Jedro

Glede na stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik vtožuje izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.

Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, I. točka izreka izpodbijane sodbe se razveljavi in se tožba v zvezi s tožbenim zahtevkom za obračun bruto zneska odškodnine na neto osnovo 3.714,96 EUR ter za odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine zavrže. II. Tožnik je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 175,57 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika v roku 8 dni na znesek 3.714,96 EUR obračunati in plačati davke in prispevke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku v roku 8 dni plača znesek 4.622,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.111,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo odločitve v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov in davkov, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Glede davkov se sklicuje na določbe Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, po kateri plača v Republiki Sloveniji služi kot podlaga za obračun prispevkov, davkov in drugih dajatev ter obveznosti, ki bremenijo plačo pripadnika v času opravljanja vojaške službe zunaj države. Dalje se sklicuje na prvi odstavek 42. člena Zakona o dohodnini. Trdi, da v nobenem primeru ne vzdrži, da je treba na neto znesek plače pripadnika z misije obračunati bruto znesek in nato od bruto zneska plačati predpisane davke in prispevke. Glede prispevkov se sklicuje na Zakon o prispevkih za socialno varnost, in navaja, da med dohodki, od katerih se plačujejo prispevki, ni navedena odškodnina, zato sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno dosodilo plačilo prispevkov. Sklicuje se tudi na 144. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa osnovo za plačilo prispevkov ter vrste dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki, pri čemer tudi ne omenja odškodnine, zaradi česar zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Dalje se sklicuje na 3. člen ZPSV, po katerem zavezanci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in so bili poslani na delo v tujino, plačujejo prispevke za socialno varnost od plače, za enaka dela v Republiki Sloveniji, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno. To po njenem mnenju pomeni, da so bili prispevki od t. i. slovenske plače že plačani, saj so se mesečno plačevali ob vsaki pripadnikovi plači, ki jo je prejel za delo v tujini. Trdi, da bi v tem primeru šlo za dvakratno plačilo prispevkov za isti dohodek. Dalje navaja, da v odločbi o plači določeni znesek predstavlja znesek plače, izplačan na račun delavca, davki in prispevki pa se obračunajo od plače v Republiki Sloveniji. Upoštevaje navedeno znesek odškodnine, računa na podlagi tujinske plače, po mnenju tožene stranke ne more biti upošteven pri določanju višine prispevkov in davkov, saj se ti obračunajo od plače v domovini. Ponavlja, da so bili tožniku prispevki za celotno obdobje že enkrat plačani, ob ponovnem plačilu pa bi bil tožnik nagrajen z dodatnim plačilom prispevkov za isti dan. Trdi, da je odločitev v sodbi, da se plačajo davki in prispevki nad izračunano odškodnino, pravni unikum, saj se od odškodnin prispevki ne plačujejo, dohodnina pa se plača, vendar od dosojenega zneska in ne nad njim. Trdi, da ne obstaja računovodski program, ki bi lahko podal tožnikov bruto znesek glede na dosojeno neto odškodnino. Meni, da če tožnik želi plačilo davkov in prispevkov, je to mogoče zgolj na način, da se zahtevani znesek odškodnine šteje za bruto znesek, davki in prispevki pa od njega odštejejo (in posledično zmanjšajo znesek izplačila odškodnine na račun tožnika). Sklicuje se na sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII DoR 31/2017 in VIII DoR 35/2017 oba z dne 23. 5. 2017, kjer je Vrhovno sodišče RS v identičnih zadevah dopustilo revizijo glede vprašanj, ali gre pri dosojenih zneskih za odškodnino, za nadomestilo ali za drug prejemek iz delovnega razmerja in ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plača dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ali od celotnega prejemka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v tujini v času od 22. 11. 2011 do 2. 6. 2012. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 24 ur, do katerega je tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka" iz drugega odstavka 53. člena Zakona o slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da tožniku dejansko ni bilo omogočeno, da bi izkoristil pripadajočih 22 prostih dni iz naslova tedenskega počitka in da je tožnikova zahteva za izplačilo neto odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljena tudi po višini. Ob sklicevanju na določbe 44. člena ZDoh-2, prvega odstavka 144. člena ZPIZ-2 in tretjega odstavka 2. člena ZPSV je tožniku v skladu z dotedanjo sodno prakso ugodilo tudi v delu njegovega tožbenega zahtevka za obračun bruto odškodnine na vtoževano neto osnovo in za odvod davkov in prispevkov od tega bruto zneska. Z izpodbijano sodbo je tožniku v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP prisodilo tudi njegove pravdne stroške.

8. Tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka, v okviru katere ji je bilo naloženo, da je dolžna v korist tožnika obračunati bruto znesek odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka za obdobje od 22. 11. 2011 do 2. 6. 2012 na neto osnovo 3.714,96 EUR ter od obračunanega bruto zneska odškodnine odvesti pripadajoče davke in prispevke. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča je bila v skladu z dosedanjo sodno prakso, ki je bila v veljavi do odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče RS v identičnem sporu (potem, ko je predhodno s sklepom opr. št. VIII Dor 31/2017 z dne 23. 5. 2017 dopustilo revizijo tožene stranke) odločilo tudi o vprašanju, ali se od prejemka zaradi nezagotovljenega tedenskega počitka plačajo dohodnina in prispevki od plače, ki bi jo tožnik prejel za delo v domovini po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami ali od celotnega prejemka. V zvezi s tem vprašanjem je reviziji tožene stranke (ki jo je ta vložila le zaradi zmotne uporabe materialnega prava) delno ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 797/2016 z dne 2. 3. 2017 v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v I. točki izreka tako, da je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za obračun bruto zneskov odškodnine na neto osnovo 4.504,64 EUR (ki jo je tožnik v citiranem sporu vtoževal) ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, v ostalem pa je revizijo zavrnilo. S to sodbo Vrhovnega sodišča RS je bil torej zavrnjen identičen tožbeni zahtevek (razen glede nominalne višine neto osnove), kot pa ga je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal tožnik in kateremu je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe tudi ugodilo.

9. Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi zgoraj citirane sodbe pojasnilo, da je glede na dosedanjo sodno prakso sodišče denarne prejemke iz delovnega razmerja delavcem prisodilo tako, da je poleg obveznosti plačila prisojenega zneska naložilo delodajalcu tudi obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v zvezi s temi zneski. V svoji sodbi ugotavlja, da je v nekaterih zadevah zapis v odločitvah sodišča (o obračunu davkov in prispevkov od prisojenih bruto zneskov) predstavljal le dodatno opozorilo delodajalcu, da izvrši zakonsko dolžnost z obračunom davkov in prispevkov, v drugih zadevah pa je prišlo tudi do vsebinskih odločitev o tem, da se od prisojenega prejemka delavcu obračunajo in zanj plačajo (ali ne plačajo) davki oziroma prispevki. Vrhovno sodišče RS nadalje ugotavlja, da se je dosedanja sodna praksa glede na ureditev področja davkov in prispevkov in glede na novejši razvoj sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017) izkazala za neustrezno. Sodišče bi z vsebinskim odločanjem o davčnih obveznostih v tem sporu samo odločilo tudi o (potencialni) obveznosti plačila davkov in prispevkov tako delodajalca (kot plačnika davka) kot tudi samega delavca (kot prejemnika dohodka). Iz kogentnih predpisov izhaja, kdo in v kakšni višini je dolžan plačati davke in prispevke, pri katerih je nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja v pristojnosti davčnih organov. S tem bi sodišče prevzelo tudi odločanje matičnih davčno-upravnih organov, ki je sicer v njihovi pristojnosti (19. točka obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS). Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi te sodbe (potem, ko je pojasnilo postopek obračuna ter odvoda davkov in prispevkov, dolžnost plačila davkov, pristojnost davčnega organa glede nadzora nad zakonitostjo in pravilnostjo ravnanja davčnega plačnika, nastanek davčne obveznosti in nemožnost odločanja davčnih organov o nadzoru nad pravilnostjo odmere davka v davčnem postopku oziroma o sami odmeri pred nastankom davčne obveznosti) opozorilo na možnost učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu zoper odločitev davčnega organa, če se plačnik davka ali davčni zavezanec z odmero oziroma odločitvijo davčnega organa ne strinjata. V 22. točki obrazložitve navedene sodbe je nadalje zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca) oziroma pristojnih davčnih organov.

10. Glede na zgoraj opisana stališča, ki jih je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 zavzelo Vrhovno sodišče RS in ob njegovem poudarku na neustreznost dosedanje sodne prakse, pritožbeno sodišče zaključuje, da v primerih, kot je obravnavani (ko tožnik vtožuje izplačilo neto nominalnega zneska odškodnine iz delovnega razmerja in obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo ter odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine), sodišče v delovnem sporu ni pristojno za odločanje o tem, ali je tožena stranka kot delodajalec dolžna obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katere osnove jih je dolžna obračunati in plačati. To pa pomeni, da po spremenjeni sodni praksi odločanje o davkih in prispevkih (v takšnih primerih kot se odloča v tem individualnem delovnem sporu) ni več v sodni pristojnosti.

11. Če sodišče odloči o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), stori bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pazi na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti pritožbi tožene stranke ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter tožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). O tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka torej ni vsebinsko odločalo, kar predstavlja odstop od sodne prakse v nekaterih primerljivih zadevah pritožbenega sodišča (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 486/2017 z dne 12. 4. 2018, opr. št. Pdp 885/2017 z dne 11. 4. 2018, Pdp 658/2017 z dne 19. 4. 2018, ...). Ker ob upoštevanju navedenega sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vsebinsko odločanje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obračun bruto zneska odškodnine na neto vtoževano osnovo in na odvod pripadajočih davkov in prispevkov od bruto zneska odškodnine, pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija vsebinsko pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka, ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso bistvenega pomena.

12. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče s svojim sklepom delno poseglo v sodbo sodišča prve stopnje, odločitve o pravdnih stroških, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni spremenilo, saj je ugotovilo, da je tožnik kljub delnemu zavrženju tožbe v tem individualnem delovnem sporu uspel praktično v celoti. Iz tega razloga mu je dolžna tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti njegove prvostopenjske pravdne stroške v višini, kot je to odločilo sodišče prve stopnje v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

13. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je dolžan tožnik povrniti potrebne stroške postopka: 375 točk za pritožbo (3. alineja točke b 1 v povezavi s točko 4 tar. št. 15 Odvetniške tarife - OT) in 2-odstotne materialne stroške v višini 7,5 točke, skupaj 385,50 točk oziroma 175,57 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT. V primeru zamude tožnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila. Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).