Jedro

Izgubljeni dobiček, kot ga zahteva tožeča stranka, nedvomno pomeni pozitivni pogodbeni interes. Do plačila slednjega pa glede na to, da Pogodba ni bila sklenjena, ne more biti upravičena.

Ponudba se od ostalih namer za sklenitev pogodbe loči po tem, da ponudnika zavezuje k sklenitvi pogodbe. Oseba, ki jo poda, je ne more umakniti, le od naslovnika pa je odvisno, ali bo ponudbo sprejel. Če jo sprejme, je pogodba sklenjena. Da predlog za sklenitev pogodbe izpolnjuje pogoje za ponudbo v smislu prvega odstavka 22. člena OZ mora med drugim izražati voljo ponudnika, da je v primeru sprejema s pogodbo zavezan.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka za znesek 134.703,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter v IV. točki izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v III. točki izreka pa se izpodbijana sodba razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v preostalem izpodbijanem delu II. točke izreka potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek 89.902,14 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tako primarni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.065.217,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so specificirane v II. točki izreka prvostopenjske odločbe (II. točka izreka), kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.065.217,64 EUR z enako specificiranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi(1) (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 9.084,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (II., III. in IV. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Višje sodišče je z vpogledom na spletne strani AJPES ugotovilo, da je bil nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 1785/2013 z dne 30. 10. 2013 (po izdaji izpodbijane sodbe) začet stečajni postopek. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka 205. člena ZPP). Ko je postopek prekinjen, sodišče načeloma ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (prvi stavek drugega odstavka 207. člena ZPP). V primeru, ko do prekinitve pride po tem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena vsa procesna dejanja strank (oziroma so zanje potekli roki), le odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, pa ni ovir za izdajo takšne odločbe (smiselno drugi odstavek 207. člena ZPP).(2) Ker so v predmetni zadevi navedeni pogoji izpolnjeni (pritožba je bila toženi stranki vročena 26. 9. 2013, ta pa je nanjo odgovorila 10. 10. 2013), je višje sodišče o pritožbi odločilo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

Glede veljavnosti Pogodbe:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je vabilo k oddaji ponudb za izdelavo projektne in tehnične dokumentacije bencinskih servisov v letu 2007 (vabilo; priloga A2), ki ga je tožena stranka poslala tožeči stranki 25. 10. 2006, predstavljalo vabilo k oddaji ponudbe v smislu tretjega odstavka 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Z razlogi sodišča prve stopnje za takšno oceno se višje sodišče strinja in se jim pridružuje.

Ni sporno, da je po oddaji vabila in prejemu ponudb s strani izvajalcev pogajalska oziroma delovna skupina tožene stranke izbrala manjše število ponudnikov (5 do 6), s katerimi je nadaljevala resna pogajanja, kasneje pa je izbor zožila na 3 ponudnike, med katerimi je bila tudi tožeča stranka. Slednji je bila po tem poslana s strani tožene stranke parafirana (ne pa podpisana) Pogodba s spremnim dopisom, naslovljenim „Podpis pogodbe o dolgoročnem sodelovanju“ (prilogi A4 in A5; Pogodba). Trditve pravdnih strank o poteku pogajanj oziroma načinu izbora ponudnikov niso bile sporne. Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje le-teh in ocene izvedenih dokazov pravilno kot odločilno izpostavilo, da je tako iz vabila k oddaji ponudb kot iz spremnega dopisa in iz same Pogodbe razvidno, da bo slednja sklenjena šele, ko (in če) jo bosta podpisali obe pravdni stranki. Nesporno je, da tožena stranka Pogodbe ni podpisala. Čeprav je nesporno tudi, da so pred sestavo Pogodbe potekala intenzivna pogajanja, to na odločitev, da Pogodba brez podpisa tožene stranke ni bila sklenjena, ne more vplivati, med drugim iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje ni izrecno ugotovilo, kdaj so bila pogajanja zaključena, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Faza pogajanj se zaključi s podajo ponudbe. Ponudba je določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila (prvi odstavek 22. člena OZ). Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da poslan osnutek Pogodbe, s spremnim dopisom, v katerem je bilo navedeno, da je Pogodbo potrebno vrniti v podpis toženi stranki (torej, da slednja še ni podpisana z njene strani in torej s samim podpisom (sprejemom) s strani tožeče stranke še ne more stopiti v veljavo), ni ponudba v smislu prvega odstavka 22. člena OZ, s čimer se višje sodišče strinja. Ponudba se od ostalih namer za sklenitev pogodbe loči po tem, da ponudnika zavezuje k sklenitvi pogodbe. Oseba, ki jo poda, je ne more umakniti, le od naslovnika pa je odvisno, ali bo ponudbo sprejel. Če jo sprejme, je pogodba sklenjena. Da predlog za sklenitev pogodbe izpolnjuje pogoje za ponudbo v smislu prvega odstavka 22. člena OZ mora tako med drugim izražati voljo ponudnika, da je v primeru sprejema s pogodbo zavezan.(3) Dopis, ki mu je bil priložen osnutek Pogodbe, teh pogojev ne izpolnjuje. Iz obeh je namreč jasno razvidno, da bo Pogodba sklenjena šele s podpisom obeh strank – in torej ne s samim sprejemom s strani tožeče stranke. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka voljo za sklenitev Pogodbe izrazila že z oddajo navedene dokumentacije, tako niso utemeljene. V njej je namreč dvakrat (tako v Pogodbi kot v dopisu) zapisala, da bo šele po podpisu s strani tožeče stranke Pogodba predložena še v podpis toženi stranki. Glede na navedeno je potrebno zaključiti, da je dokumentacija, poslana s strani tožene stranke, še spadala v fazo pogajanj in še ni pomenila ponudbe. Ponudbo je lahko predstavljal šele s strani tožeče stranke podpisan osnutek Pogodbe – šele s sprejemom (podpisom) slednjega s strani tožene stranke bi namreč Pogodba dejansko bila sklenjena. Tako je pritrditi pritožbenim navedbam, da so bila pogajanja zaključena, ko je tožeča stranka podpisala osnutek Pogodbe in ga vrnila toženi stranki. S tem je toženi stranki podala ponudbo, ki pa je slednja ni sprejela. Iz kakšnih razlogov je tožeča stranka podala ponudbo, kakršno je podala (oziroma je bila pripravljena sprejeti pogoje, ki jih je v osnutku Pogodbe zapisala tožena stranka), je ob tem povsem irelevantno.

8. Tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje Pogodbo postavilo na raven tipske pogodbe, ne pove pa, zakaj naj bi bilo to odločilno. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da nepodpisana Pogodba strank ne zavezuje. Ali je takšna Pogodba tipska ali ne, pri tem ni relevantno, s takšno obrazložitvijo pa ni podana niti očitana kršitev iz 15. (pravilno 14.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da določba 12.g člena Pogodbe (da bo Pogodba veljavna šele, ko jo podpišeta obe stranki) nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, poslovni etiki in morali. Dogovor strank, da se pogodba sklepa v pisni obliki in posledično, da je veljavna, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki, je v poslovni praksi običajen. Tožeča stranka je sicer trdila (kar trdi tudi v pritožbi), da je bilo soglasje volj za sklenitev Pogodbe že doseženo že pred tem. Tožena stranka naj bi voljo za sklenitev Pogodbe izrazila najkasneje takrat, ko je parafirano Pogodbo v 4 izvodih skupaj z dopisom poslala tožeči stranki, tožeča stranka pa, ko je Pogodbo podpisala in jo vrnila toženi stranki. Zato naj bi bila določba 12.g člena Pogodbe v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava ter v nasprotju z moralo in zato nična, zaradi ravnanj tožene stranke od trenutka, ko naj bi bilo doseženo soglasje volj glede bistvenih sestavin Pogodbe. Sodišče prve stopnje se do teh trditev sicer res ni izrecno opredelilo. Vendar pa je iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razbrati, da je v ravnanju pravdnih strank razpoznalo pogajanja, ne pa tudi morebiti izraženega soglasja za sklenitev Pogodbe (čemur višje sodišče pritrjuje), zaradi česar določbe 12.g člena Pogodbe utemeljeno ni štelo kot nične. Navedbe pritožnika, da je bil član uprave, ki je podpis Pogodbe odklonil (B.), ves čas seznanjen s tem, da mora Pogodbo podpisati tudi tožeča stranka in bi torej moral že prej izraziti svoje dvome glede podpisa Pogodbe, da je kljub dvomom soglašal, da se Pogodba pošlje v podpis tožeči stranki, ter da je bil seznanjen tudi s tem, da je tožeča stranka na dodeljenih projektih že začela z delom, da je za zavrnitev podpisa navajal neresnične razloge in da je pozneje dal navodilo, da se podpisana Pogodba pošlje ostalima konkurenčnima ponudnikoma z navodilom, naj svoje ponudbe prilagodita pogojem in cenam, ki jih je sprejel tožnik, do drugačnih zaključkov ne morejo pripeljati.

Povsem neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožeče stranke na drugi stavek 12.g člena Pogodbe. V obravnavanem primeru do odstopa od Pogodbe ni moglo priti, saj odstop od pogodbe, ki ni sklenjena, že pojmovno ni mogoč. Uporaba drugega stavka 12.g člena tako ne pride v poštev.

10. Tožeča stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da si, celo če bi vedela, da uprava tožene stranke Pogodbe ni podpisala, tega ne bi razlagala na način, da posledično ta ni sklenjena. Iz določila 12.g člena Pogodbe, hkrati poslanega dopisa in že pred tem poslanega vabila k oddaji ponudb je jasno – Pogodba bo sklenjena, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Tožeča stranka, ki mora kot pravna oseba v pravnem prometu ravnati z najvišjo možno stopnjo skrbnosti (to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka – drugi odstavek 6. člena OZ), si povzetih zapisov nikakor ne bi mogla razlagati drugače. Njeno sklicevanje na jezikovno in teleološko razlago je nesmiselno, saj obe pripeljeta do nasprotnega rezultata – iz povzetih zapisov izhaja, da je podpis Pogodbe s strani obeh strank pogoj za njeno veljavnost in da bo torej o tem odločala stranka, ki bo Pogodbo podpisala zadnja. Iz ravnanj, kot jih opisujeta pravdni stranki pa tudi ne izhaja, da bi bilo soglasje tožene stranke za sklenitev Pogodbe dano že pred tem, ko jo je poslala tožeči stranki. Niti soglasja tožene stranke ne izkazujejo njena ravnanja po tem, ko ji je tožeča stranka poslala podpisano Pogodbo, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

11. Zaradi ugotovitve, da Pogodba ni bila sklenjena, višje sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi v primeru, če bi Pogodba bila sklenjena, tožeča stranka ne bi bila upravičena do takšne škode, kot jo vtožuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede odstopa od pogajanj

12. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je „podrejeno uveljavljani tožbeni zahtevek“ za plačilo odškodnine zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj zastaran. Kot ključni moment za začetek teka zastaralnega roka je določilo trenutek, ko je bila tožeča stranka seznanjena s tem, da tožena stranka Pogodbe ne bo podpisala.(4) Zaključilo je, da je do tega prišlo v letu 2007, kar naj bi izhajalo iz izpovedb R. in M. Pritožba utemeljeno opozarja, da v izpovedbi M. takšne izjave ni mogoče najti. Da naj bi tožena stranka o tem bila obveščena v letu 2007 je izpovedal le R. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke o zastaranju podrejenega tožbenega zahtevka temeljilo le na izpovedbi R., kar utemeljeno graja pritožnik. Pri tem pa ni niti pojasnilo, zakaj je izpovedbi priče sledilo, kljub temu, da je tožeča stranka navajala vrsto dejstev in okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom v verodostojnost izpovedbe omenjene priče in ki naj bi pri tožeči stranki vzbudile prepričanje, da bo Pogodba sklenjena. Tožeča stranka je med drugim navedla, da je bilo prvotno stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka morala vedeti, da Pogodba ni bila sklenjena in je posledično o tem ni bilo treba obveščati. Nadalje je navedla, da že iz navedb tožene stranke izhaja, da ne ve, kdaj naj bi do obvestila prišlo, saj enkrat trdi, da je bilo to v letu 2007 ali 2008, drugič pa, da naj bi pojasnila dal A. leta 2009 in 2010. 13. Iz navedenega izhaja, da se sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščino, kdaj je bila tožeča stranka obveščena o tem, da Pogodba ni bila sklenjena, ni opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev pravdnih strank in ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP), zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Višje sodišče kršitve, glede na okoliščine primera, samo ni moglo odpraviti (355. člen ZPP). Zato je izpodbijano sodbo v delu II. točke izreka (razvidnem iz I. točke izreka te odločbe) in v IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu (med drugim tudi iz razlogov, navedenih v nadaljevanju), vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožeče stranke iz naslova neupravičenega odstopa od pogajanj ni zastarana, se bo moralo jasno in argumentirano opredeliti tudi do vprašanja, do kakšne (če sploh kakšne) odškodnine je tožeča stranka upravičena. Kot je sodišče prve stopnje pravilno zapisalo že v izpodbijani odločbi, je lahko stranka zaradi nepoštenih pogajanj upravičena do povrnitve škode zaradi interesa zaupanja oziroma negativnega pogodbenega interesa – torej do premoženja, ki bi ga imela, če z nasprotno stranko ne bi sklepala nobene pogodbe. Ne more pa biti upravičena do škode na podlagi izpolnitvenega interesa oziroma pozitivnega pogodbenega interesa – torej do premoženja, ki bi ga imela, če bi bila pogodba sklenjena in pravilno izpolnjena.

15. Izgubljeni dobiček, kot ga zahteva tožeča stranka, nedvomno pomeni pozitivni pogodbeni interes. Do plačila slednjega pa glede na to, da Pogodba ni bila sklenjena, ne more biti upravičena. Izgubljeni dobiček bi lahko zahtevala le v obliki negativnega pogodbenega interesa, npr. ko je zaradi zaupanja v veljavnost Pogodbe odpovedala sklenitev druge zanjo ugodne pogodbe (tako dr. M. Dolenc, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, letnik 2004, št. 2 – str. 284). V takšni obliki pa ga tožeča stranka ni zahtevala.

16. Ob povedanem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo izgubljenega dobička v višini 930.514,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialnopravno pravilna. Višje sodišče je zato pritožbo zoper ta del odločitve zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka sodbe; 353. člen ZPP).

17. Drugačna je situacija v zvezi z zahtevano škodo iz naslova investiranja v poslovne prostore, iz naslova opravljenih in neplačanih aktivnosti in iz naslova kupljenih licenc. Tožeča stranka je ves čas trdila, da je zaradi prepričanja, da bo Pogodba sklenjena, v tej smeri že izvedla določene aktivnosti (investicije v poslovne prostore; nakup licenc) in opravila določena dela, tožena stranka pa je od pogajanj (kot je razvidno iz trditvene podlage pravdnih strank, podane še pred prvim narokom za glavno obravnavo), tik pred sklenitvijo pogodbe odstopila.

18. Ko se stranki približujeta točki, ko bo pogodba sklenjena, se njuna obveznost vestnega in poštenega ravnanja do interesov nasprotne stranke veča. To pomeni, da se upravičenost odstopa od pogajanj v začetni fazi pogajanj presoja drugače (manj strogo) kot tik pred sklenitvijo pogodbe. Ob odstopu v tej fazi je nasprotna stranka upravičena do povračila škode, ne le za dejanja in stroške, ki so povezani s pripravami na sklenitev pogodbe (torej s pogajanji), ampak tudi za tista dejanja in stroške, ki so že povezani s pripravami na izpolnitev pogodbe. Kljub navedenemu pa škoda zaradi neupravičenega odstopa od pogajanj (oziroma nepoštenih pogajanj) ni neomejena. Pri ugotavljanju njene višine je potrebno upoštevati splošna pravila o odškodninski odgovornosti, tudi tista, ki govorijo o predvidljivosti škode.(5) V tej luči sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti tožbenega zahtevka za povračilo vtoževane navadne škode v višini 134.703,41 EUR. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Pritožba zoper ta del odločitve je zato tudi iz tega razloga utemeljena.

19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku (v primeru, da zahtevek ni zastaran) ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka na povračilo navadne škode v višini 134.703,41 EUR z obrestmi. Ugotoviti bo moralo, ali je tožeča stranka res lahko upravičeno pričakovala, da bo Pogodba sklenjena, da bo delo dobila in v zvezi s tem, ali tožena stranka iz utemeljenega ali iz neutemeljenega razloga Pogodbe ni podpisala (tretji odstavek 20. člena OZ), ter ali so bili stroški, ki jih tožeča stranka vtožuje (investicije; delo, ki ga je opravila; licenc

20. Višje sodišče je nadalje, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožeča stranka s tem, ko je podrejeno zahtevala plačilo istega zneska iz druge pravne podlage, postavila nov, drug zahtevek, ki ga je uveljavljala podrejeno (drugi odstavek 184. člena ZPP). Zgolj sprememba pravne podlage tožbenega zahtevka (ki ga je tožeča stranka najprej utemeljevala na odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve pogodbe, kasneje pa zaradi neutemeljenega odstopa od pogajanj), ob nespremenjeni dejanski podlagi, namreč ne pomeni spremembe tožbe v procesnem smislu (tretji odstavek 184. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč tako primarno kot podredno zahtevala plačilo iste odškodnine - zneska 1.065.217,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe in slednjo v tem delu razveljavilo.

21. Višje sodišče je zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških (IV. točka izreka). Končni uspeh strank v postopku namreč še ni znan.

22. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo ( četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Razen glede zneska 376.197,59 EUR, od katerega naj bi zakonske zamudne obresti tekle od 10. 2. 2010, v primarnem zahtevku pa od 10. 2. 2009. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da gre pri tem zgolj za pisno pomoto.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 41/1997, z dne 04. 12. 1998 in V. Rijavec in ostali: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, II. knjiga, str. 311 Op. št. (3): V. Kranjc in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 237. Op. št. (4): Zastaranje je torej presojalo po prvem odstavku 352. člena OZ, čeprav se v nadaljevanju nekoliko nejasno sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka istega člena.

Op. št. (5): Tako V. Kranjc: Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Odškodninska odgovornost za pogajanja, Podjetje in delo, 1999, št. 6-7, str. 1260-1267. Tudi: V. Kranjc in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 230.