Jedro

Pravilna je presoja o tožnikovi odgovornosti do 70 % in odgovornosti tožene stranke do 30 %. Tožnikova nepravilna hoja po sredi ceste na cik cak način zaradi vinjenosti je v nočnem času, ko tožnik tudi ni nosil ustreznega odsevnega telesa, pomenilo zelo hudo kršitev prometnih predpisov, ki presega odgovornost voznika, izvirajočo iz njegovega načina vožnje. Tožnikov način uporabe ceste je tako dobil pomen pretežnega vzroka nastale nezgode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je porazdelilo odgovornost za škodo, nastalo tožniku v prometni nezgodi dne 27.5.1993, v razmerju 80 % proti 20 % v škodo tožeče stranke. Toženima strankama je naložilo plačati tožniku odškodnino v znesku 270.000,00 SIT, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 13.780.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje delno ugodilo in izdalo vmesno sodbo tako, da je spremenilo odločitev glede podlage odškodninskega zahtevka in ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke do 30 %, tožnikov prispevek k škodi pa znaša 70 %. V preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu glede višine odškodnine in glede stroškov pravdnega postopka je drugostopenjsko sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo razmerja odgovornosti za nastalo škodo. Objektivna odgovornost je strožja od krivdne in se kaže v razlogih za njeno oprostitev. Za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca nepričakovano, potrebno je tudi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se posledicam tega dejanja imetnik stvari ni mogel izogniti. Toženec je glede na dane okoliščine vozil premalo pazljivo, saj je kljub opozorilom priče I. K. vozil z nezmanjšano hitrostjo. Glede na to, da je vozil ponoči, na neosvetljenem vozišču in da mu je nasproti vozeči voznik dajal svetlobna opozorila, bi lahko toženec zmanjašal hitrost ali celo ustavil vozilo in se prepričal, da na cestišču ni kakšne ovire. Poleg tega pa se toženec pogosto vozi po cesti, kjer se je pripetil škodni dogodek in bi lahko na območju, kjer se nahaja veliko gostinskih objektov, na cesti pričakoval podobno "oviro". Vse te okoliščine kažejo, da dogodek ni bil nepričakovan. Tudi če bi bil škodni dogodek povsem nepričakovan, pa ni dovolj, da se toženec reši odgovornosti. Potrebna sta še dva dodatna pogoja: 1. da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (to se v tem primeru ni zgodilo), 2. in da se posledicam dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu (375. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002).

Revizija ni utemeljena.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožeča stranka ni niti konkretizirala niti obrazložila. Takega nekonkretnega uveljavljanja bistvenih kršitev ni mogoče upoštevati.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili objektivno odgovornost voznika avtomobila. Gre za odgovornost za škodo od nevarne stvari - avtomobila in se pri tem domneva, da škoda izvira iz te nevarne stvari, če ni nasprotnega dokaza (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89). Objektivno odgovorni subjekt je lahko delno ali v celoti prost odgovornosti le v obsegu, kolikor je k nezgodi prispeval sam oškodovanec oziroma kdo tretji (177. člen ZOR). Oškodovančev delni prispevek k nastanku škode ima tako za posledico delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari (3. odstavek 177. člena ZOR). V tem smislu je sodišče druge stopnje napravilo zaključek, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena med njim in drugim tožencem oziroma njegovo zavarovalnico v razmerju 70 % proti 30 %.

Tožeča stranka uveljavlja v reviziji zmotno uporabo materialnega prava, češ da drugostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo razmerja odgovornosti za nastalo škodo. Trdi, da je objektivna odgovornost strožja od krivdne odgovornosti. To drži samo v zvezi ekskulpacijskimi razlogi pri objektivni odgovornosti, ki jih našteva 177. člen ZOR in ki so ožji kot pri krivdni odgovornosti. Tožeča stranka nato v reviziji našteva razloge, ki morajo biti podani za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila. Navaja, da mora biti ravnanje oškodovanca nepričakovano, škoda mora nastati izključno zaradi ravnanja oškodovanca in posledicam naj se imetnik nevarne stvari ne bi mogel izogniti. Navedeno drži in izhaja iz 2. odstavka 177. člena ZOR, vendar so te navedbe odveč, saj v izpodbijani sodbi ne gre za popolno oprostitev odgovornosti, temveč za delno oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari zaradi tožnikovega delnega prispevka k škodi, kot predvideva 3. odstavek 177. člena ZOR.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru glede na vse okolnosti dogodka pravilen zaključek, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena med tožnikom in toženko oziroma njenim zavarovancem. Odveč je revizijsko ponavljanje posameznih dejstev, ki so bila ugotovljena v postopku na nižjih stopnjah, trditev o velikem številu gostinskih objektov na spornem območju, zaradi česar je na cesti pričakovati pešce kot "ovire", pa predstavlja novo dejansko trditev, ki ni dovoljena zaradi prepovedi iz 3. odstavka 370. člena ZPP.

Zaradi revizijskih izvajanj je potrebno povzeti dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano. Do nezgode je prišlo na lokalni cesti Rogaška Slatina - Rogatec, izven naselja, na neosvetljenem vozišču. Tožnik, takrat star 43 let, je vinjen (2 grama na kg alkohola) hodil po sredini ceste, bil je brez odsevnega telesa. Drugi toženec je vozil tožniku nasproti s kratkimi lučmi s hitrostjo 67/1 km/h in je po zaviranju zadel tožnika, ki se je pri trčenju poškodoval. Voznik bi nezgodo preprečil z zaviranjem, če bi vozil s hitrostjo 50 km/h. Nek drug voznik je videl tožnika na sredi ceste, se mu izognil in drugega toženca z dolgimi lučmi opozoril, da se nekaj dogaja. Drugi toženec je opozorilo zaznal, vendar ni vedel, za kaj gre in ni zmanjšal hitrosti. Ob takem dejanskem stanju sta nižji sodišči zaključili, da pomeni tožnikova hoja ponoči v vinjenem stanju na neosvetljenem cestišču po sredini ceste cik cak pretežen vzrok za nezgodo. Revizijsko sodišče pritrjuje, da gre za grobo kršitev obnašanja pešca na cesti izven naselja, to je za kršitev 106. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 50/88-80/89) in 49. člena tedaj veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 5/82 - 1/91 - I). Hkrati sta sodišči ocenili toženčevo vožnjo kot premalo pazljivo, ker ni reagiral na opozorilo drugega voznika (45. člen ZTVCP). Presoja vseh pred nižjima sodiščema ugotovljenih okoliščin in ravnanj obeh udeležencev nezgode pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča ob pravilni uporabi 173. člena ZOR in 3. odstavka 177. člena ZOR do pravnega zaključka, po katerem znaša odgovornost tožnika 70 % in tožene stranke 30 %. Tožnikova nepravilna hoja po sredi ceste na cik cak način zaradi vinjenosti, je v nočnem času, kot tožnik tudi ni nosil ustreznega odsevnega telesa, pomenila zelo hudo kršitev prometnih predpisov, ki presega odgovornost voznika, izvirajočo iz njegovega načina vožnje. Tožnikov način uporabe ceste je tako dobil pomen pretežnega vzroka nastale nezgode. Zaradi pravilne materialnopravne odločitve drugostopenjskega sodišča tako ni podan niti drugi izmed uveljavljanih revizijskih razlogov. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).