Jedro

Načeloma je v revizijskem postopku mogoče odpraviti tudi bistveno kršitev, ki ima v pritožbenem postopku naravo absolutne bistvene kršitve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (prva točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke, vloženo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 5. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Veterinarske inšpekcije z dne 16. 12. 2003, s katero je prvostopenjski organ prepovedal tožeči stranki dejavnost klanja prašičev v klavnici, registrirani za interno uporabo na določenem naslovu. S sklepom (druga točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka in se je nanje izrecno sklicevalo (drugi odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljene oziroma nepomembne pa je zavrnilo tožbene ugovore glede neobstoja pooblastila predstojnika organa generalnemu sekretarju organa za izdajo izpodbijane odločbe, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala pojasnilo v povezavi z uporabo določila drugega odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, tožeča stranka pa na to pojasnilo ni nadalje uveljavljala napake oziroma ni nasprotovala pojasnilu tožene stranke; glede pomanjkljive obrazložitve prvostopenjske odločbe, saj je tožena stranka v skladu s pooblastilom v ZUP pomanjkljivo obrazložitev odpravila s tem, da je v izpodbijani odločbi navedla, katere nepravilnosti pri tožeči stranki so bile razlog za izdajo prvostopenjske odločbe; glede opustitve določitve jasnega roka za izvršitev odločbe, saj iz narave stvari in na podlagi določb ZUP in Zakona o veterinarstvu izhaja, da postane odločba izvršljiva z izdajo in vročitvijo stranki, tožeča stranka pa v tožbi niti ni zatrjevala, da ni vedela, kdaj mora odločbo izvršiti.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov po ZUS. Navaja, da je trditev prvostopenjskega sodišča, da ni podana kršitev 28. člena ZUP, ker tožeča stranka na pojasnilo ni nadalje uveljavljala napake in ni nasprotovala pojasnilu, popolnoma nerazumljiva. Takšne trditve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna procesna kršitev, in tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje brez pravno utemeljenih razlogov potrjuje odločitev upravnega organa in se pri tem neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 67. člena ZUS. Tožena stranka naj bi bila dolžna preizkusiti izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa v celoti, torej tudi v pogledu pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, in ker tega ni storila, tudi ni uporabila pravilnih materialnopravnih določb. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov.

4. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh določb je bil opravljen tudi ta revizijski preizkus.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj zatrjevano kršitev (to je, da v izpodbijani sodbi ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila odločba tožene stranke zakonita, kljub temu, da je ni izdal predstojnik organa temveč generalni sekretar organa, kot je to odločeno v 28. členu ZUP), odpravlja Vrhovno sodišče s to sodbo.

9. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je glede na določbe 85. člena ZUS-1 podana le tedaj, če je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek) ali če je storjena katera od kršitev, taksativno naštetih v tretjem odstavku 85. člena ZUS-1. Navedena kršitev, ki jo zatrjuje tožnik, pa ni take narave. V prvem odstavku 93. člena ZUS-1 je namreč urejeno postopanje Vrhovnega sodišča, če se ugotovi, da obstaja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Takšna ugotovitev Vrhovno sodišče zavezuje, da presodi, ali je mogoče ugotovljeno bistveno kršitev odpraviti v revizijskem postopku. Načeloma je v revizijskem postopku mogoče odpraviti tudi bistveno kršitev, ki ima v pritožbenem postopku naravo absolutne bistvene kršitve. Revizijsko sodišče zato v tej sodbi pojasnjuje, da je izpodbijano odločbo tožene stranke izdala pooblaščena oseba v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUP, kar je izkazano s pooblastilom ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 18. 5. 2004, s katerim je generalnega sekretarja A.A. pooblastil za odločanje v vseh upravnih zadevah s področja Službe za pravne zadeve, razen s področja denacionalizacije.

10. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo pojasnila, da je minister pooblastil generalnega sekretarja za odločanje v vseh upravnih zadevah s področja dela službe za pravne zadeve, razen denacionalizacije, predložila pa je tudi pooblastilo. Odgovor na tožbo je bil vročen pooblaščencu tožeče stranke, torej je bila ta s tem pooblastilom seznanjena. Tožnik očitno zato v pritožbi več ne navaja, da naj bi izpodbijano odločbo tožene stranke izdala nepooblaščena uradna oseba, temveč ugovarja samo pomanjkljivi obrazložitvi sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče pa je navedeno pomanjkljivost prvostopenjske sodbe samo odpravilo z obrazložitvijo v 8. in 9. točki te sodbe.

11. Napačno je torej stališče prvostopenjskega sodišča, da je ugovor o zakonitosti odločbe glede podpisnika neutemeljen, ker tožeča stranka pojasnilu tožene stranke v odgovoru na tožbo ni nasprotovala. Če stranka v upravnem sporu ne odgovori na pisne navedbe druge stranke, to še ne pomeni, da jih priznava ali da se z njimi strinja, saj se glede teh vprašanj ne uporabljalo primerno določbe ZPP, temveč ZUS-1. Zato bi sodišče prve stopnje na konkretni tožbeni ugovor moralo odgovoriti in glede na pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo pojasniti, da je izpodbijano odločbo izdala pooblaščena oseba v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUP. Ker pa je pomanjkljivost obrazložitve prvostopne sodbe v skladu s prvim odstavkom 93. člena ZUS-1 odpravilo revizijsko sodišče s to sodbo, in ker je bil z odgovorom tožene stranke na tožbo tožnik poprej seznanjen, izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča ni bilo treba razveljaviti.

12. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, ki se nanaša na uporabo drugega odstavka 67. člena ZUS, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče prve stopnje je svojo obrazložitev delno utemeljilo z navedeno zakonsko določbo, tožnik pa v reviziji samo s pavšalnimi navedbami, ne da bi konkretno opredelil, katerim vsebinskim razlogom v izpodbijani odločbi in s tem sodbi prvostopnega sodišča nasprotuje, ne more uspeti.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

14. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).