Jedro

Tožena stranka odgovarja, ker delavci tožene stranke niso poskrbeli, da bi bil tožnik (obsojen zaradi kaznivega dejanja pedofilije) deležen ustrezne, pravočasne in primerne zaščite, kljub temu, da je bila že pred napadom njegova subjektivna ocena ogroženosti pravilna.

Opozorilo soobsojencem na spoštovanje zavodskega reda in strpnejši odnos do tožnika, glede na kasnejši napad na tožnika, očitno ni zadoščalo.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožniku (za odškodnino za telesne bolečine) prizna še 300.000,00 SIT z obrestmi, razvidnimi iz

1. točke izreka sodbe.

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku

27.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku znesek 1.850.000,00 SIT in mu povrniti

124.200,00 SIT stroškov pravdnega postopka. Višji tožbeni zahtevek (do uveljavljanih 12.000.000,00 SIT) je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo krivdno odgovornost delavcev tožene stranke (1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR), ker kljub vedenju, da je tožnik ogrožen, niso poskrbeli za njegovo zaščito. Ker delavci tožene stranke niso ravnalo tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba (1. odst. 170. čl. ZOR), je podana odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine od uveljavljanih 3.000.000,00 SIT priznalo 700.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT od uveljavljanih

3.000.000,00 SIT in za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 800.000,00 SIT od uveljavljanih

4.000.000,00 SIT. V celoti je zavrnilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ki jo je tožnik uveljavljal v višini

2.000.000,00 SIT.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki. Tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in o zadevi samo odloči, vse s stroškovno posledico. Tožeča stranka pa se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisodi celotno vtoževano odškodnino.

Tožena stranka je v pritožbi mnenja, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, ki naj bi bil po oceni sodišča prve stopnje posledica krivdnega ravnanja njenih delavcev. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi krivdne odgovornosti tožene stranke njenim delavcem očita, da niso poskrbeli, da bi bil tožnik deležen ustrezne, pravočasne in primerne zaščite, kakršne je sicer bil deležen kasneje, ko je do napada nanj že prišlo. Takšna ocena sodišča je posledica neupoštevanja dejstva, da pred spornim dogodkom ni bilo nikakršnega utemeljenega razloga za to, da bi ob siceršnjem sistemu skupinskega prestajanja zaporne kazni, tožnika namestili v samsko sobo. Priznava, da so storilci kaznivih dejanj, za katerega je bil obsojen tudi tožnik, med ostalimi obsojenci pogosto nezaželjeni, kar pa ne utemeljuje sklepanja, da je njihova varnost v zavodu ogrožena.

Poudarja, da tožnik delavcem zavoda ni nikoli omenil svojega občutka ogroženosti in je tudi v svoji prošnji za prerazporeditev v drugo skupinsko sobo kot razlog navedel zgolj nelagodno počutje med obsojenci. Delavci zavoda tudi sicer niso zaznali okoliščin ali posebnosti, ki bi kazale na tožnikovo fizično ogroženost. Tožena stranka ocenjuje, da je bilo njihovo ravnanje s tem, ko so po prejemu tožnikove vloge soobsojence opozorili na spoštovanje hišnega reda in strpnejši odnos do tožnika, ustrezno. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik v kasnejših individualnih pogovorih z delavci zavoda zatrjeval, da so se razmere v sobi umirile in zato ni bilo nikakršnega razloga za izvajanje preventivnih ukrepov s ciljem preprečiti fizično nasilje nad njim. Brez pomena je sklicevanje sodišča, da se predpisi o prestajanju zaporne kazni niso spremenili.

Razlog, zaradi katerega je bila tožniku dodeljena samska soba šele po škodnem dogodku, je v oceni varnostne situacije v zavodu, ki pred napadom na tožnika ni kazala na njegovo fizično ogroženost. Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da bi morala tožena stranka tožniku že zaradi same narave kaznivega dejanja nuditi večjo varnost. Napačno si je razlagalo določila Pravilnika o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov, ki zaposlenim nalaga dolžnost skrbeti za varnost obsojencev.

Tožeča stranka, ki se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, se ne strinja z bagateliziranjem posameznih odškodninskih zahtevkov.

Poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem priznalo le odškodnino v višini 700.000,00 SIT od uveljavljanih 3.000.000,00 SIT. Opozarja na ugotovitve izvedenca, da bo tožnik imel bolečine tudi v bodoče in da gre za mladega človeka. V nadaljevanju v kratkem povzema potek zdravljenja in neprijetnosti med zdravljenjem, kot jih je ugotovil izvedenec in zaključuje, da je nerazumljivo, da je sodišče prve stopnje priznalo tako nizko odškodnino. Še posebej, če se upošteva dejstvo, da je izvedenec opozoril na tožnikov vsakodnevni intenziven glavobol. Absurdna je obrazložitev, kako je mogoče, da je sodišče priznalo tožniku za primarni strah samo 150.000,00 SIT in za upravičen sekundarni strah v zvezi z izidom zdravljenja le 350.000,00 SIT. Vživeti bi se bilo treba v položaj tožnika, ki je že pred nastopom kazni bil opozorjen, da bo verjetno napaden in poškodovan in kako strahotno se je bal napada zakrinkanega dva metra visokega moškega in kaj je v zvezi s tem pretrpel. Nerazumljivo je tudi, da sodišče ni priznalo odškodnine iz naslova kozmetičnega defekta, prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je absolutno prenizka. Povzema stalne posledice, ki jih ugotavlja izvedenec in zaradi katerih je tožnik zmanjšano sposoben za grizenje trše hrane. Trdo hrano lahko grize, vendar pa ima v zvezi s tem bolečine in neprijeten občutek. Ima tudi težave pri britju in opravljanju osebne higiene, zaradi slabše občutljivosti na dotik v predelu lica desno in v predelu zgornje ustnice desno. Zmanjšana je tudi sposobnost za daljše bivanje izven zaprtih prostorov ob slabšem vremenu zaradi možnosti prehladnih obolenj, ki mu povzročijo večje težave pri dihanju, zaradi česar lahko pride do vnetja sinusa v maksili. Invalidnost tožnika je podana v višini 8 %.

O pritožbi tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in ga tožena stranka s pritožbenimi trditvami, ne more uspešno izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da je bil tožnik pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja pedofilije,

- da je začel prestajati zaporno kazen v zavodu Dob pri Mirni

27.11.1998,

- da je bil po šestih dneh bivanja v sprejemnem oddelku premeščen v sobo s še štirimi obsojenci, - da so ga 11.12.1998 napadli in poškodovali sojetniki (storilca niso našli),

- da je tožnik zaposlen v zavodu Dob opozarjal, da se boji, da ga je zaradi narave kaznivega dejanja strah, - da je bila njegova prošnja 4.12.1998 za prerazporeditev zavrnjena, soobsojencem pa zagroženo, da bodo za morebitni napad tožnika odgovarjali,

- da je bilo splošno znano dejstvo, da storilcev takih kaznivih dejanj, za katerega je bil obsojen tožnik, nihče ne mara in so delno ogroženi,

- da je vodstvo to vedelo, - da so po dogodku (po vrnitvi z zdravljenja) tožnika premestili v odprti oddelek iz varnostnih razlogov, pravilno zaključilo, da delavci tožene stranke niso ravnali tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba in je zato v skladu z določbo 1. odst. 170. čl. ZOR podana odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo toženi stranki, da so njeni delavci storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi tožnika zavarovali.

Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju sklicuje na njegove izčrpne in prepričljive razloge. S Pravilnikom o izvrševanju del in nalog pooblaščenih uradnih oseb kazenskih poboljševalnih zavodov (Ur.

l. SRS št. 3/79, ki je veljal v času škodnega dogodka), je bilo določeno, da so pooblaščene uradne osebe dolžne skrbeti za varnost obsojencev in pripornikov s tem, da jih primerno nadzirajo in varujejo v bivalnih ter drugih prostorih pri delu v zavodu in zunaj njega, pri spremljanju zunaj zavoda, med sprehodi in ob drugih priložnostih (7. čl. Pravilnika). Sodišče prve stopnje ni sklepalo, kot zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, da bi morala tožena stranka tožniku nuditi večjo varnost že zaradi same narave kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje utemeljuje odgovornost tožene stranke s tem, da delavci tožene stranke niso poskrbeli, da bi bil tožnik deležen ustrezne pravočasne in primerne zaščite, kljub temu, da je bila že pred napadom njegova subjektivna ocena ogroženosti pravilna.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pred napadom naposlene opozarjal, da se zaradi narave kaznivega dejanja boji in prosil, da to uredijo, temelji na izpovedbi tožnika. Povedal je, da je bil v kratkem času bivanja v zaporu deležen groženj, da so do njega že prispele različne govorice, kaj čaka obsojenega za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojen in ga je bilo zato strah (obravnava

14.10.2002). Kot dokaz, da je na svojo ogroženost opozarjal, je tožnik predložil prošnjo za premestitev, ki jo je vodstvo zavoda zavrnilo. Prikazovanje toženke, da glede na vsebino prošnje za premestitev (nelagodno počutje med obsojenci) ni bilo mogoče sklepati, da je tožnik ogrožen, ne vzbuja nobenih dvomov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje. Opozorilo soobsojencem na spoštovanje zavodskega reda in strpnejši odnos do tožnika, glede na kasnejši napad na tožnika, očitno ni zadoščalo. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik v kasnejših individualnih pogovorih delavcem zavoda zatrjeval, da so se razmere v sobi umirile, kar pomeni, da ni bilo nikakršnega razloga za izvajanje preventivnih ukrepov s ciljem preprečiti fizično nasilje nad njim, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati. Tožena stranka ni dokazala, da brez svoje krivde teh trditev ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (v pritožbi ne pojasni nobenih razlogov). Tožena stranka se je sama sklicevala na predpise, ki naj ne bi omogočali, da se tožniku dodeli samska soba, zato ni "brez pomena" razlogovanje sodišča prve stopnje (kot očita toženka v pritožbi), da so se predpisi spremenili šele v letu 2000, tožniku pa je bila že prej (po napadu) dodeljena samska soba.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

O pritožbi tožeče stranke.

Tožeča stranka izraža nestrinjanje s priznano višino odškodnine, ki je po njegovem prepričanju bistveno prenizka. Sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede teže, trajanja in intenzivnosti bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in trajnih posledic, meni pa, da jih sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo. Sodišče druge stopnje je opravilo materialnopravni preizkus prisojene denarne odškodnine in ugotavlja, da je odškodnina, razen iz naslova telesnih bolečin, priznana v primerni višini.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz 200. čl. ZOR. To so stopnja bolečin (telesnih in duševnih), njihovo trajanje (1. odst. 200. čl. ZOR), v skladu z 2. odst. 200. čl. ZOR pa še na pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. V skladu z določbo 203. čl. ZOR sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni v zadostni meri upoštevalo zgoraj omenjenih meril in je priznalo prenizko odškodnino za telesne bolečine. Ob ugotovitvi, da je tožnik imel devet dni hude telesne bolečine, ki jih je bilo treba blažiti s stalnim jemanjem zdravil proti bolečinam, da je imel mesec dni bolečine srednje hude intenzitete, nato še kak mesec dni blage in stalne ter da je imel vsakodneven intenziven glavobol deset dni, srednje hud in pogost mesec dni in blag in občasen še tri mesece ter da bo imel bolečine tudi v bodoče ob spremembah vremena, ob uživanju izredno trde hrane ter ležanju z desnim licem na trši podlagi ter glede na številne neprijetnosti med zdravljenjem (devet dni v bolnišnici in povsem odvisen od pomoči negovalnega osebja pri opravljanju najosnovnejše osebne higiene, fizioloških potreb hranjenju, oblačenju in slačenju, nato še tri mesece in pol hospitaliziran v stacionaru in pretežno odvisen od tuje pomoči pri opravljanju zahtevnejše osebne higiene in najenostavnejših vsakdanjih opravil, operacije, rentgenska slikanja, odstranjanje tamponade iz nosu, odstranjevanje šivov, ambulantni pregledi in pregledi pri specialistu, ...) po prepričanju sodišča druge stopnje opravičujejo tožnika do odškodnine v višini

1.000.000,00 SIT. Višja odškodnina, kot se zavzema tožnik iz tega naslova, ne bi ustrezala prej obrazloženim merilom. V zvezi z opozorilom tožnika, da je treba upoštevati tudi tožnikov vsakodnevni in intenziven glavobol, je treba tožniku pojasniti, da po ugotovitvi izvedenca, ki ji je sledilo tudi sodišče prve stopnje, morebitnih sedanjih glavobolov ni mogoče imeti za direktno posledico poškodbe.

Glavobol, ki ga je tožnik imel po poškodbi, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP v zavrnilnem delu sodbo delno spremenilo in priznalo še 300.000,00 SIT.

Primerno je določena odškodnina za duševne bolečine za strah v skupnem znesku 350.000,00 SIT. V skladu z določbo 200. čl. ZOR je strah enotna kategorija in ga je le sodna praksa razdelila v takoimenovani "primarni" in "sekundarni strah za izid zdravljenja".

Po ugotovitvi izvedenca, ki je tožnik ne izpodbija, je ob dogodku utrpel hud primaren strah, ki je trajal nekaj minut, nato strah med prevozom v bolnišnico, med pregledi in operacijo, kumulativno skupaj tri dni. Strah za življenje ob napadu je bil kratkotrajen in do odškodnine zanj ne bi bil upravičen, če ne bi bil tako intenziven, kot poudarja v pritožbi. Strah za izid zdravljenja je bil hude intenzitete teden dni, srednje hude tri mesece in blag še dva meseca, nato je prenehal. Sodišče prve stopnje pa je tožniku verjelo, da ga je bilo strah tudi kasneje, ob vrnitvi v zapor. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da niti stopnja intenzivnosti strahu niti trajanje upravičene negotovosti za izid zdravljenja, višje odškodnine od prisojene ne opravičujeta.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov, da skaženost, ki jo po ugotovitvi izvedenca predstavlja manjša ukrivljenost nosu v levo, vidna le iz neposredne bližine in se na večjo razdaljo ne opazi ter 3 cm dolga brazgotina na desni spodnji veki, ki je prav tako vidna le iz neposredne bližine, tožnika ne opravičuje do priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Spremembe v njegovi zunanjosti niso take, da bi bil upravičen do odškodnine. Sicer pa tožnik obrazloženo v pritožbi niti ne pojasni, zakaj mu ni razumljivo, da mu sodišče prve stopnje odškodnine iz tega naslova ni priznalo. Sodišče prve stopnje ima o tem zadostne in pravilne razloge.

Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede določitve odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnikove prizadetosti na področjih, na katere opozarja tožnik v pritožbi, je sodišče popolno ugotovilo in upoštevalo. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri upoštevalo, da je tožnik zmanjšano sposoben za grizenje trše hrane, da ima manjše težave pri britju in opravljanju osebne higiene zaradi slabše občutljivosti na dotik v predelu lica desno in v predelu zgornje ustnice desno, ter da je zmanjšano sposoben za daljše bivanje izven zaprtih prostorov ob slabšem vremenu zaradi možnosti prehladnih obolenj, ki mu povzročajo večje težave pri dihanju in zaradi česar lahko pride do vnetja sinusa v maksili. Ugotovljene okoliščine tudi po oceni sodišča druge stopnje tožnika ne opravičujejo do višje odškodnine, kot se zavzema v pritožbi. Ne gre za take omejitve v vsakdanjem življenju, ki bi ga opravičevale do višje odškodnine od prisojene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi (razen glede odškodnine za telesne bolečine) niso podane in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je sodišče druge stopnje, razen v delu, v katerem je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP) in zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Spremenjena odločitev glede višine odškodnine ni narekovala spremembe stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, kljub dodatno priznanim

300.000,00 SIT na račun odškodnine za telesne bolečine. Uveljavljani tožbeni zahtevek je bil pretiran (od uveljavljanih 12.000.000,00 SIT je tožeča stranka vključno s spremembo uspela le z 2.150.000,00 SIT).

Ob upoštevanju, da se je tožena stranka neutemeljeno upirala tožbenemu zahtevku v celoti, torej tudi po temelju, je v skladu z določbo 2. odst. 154. čl. ZPP (upoštevaje okoliščine primera) prav, da vsaka stranka trpi svoje stroške pravdnega postopka, tožena stranka pa tožeči stranki povrne stroške izvedenca, kot je priznalo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka obrazloženo takemu načinu odmere stroškov v pritožbi tudi ni ugovarjala.

Ker je tožeča stranka v pritožbi delno uspela, pa ji je sodišče od priznanega zneska (300.000,00 SIT) priznalo pritožbene stroške, priglašene v pritožbi, za sestavo pritožbe 250 točk, tarifna številka 21 Odvetniške tarife, torej 27.500,00 SIT, ki jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2005.