pravnomočno odločilo o zahtevku 392.893,45 SIT, tako znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v zvezi z pogodbeno kaznijo le še 473.397,30 SIT. Glede na 490. člen ZPP je vrednost spornega predmeta, kolikor se ta nanaša na pogodbeno kazen, premajhna za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče je zato revizijo, kolikor se nanaša na pogodbeno kazen, zavrglo (377. člen ZPP).

Revident je vložil tudi revizijo zoper odločitev pritožbenega sodišča o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka je po svoji pravni naravi sklep (prim. prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep drugostopenjskega sodišča je dovoljena le, če se s sklepom postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni eden takšnih sklepov, je revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča o stroških nedovoljena in jo je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Dovoljena pa je revizija glede zahtevka za povrnitev predujma za opravo del po gradbeni pogodbi (peti odstavek 132. člena ZOR) in glede plačila odškodnine (drugi odstavek 262. člena ZOR). Vrednost spornega predmeta v zvezi s predujmom (brez zamudnih obresti) je namreč 5.958.149,20 SIT, v zvezi z odškodnino pa 17.468.202,00 SIT.

Škoda je razlika med premoženjem, ki bi obstajalo, če škodnega dogodka ne bi bilo, in premoženjem, kakršno po škodnem dogodku zares obstaja (155. člen ZOR). Za uspešno uveljavitev odškodninskega zahtevka že z ozirom na 155. člen ZOR ne zadošča, da oškodovani zatrjuje, da takšna razlika obstaja. Zatrjevati mora tudi dejstva, iz katerih izhaja, da je razlika v premoženju res nastala in kolikšna je.

Že prvostopenjsko sodišče je v sodbi ugotovilo, da tožeča stranka sploh ni navedla dejstev, ki bi kazala na nastanek kakšne škode.

Drugostopenjsko sodišče se je s tem strinjalo in še dodatno obrazložilo, da tožeča stranka ni zatrjevala niti navadne niti bodoče škode. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, drugostopenjsko sodišče pa je v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pravno stališče drugostopenjskega sodišča je pravilno in se mu revizijsko sodišče pridružuje. Vse, kar sicer navaja tožeča stranka v reviziji v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine, pa se nanaša na dejanska vprašanja. Ta pa niso predmet revizijskega obravnavanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Stranki spora sta sklenili izvensodno poravnavo. Revident meni, da sta si obe sodišči zmotno razlagali njene določbe. V reviziji obširno obrazlaga posamezna določila poravnave in poda lastno razlago njenih določb. Ker naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno razlagalo poravnavo, je po revidentovem mnenju tudi odločitev prvo- in tudi drugostopenjskega sodišča glede zavrnitve zahtevka za vrnitev predujma materialnopravno zmotna. Prvostopenjsko sodišče pa naj bi tudi kršilo določbe pravdnega postopka.

Revizijski očitki so neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je zgolj ugotovilo, da je bilo z izvensodno poravnavo dogovorjeno, da bo tožeča stranka prejela skupaj 50.000.000,00 SIT in da je 10.7.1997 in 15.9.1997 v dveh obrokih dogovorjeni znesek tudi prejela. Prejeti plačili je potem prvostopenjsko sodišče vračunalo v dolg tožene stranke do tožeče iz gradbene pogodbe. Ugotovilo je, da sta bila z opravljenima plačiloma terjatvi tožeče stranke za povrnitev predujma in glede plačila odškodnine v celoti plačani.

Tožeča stranka je šele v pritožbi postavila trditve o namenu izvensodne poravnave, zato njeni očitki, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugotovilo prave volje strank glede namena poravnave, ne morejo držati. Smisel pritožbenih trditev je bila, da se stranki nista dogovorili, da se plačani znesek upošteva kot poravnava dolga, ki ga je imela tožena stranka v zvezi z gradbeno pogodbo. Že drugostopenjsko sodišče pritožbenih trditev ni upoštevalo, ker tožeča stranka ni niti zatrjevala, da trditev ni mogla postaviti do konca glavne obravnave na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je določbe pravdnega postopka v zvezi z navajanjem novih dejstev in predložitvijo novih dokazov uporabilo pravilno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zatrjevana dejstva tako niso postala del dejanske podlage drugostopenjske sodbe.

Podobne trditve kot v pritožbi postavlja tožeča stranka sedaj v reviziji. Te trditve pa so s stališča revizijskega postopka nove prav zato, ker niso postala del dejanske podlage pritožbene sodbe in jih zato revizijsko sodišče ne sme upoštevati (372. člen ZPP). Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je bila s plačilom 50.000.000,00 SIT obveznost tožene stranke izpolnjena in je zato ugasnila (prvi odstavek 295. člena ZOR).

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo uporabilo pravilno in tudi ni kršilo določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).