Jedro

Glede na temeljno načelo stvarnega prava superficies solo cedit, na katerem je zgrajen tudi institut povečanja vrednosti nepremičnine, graditelja predstavlja le graditelj gradbenega objekta na tuji nepremičnini, ki je trajno spojen z nepremičnino ali je trajno na, nad ali pod nepremičnino in ki zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta predstavlja sestavni del zemljišča, s tem pa deli pravno usodo zemljišča. Samostojno stoječ kiosk – kontejner, ki z zemljiščem ni bil dejansko spojen, ne predstavlja zgradbe, ki bi predstavljala sestavino zemljišč. Zato pa tožnik (kot lastnik kontejnerja kot premičnine) ne predstavlja graditelja v smislu člena 48 SPZ.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tretje toženka O. Š. sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 9. 2010 pod točko 1 izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval ugotovitev, da je do celote lastnik parcele … k.o. B. ter da mu prvo toženec S. k. z. in g. RS L. in drugo toženka R. S. v roku 15 dni izstavita zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim bi dovolila, da se pri nepremičnini parc. št. ... k.o. B. vknjiži lastninska pravica na tožnika do celote, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. Pod točko 2 izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od prvo toženca, drugo toženke in tretje toženke O. Š. zahteval nerazdelno plačilo zneska 40,097,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2007 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožeči stranki naložilo, da v 15 dneh prvo tožencu povrne 2.331,52 EUR, drugo toženki 1.801,00 EUR in tretji toženki 3.184,04 EUR, v primeru zamudnega plačila vsem skupaj s pripadki. Tožeča stranka je v pritožbi zoper navedeno sodbo navajala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožnikov primarni zahtevek za ugotovitev, da je lastnik sporne nepremičnine. Tožnik je s trditvami, da bi se v primeru, če bi sodišče odločilo, da drugo toženka ni pasivno legitimirana za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker ni nastopala kot stranka pogodbe, ne mogel vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik, izkazal svoj pravni interes za takšen zahtevek. S samim dajatvenim zahtevkom tožnik namreč ne more pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini, ker se je po tožnikovi sklenitvi kupoprodajne pogodbe s prvo tožencem na podlagi zakona oziroma na zakonu, temelječem pravnem poslu kot lastnik na sporni nepremičnini vknjižila drugo toženka. Ker z dajatvenim zahtevkom zoper drugo toženko ne more uspeti, pa ima pravni interes na ugotovitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo 181. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Razlogovanje sodišča prve stopnje, na podlagi katerega je zaključilo o zastaranosti tožnikovega dajatvenega zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine, je materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje se je glede teka zastaralnega roka oprlo na sodno prakso pred 1. 1. 2002, glede časa sklenitve predmetne pogodbe pa na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, to oboje pa na način, ki gre v škodo tožniku. Sodna praksa v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je določala za tovrstne zahtevke splošni 5-letni zastaralni rok, očitno ni bila ustrezna. Zato je zakonodajalec s sprejemom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) uzakonil 10-letni zastaralni rok. Zato bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da se je novejša sodna praksa glede teka zastaralnega roka oprla na OZ in da je sklenitev pravnega posla presojalo v skladu z novejšo sodno prakso, zaključiti, da tožnikov zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni zastaral. Sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o podrednem zahtevku ni ugotavljalo bistvenega dejstva, do kdaj šteje, da je imel tožnik sporno nepremičnino v posesti. Zato pa ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pomotoma ni predložil odpovedi najemne pogodbe z dne 3. 12. 2007, vendar pa je imelo sodišče na razpolago dovolj drugih dokazov, da bi lahko ugotovilo do kdaj je imel tožnik sporno nepremičnino v posesti. V kolikor je štelo, da je odpoved najemne pogodbe relevanten dokaz, bi moralo tožnika ob uporabi določbe člena 285 ZPP pozvati na predložitev. Ker tega ni, je podana bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je to vplivalo na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje bi za presojo zastaranosti tožnikovega zahtevka moralo uporabiti tretji odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l., št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ki je specialni predpis glede na določbe o neupravičeni pridobitvi ter presojati začetek teka zastaralnega roka od dneva, ko je tožnik izgubil posest nepremičnine. Takšno je tudi stališče sodne prakse pri zahtevkih na povrnitev vlaganj v nepremičnino. Tožnik je posest nad nepremičnino opustil šele 4. 12. 2007, zato pa bi šele od takrat lahko teklo zastaranje in zahtevek tožnika ni zastaran. Zmoten je zaključek sodišča, da je zastaranje začelo teči novembra 1999, ko so se dokončno izjalovila pričakovanja tožnika v zvezi s pridobitvijo nepremičnine v lastnino. Tožniku kot neuki osebi v novembru 1999 ni bilo znano, da lastninske pravice na sporni nepremičnini še ni pridobil in da bo moral za njeno pridobitev sprožiti ustrezne postopke. Tožnik je upal, da bo prvo toženec z njim sklenil kupoprodajno pogodbo. O tem se je pogovarjal tudi s pričo H. V., ki je sodišče ni zaslišalo, zato pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Tudi iz tožnikovih ravnanj v letu 2006, ko je podal vlogo na upravno enoto za opravo vzdrževalnih del na kiosku in na podlagi istega leta vložene vloge za pridobitev lokacijske informacije v zvezi z opravo rekonstrukcije postavljenega montažnega objekta izhaja, da se njegova pričakovanja v letu 1999 še niso izjalovila. Te vloge sodišče prve stopnje ni presojalo, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepopolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Tožnik si ne bi prizadeval v tej smeri, če ne bi zasledoval pridobitve lastninske pravice na nepremičnini, ki pa se je izjalovila šele konec leta 2007, zaradi česar se je tudi odločil za odstranitev kontejnerja in vrnitev sporne nepremičnine v posest prvo tožencu. Sodišče je z upoštevanjem novejše sodne prakse za ugotovitev, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena leta 1999 ter z zaključkom, da so se takrat izjalovila pričakovanja tožnika, saj mu je postalo jasno, da prvo toženec z njim ne bo sklenil pogodbe, zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da tretje toženka za podredni tožbeni zahtevek ni pasivno legitimirana. Sodišče je spregledalo, da je tožnik zahtevek zoper njo naperil zaradi nejasnosti današnjega lastništva sporne nepremičnine, pa tudi zato, ker je zaradi dopisa z dne 7. 9. 1999 izključno odgovorna za to, da tožnik ni postal lastnik sporne nepremičnine. Ker je zaradi njenega ravnanja utrpel škodo v višini izgubljenih vlaganj, mu je to dolžna povrniti (neposlovna odškodninska odgovornost). Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov prvo tožencu zmotno priznalo za poročilo stranki 50 točk, čeprav tar. št. 39/4 OT tega ne predvideva, napačno pa mu je tudi odmerilo materialne stroške, ki bi ob upoštevanju tretjega odstavka 13. člena ZPP prav znašali 51,00 EUR. Tudi tretji toženki je sodišče zmotno priznalo za končno poročilo 50 točk in ji napačno odmerilo materialne stroške, ki pravilno znašajo 66,20 EUR. Pritožnik je zato predlagal, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tretje toženka je na pritožbo tožnika obrazloženo odgovorila, da je njegova pritožba glede odločitve o podrednem zahtevku neutemeljena ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovitveni del primarnega tožbenega zahtevka zavrnilo zato, ker je zaključilo, da iz tožbenih trditev tožnika o sklenjenem pravnem poslu kot načinu zatrjevane pridobitve lastninske pravice na spornih nepremičninah, glede na določila o načinu pridobitve lastninske pravice kot stvarne pravice na pravno poslovni podlagi, kot jih vsebuje Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih v členu 33 in SPZ v členu 49, ne izhaja materialnopravno upravičenje na ugotovitev obstoja lastninske pravice tožnika na teh nepremičninah. Sodišče prve stopnje pa je tudi glede tožnikove terjatve, uveljavljene v dajatvenem delu zahtevka – na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kot odraz tožnikovega upravičenja iz pogodbenega razmerja s prvo tožencem, zaključilo, da je ta zaradi zastaranja prenehala in zato tudi ta zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je torej zahtevek tožnika na ugotovitev, da je lastnik sporne nepremičnine, zavrnilo zaradi njegove materialno pravne neutemeljenosti, ker glede na tožnikovo trditveno podlago in pravna pravila ne izhaja njegova materialno pravna upravičenost in ne zaradi procesno pravne nedopustnosti takšnega zahtevka, ker naj tožnik ne bi izkazal pravne koristi (interesa) za ugotovitveno tožbo po drugem odstavku 181 člena ZPP oziroma za vmesno ugotovitveno tožbo po tretjem odstavku 181. člena ZPP. Materialno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje je pravilno. Pritožbeno sodišče k njemu dodaja še samo, da iz trditev o sklenjenem pravnem poslu kot načinu pridobitve lastninske pravice na nepremičnini izhaja obligacijsko upravičenje na izpolnitev pogodbene obveznosti prodajalca na izročitev predmeta pogodbe tako, da bo kupec pridobil lastninsko pravico, torej z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovoljenja, ki bo kupcu takšen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo omogočil (člen 435 OZ). Ob materialno pravni pravilnosti razlogovanja sodišča prve stopnje in dejstvu, da je tožnik ob utemeljevanju svojega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2010, s katero je takšen zahtevek uveljavil, navajal samo, da od druge toženke zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zato, ker je ta zemljiškoknjižni lastnik te parcele številke, so neutemeljeni tako pritožbeni očitki o materialno pravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, pa tudi o podani kršitvi določbe člena 181 ZPP. Glede na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o zastaranosti in s tem neutemeljenosti zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, pa uveljavljena kršitev določbe člena 181/III ZPP na zakonitost in pravilnost sodbe ne bi mogla vplivati.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 25. 5. 2010, s katero je spremenila tožbo in od tožene stranke začela uveljavljati tudi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, tega utemeljevala s trditvami o leta 1999 sklenjeni kupoprodajni pogodbi s prvim tožencem, to pa v okoliščinah prvo toženčevega sprejema tožnikove izjave o sprejemu ponudbe za prodajo spornih nepremičnin, kar vse pa je utemeljevala tudi s sklicevanjem na sodno prakso, ki izhaja iz konkretnih odločb (sklepa VS RS II Ips 835/2007 z dne 28. 1. 2009). Ob ugovorih toženca in prvo toženke o zastaranosti njene takšne terjatve je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ob presojanju utemeljenosti takšnih ugovorov upoštevalo določila v času zatrjevanega nastanka pravnega razmerja (leta 1999) veljavnega ZOR-a. OZ, ki je začel veljati 1. 1. 2002 in od takrat dalje urejati obligacijska razmerja, je namreč v določbi 1060. člena izrecno določil, da se določbe OZ-a ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Sodišče prve stopnje je tako ob presoji zastaranosti tožnikove terjatve pravilno upoštevalo splošni 5-letni zastaralni rok, ki ga je ZOR določal za terjatve, za katere z zakonom ni določil sicer drugačnega roka. ZOR za terjatve na izstavitev listin za vpis v zemljiško knjigo namreč ni določal posebnega zastaralnega roka, kot je to v določbi člena 350 za tovrstne terjatve določil OZ. Pravno zmotne so tako pritožbene trditve tožnika o zmotnosti uporabe določil ZOR, pa tudi o namenu zakonodajalca ob sprejemu nove določbe člena 350 OZ, s katero je za terjatve na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo določil 10-letni zastaralni rok. Namen zakonodajalca ob sprejemu navedene določbe namreč ni bil v zakonodajalčevi oceni o neustreznosti dotedanje ureditve, ampak v uskladitvi institutov obligacijskega prava s tedaj že sprejemajočo novo sistemsko ureditvijo stvarnega prava, še zlasti z novo ureditvijo instituta priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila uveljavljena s SPZ (ki je bil sprejet 17. 10. 2002 in je začel veljati 1. 1. 2003). Zato pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve o neenakosti tožnikovega položaja v primerjavi s položajem tistih, ki so takšno terjatev uveljavljali v času veljavnosti OZ. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega primarnega tožbenega zahtevka je tako pravilna, nasprotne pritožbene trditve pa neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tožnikov podredni zahtevek, s katerim je ta od vseh tožencev nerazdelno zahteval povrnitev vrednosti vlaganj, ki bi jih naj opravil v letih od 1991 do 1998 v nepremičnino parc. št. ... k. o. B., v pričakovanju, da bo nepremičnino kasneje odkupil in postal njen lastnik, zavrnilo zato, ker je zaključilo, da so utemeljeni ugovori toženk o zastaranosti tožnikove pravice zahtevati tovrstno izpolnitev obveznosti. Pri tem je zahtevek tožnika presojalo kot terjatev iz naslova neupravičene pridobitve po členu 210 ZOR, v zvezi s katero je, glede na tožnikove tožbene trditve o izjalovljenem namenu teh vlaganj, zaključilo, da so se tožnikova pričakovanja v zvezi z nakupom nepremičnin dokončno izjalovila v mesecu novembru 1999, ko mu prvo toženec, s katerim je sicer bil v predhodnem dogovoru glede prodaje nepremičnin, na njegov poziv z dne 28. 10. 1999 k sestavi pogodbe ni odgovoril in zaradi česar se je lahko zavedal, da se njegova pričakovanja ne bodo uresničila. Zato pa je zastaralni rok začel teči novembra 1999 in je (5-letni po določbi člena 371 ZOR) potekel novembra 2004, zato pa je bil glede na 17. 12. 2007 vloženo tožbo njegov takšen zahtevek zastaran. Kot materialno pravno napačne je sodišče prve stopnje štelo tožnikove trditve, da bi pri presoji zastaranja takšne tožnikove terjatve, moralo upoštevati določbo tretjega odstavka 48. člena SPZ in v zvezi s to pravno podlago upoštevati kot odločilen za začetek teka zastaralnega roka čas tožnikove izročitve oziroma vrnitve nepremičnine v posest prvo tožencu, to pa po odpovedi najemne pogodbe z dne 3. 12. 2007, ki je sicer tožnik ni dokazal, sicer pa je sodišče tako štelo, da je najemna pogodba prenehala že leta 1999 z njeno novacijo v kupno pogodbo.

Določba 48. člena SPZ ureja razmerja graditelja zgradbe, ki je na nepremičnini drugega in z njegovim soglasjem postavil, prizidal ali izboljšal zgradbo in lastnika nepremičnine, pri tem pa za zahtevke graditelja (med katerimi je v primeru, da graditelj ne pridobi lastninske pravice, tudi zahtevek za plačilo tistega, za kar je bil lastnik nepremičnine obogaten), določa, da zastaralni roki tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Glede na temeljno načelo stvarnega prava superficies solo cedit, ki ga določa 8. člen SPZ in na katerem je zgrajen tudi institut povečanja vrednosti nepremičnine, ki ga ureja 48. člen SPZ, graditelja predstavlja le graditelj gradbenega objekta na tuji nepremičnini (zemljišču), ki je trajno spojen z nepremičnino ali je trajno na, nad ali pod nepremičnino in ki zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ) predstavlja sestavni del zemljišča, s tem pa deli pravno usodo zemljišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik bil imetnik in lastnik kontejnerja – kioska, v zvezi z uporabo katerega za poslovno dejavnost je imel v najemu 59 m2 velik del (sicer 4.973 m2 velike) parcele št. 545/1 k.o. B. in v zvezi z uporabo katerega so mu nastali iztoževani stroški, sam kiosk – kontejner pa je meseca novembra 2007 prodal in odstranil s spornega zemljišča. Samostojno stoječ kiosk – kontejner, ki z zemljiščem (nepremičnino) ni bil dejansko spojen, ne predstavlja zgradbe, ki bi predstavljala sestavino zemljišč in na katero bi se glede na načelo superficies solo cedit razširila lastninska pravica lastnika zemljišča. Zato pa tožnik (kot lastnik kontejnerja kot premičnine) ne predstavlja graditelja v smislu člena 48 SPZ, za katerega zahtevke bi veljala določila tega člena in je pravno zmotno njegovo sklicevanje na določbo tretjega odstavka 48. člena SPZ kot pravno podlago za presojo začetka teka zastaranja njegovega podrednega zahtevka, zaključek sodišča prve stopnje o neuporabi navedene določbe SPZ pa pravilen, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Neutemeljeni so posledično tako tudi očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni izrecno ugotavljalo tega, kdaj je tožnik izgubil posest dela sporne nepremičnine, pa tudi pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o takšnih dejstvih. Pravno nepomembni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik odpovedi najemne pogodbe z dne 3. 12. 2007 ni dokazal ter očitki o bistveni kršitvi iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z kršitvijo določbe člena 285 ZPP.

Glede na same trditve tožnika, da je iztoževane stroške kot vlaganje v nepremičnino opravil zato, ker je pričakoval, da bo nepremičnino, katere del je imel v najemu in na njej postavljen kiosk, v katerem je opravljal poslovno dejavnost, kupil, je sodišče prve stopnje pravilno za ugotovitev začetka teka zastaralnega roka ugotavljajo, kdaj so se tožniku lahko izjalovila takšna pričakovanja, vse to pa iz izhodišča povprečno skrbnega človeka. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sprejelo življenjsko logične in prepričljive zaključke, da je to bilo vsaj novembra 1999, ko je kljub predhodnem postopku prvo toženec kot lastnik sporne nepremičnine najprej tožniku odgovoril, da vse možnosti za sklenitev prodajne pogodbe še niso podane, na poziv tožnika k sestavi pogodbe pa sploh ni odgovoril. Dejstvo, da je tožnik dejansko na podlagi takšnega ravnanja prvo toženca zaključil, da ta z njim ne namerava skleniti pisne prodajne pogodbe, potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik po letu 1999 prvo toženca ni več pozival k sklenitvi prodajne pogodbe, pač pa leta 2004 drugo toženko kot novo lastnico dela sporne nepremičnine, ki ga je imel v najemu, k določitvi najemnine. Ob takšnih prepričljivih dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje so prepričljivi tudi pravni zaključki sodišča prve stopnje o zastaranosti tožnikove terjatve za iztoževane stroške že novembra 2004, oziroma že pred dne 17. 12. 2007 vloženo tožbo, s katero je uveljavil te terjatve. Tožnikova ravnanja v letu 2006 v zvezi z nameravanimi vzdrževalnimi deli na kiosku, v katerem je sicer opravljal pridobitno dejavnost, sicer ne izkazujejo, da je tožnik takšna nameravana dela opravljal v pričakovanju nakupa nepremičnine in ne v zvezi z izvrševanjem poslovne dejavnosti. Pritožbeni očitki o nepopolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ker naj bi sodišče ne presojalo tudi dejstev, izhajajočih iz vlog tožnika v letu 2006 in zaslišalo priče V. (kot izhaja iz pojasnila samega tožnika na naroku 23. 5. 2010 – l. št. 121, je to pričo tožnik predlagal v dokaz trditev o podaji njegove izjave o sprejemu ponudbe, torej v zvezi s tožnikovim primarnim tožbenim zahtevkom), se tako izkažejo kot neutemeljeni, kot takšni pa se izkažejo tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s takšnimi očitki.

Ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje o zastaranosti podrednega tožbenega zahtevka, so pravno nepomembne pritožbene trditve, s katerimi pritožnik pritožbeno izpodbija tudi (sicer pravilen) zaključek sodišča prve stopnje o nepodanosti pasivne legitimacije tretje toženke za takšen zahtevek. Tožnik niti v tožbi niti v vlogi z dne 25. 5. 2010, s katero je spremenil prvotno tožbo, ni zatrjeval dejstev o protipravnosti ravnanja tretje toženke in vzročni povezanosti takšnega ravnanja z nastankom iztoževanih stroškov tožnika kot morebitno tožnikovo škodo. Zato so protispisne pritožbene trditve tožnika, da je zoper tretjo toženko uveljavljal tudi odškodninski zahtevek in neutemeljene posledične trditve o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o njegovem takšnem zahtevku.

4. točka 39. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003, 70/2003, 115/2006-v nadaljevanju OT) določa odvetnikom za kratke dopise in obvestila nagrado v višini 50 točk. Sodna praksa je strankam za odvetnikovo končno poročilo v zvezi z dogajanjem po prejemu prvostopenjske sodbe priznavala nagrado po navedeni določbi. Zato pa so pravno zmotni pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje, ko je prvo tožencu in tretje toženki priznalo tovrstno nagrado kot potreben pravdni strošek. Kot izhaja iz razlogov sodbe v 8. alineji šestega odstavka na strani 11 in v 11. alineji šestega odstavka na strani 12 sodbe je sodišče prve stopnje prvo tožencu priznalo kot materialni strošek 83 točk oziroma (glede na vrednost točke 0,459 EUR) 38,097 EUR in tretje toženki 112,40 točk oziroma 51,59 EUR. Zato pa so v škodo samemu pritožniku njegove pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo prvo tožencu priznati kot materialne stroške znesek 51,00 EUR in tretje toženki 66,20 EUR, kolikor bi naj pravilno znašali takšni stroški. Ker se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožil le tožnik, s takšnimi trditvami pa v svojo škodo, pritožbeno sodišče glede na določbo člena 359 ZPP takšnih pritožbenih očitkov ni upoštevalo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti dolžnosti (člen 350/II ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (člen 154/I ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP).

Navedbe tretje toženke v odgovoru na pritožbo niso doprinesle k odločitvi o pritožbi. Zato stroški sestave odgovora na pritožbo ne predstavljajo za pravdo potrebnih stroškov, do povračila katerih bi tretje toženka bila upravičena (člen 155 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče glede tovrstnih priglašenih pritožbenih stroškov odločilo, da jih trpi tretje toženka sama.