Jedro

Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi prvega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 30. 10. 2017 zoper obdolžene P. R., A. P. in M. S. odredil pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14. 11. 2017 pritožbi zagovornic obdolženih P. R. in M. S. zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje je zagovornica obdolženega P. R. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ker odreditev pripora v konkretnem primeru ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolžencu naloži ukrep po 195.b členu ZKP.

B.

3. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ki je pravnomočna. Zoper takšno odločbo smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v osmih dneh od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno odločbo (tretji odstavek 421. člena ZKP). Sklep postane pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni pritožbe (drugi odstavek 132. člena ZKP).

4. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolžencu, ki je na begu, sklep o odreditvi pripora še ni bil vročen. Obdolženčevi pravici do obrambe je lahko zadoščeno le pod pogojem, da je sklep o priporu vročen tako njemu kot tudi zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP), pri čemer teče rok za pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora od zadnje vročitve (četrti odstavek 202. člena ZKP). Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, je jasno, da ta odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pa pomeni, da je zagovorničina zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočen sklep, kjer osemdnevni rok za njeno vložitev začne teči od dneva vročitve odločbe obdolžencu, preuranjena.

5. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v več sklepih, med drugim v sklepu XI Ips 210/2006 z dne 29. 6. 2006, ZKP nima izrecne določbe o tem, kako ravnati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vložena zoper nepravnomočno sodno odločbo in je torej po zakonu nedovoljena, takšne zahteve pa ni mogoče meritorno obravnavati. Po 390. členu ZKP sodišče druge stopnje pritožbo, ki po zakonu ni dovoljena, s sklepom zavrže. Ta določba torej ureja enako procesno situacijo, kot je obravnavana, le da se nanaša na drugačno pravno sredstvo. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi te določbe zagovorničino zahtevo za varstvo zakonitosti zoper nepravnomočni sklep o odreditvi pripora zavrglo kot nedovoljeno.

6. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.