Jedro

Službenih stanovanj ni mogoče odkupiti po določbah SZ, pa čeprav gre za stanovanje, na katerem je bila uporabniku dodeljena stanovanjska pravica.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za odkup dvosobnega stanovanja, ki se nahaja v stanovanjskem objektu v Novi Gorici, po pogojih iz določila 117. člena SZ.

Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali podrejeno obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pridobitev spornega stanovanja ni bila vezana z opravljanjem določene službene funkcije, sicer bi to bilo v odločbi navedeno. Stanovanje ni v poslovni stavbi, ampak v stanovanjski. Vsi ostali delavci, ki so zaposleni pri tožni stranki, stanujejo daleč od delovnega mesta. Dejstvo, da tožnik stanuje v bližini, je zgolj slučaj, in na tožnikove delovne obveznosti ni vplivalo. Po določbi 40. člena ZSR je imel uporabnik službenega stanovanja le začasno pravico do uporabe. Kaj takega v danem primeru ni bilo dogovorjeno. Sodišče druge stopnje je v razlogih napačno povzelo vsebino odločbe z dne 8.9.1991 in zapisalo, da je bila odločba izdana v skladu s 16. in 41. členom ZSR. Iz vsebine te listine kaj takega ne izhaja. Sodišče je v razloge sodbe nepravilno povzelo tožnikovo izpovedbo, češ da je vedel, da se vseljuje v službeno stanovanje. Ta je v resnici izpoved dopolnil in pojasnil, da je mislil na prejem odločbe o povečanju najemnine, iz katere je izhajo, da je stanovanje službeno. Šlo je le za tožnikovo nerodno izpovedbo. Zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo in sicer 129.člen SZ. To določilo daje lastnikom le nadomestno upravičenje, da na zahtevo imetnika stanovanjske pravice ponudijo v odkup drugo utrezno stanovanje. Če tega v roku ne zagotovijo, morajo prodati prvo stanovanje. Tega pa tožena stranka ni storila.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitev določb pravdnega postopka, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386.člen ZPP), to je iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožeča stranka smiselno uveljavlja kršitev iz določila 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP.

Najprej trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so razlogi sodbe o vsebini odločb z dne 8.9.1991 v nasprotju v vsebino same listine. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na 3. strani le sklepalo o pravni naravi odločbe z dne 8.9.1991. To pa spada že med preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Za očitano kršitev bi šlo le v primeru, če bi bilo v razlogih sodbe o vsebini listine zapisano nekaj, česar v listini ni.

Tožnik nadalje trdi, da je sodišče v razlogih sodbe napačno povzelo tožnikovo izpoved. Revizijsko sodišče po opravljeni primerjavi zapisnika o tožnikovi izpovedbi (l. št. 11) in razlogov sodbe sodišča prve stopnje (l. št. 17) ugotavlja, da tudi ta očitek ni utemeljen. V zapisniku je zapisano, da je tožnik ob vselitvi vedel, da gre za službeno stanovanje, ker to izhaja iz odločbe. V nadaljevanju pa je izpoved pojasnil tako, da se je skliceval na odločbe o najemnini.

Tudi uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Pravno odločilna ugotovitev obeh sodišč (na kar je revizijsko sodišče po 3. odstavku 385.člena ZPP vezano) je, da je tožnik dobil sporno stanovanje v zvezi z opravljanjem službene dolžnosti vzdrževalca na transformatorski postaji. Ob takšni naravi spornega stanovanja po določbi 129.člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ, Uradni list RS št. 18/91) tožnikovemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Službenih stanovanj ni mogoče odkupiti po določbah SZ, pa čeprav gre za stanovanje, na katerem je bila uporabniku dodeljena stanovanjska pravica. Takšno pravno stališče je izraženo tudi v pravnem mnenju, ki je bilo objavljeno v Poročilu VS RS št. I/93, str. 29. Pri tem je treba tožniku pojasniti, da na takšno pravno presojo ne vpliva dejstvo, da v odločbi z dne 8.9.1991, s katero mu je bilo stanovanje dodeljeno, ni zapisano, da je stanovanje službeno. Stanovanjski zakon v določilu 3. odstavka 129. člena izljučuje iz nakupa stanovanja, ki so namenjena osebam za opravljanje službene dolžnosti in v oklepaju omenja 40. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84). Tudi v tej določbi ZSR, ki je urejala uporabo t. i. funkcionalnih stanovanj, ni zahteve, da se to določi v odločbi o dodelitvi takega stanovanja. Odločilen je le namen uporabe stanovanja ob dodelitvi, kar se ugotavlja v vsakem spornem primeru posebej.

Nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na tem stanovanju, pa na odločitev o tem tožbenem zahtevku ne more vplivati. Tožnikova pravica, ki mu jo zagotavlja 3. odstavek v povezavi z 2. odstavkom 129. člena SZ, pa s to odločitvijo ni prizadeta.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).