Jedro

Zmotno je pritožnikovo naziranje, da je njegov pravni interes za obravnavo izpodbojne tožbe podan, ker je bil ob vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 še v teku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mora biti pravni interes za odločanje o tožbi podan ves čas trajanja upravnega spora, ne le ob vložitvi tožbe (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi pa je bil po vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 pravnomočno ustavljen. S tem je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek in kot taka pritožniku ni več preprečevala, da bi bil v novih zadevah imenovan za upravitelja v postopkih po ZFPPIPP. Ravno slednje pa je tista posledica, ki bi jo pritožnik dosegel v primeru eventualnega uspeha z izpodbojno tožbo. Vrhovno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal, da ima za predmetno tožbo (še vedno) pravni interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo toženke št. 705‑202/2014/13 z dne 13. 7. 2020 (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Z navedeno odločbo je toženka odločila, da se tožniku iz razloga po 1. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker je zoper njega uveden kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Kopru I K 1758/2018, zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika, v katerem je bila za 28. 7. 2020 razpisana glavna obravnava, začasno ustavi njegovo imenovanje za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (1. točka izreka). Odločila je tudi, da začne obdobje začasne ustavitve imenovanja tožnika za upravitelja v novih zadevah teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v navedenem kazenskem postopku (2. točka izreka) ter da stroški niso nastali (3. točka izreka).

3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da si tožnik z vloženo izpodbojno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj mu zaradi pravnomočne ustavitve kazenskega postopka I K 1758/2018 tekom predmetnega upravnega spora izpodbijana odločba ne preprečuje več, da bi bil imenovan za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije. Sodišče prve stopnje pa tudi ni sledilo tožnikovim navedbam, da je izpodbijano odločbo vseeno treba odpraviti zaradi nadaljnje škode, saj tožnik te ni uspel utemeljiti.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi kršitve 36. člena in posledično četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek, v vsakem primeru s stroškovno posledico. V obrazložitvi pritožbe navaja, da ima pravni interes za tožbo, ker je bil ob njeni vložitvi kazenski postopek I K 1758/2018 še v teku, na njegovi podlagi izdana izpodbijana odločba pa je posegala v pritožnikove pravice s tem, ko mu je do pravnomočne odločitve v navedenem kazenskem postopku preprečevala, da bi bil imenovan za upravitelja v novih postopkih po ZFPPIPP. Pritožnik v nadaljevanju sicer priznava, da je bil tekom upravnega spora kazenski postopek I K 1758/2018 pravnomočno ustavljen in da so v tej posledici prenehali pravni učinki izpodbijane odločbe. Vendar trdi, da bi navedeno dejstvo po vsebinski obravnavi tožbe sodišče prve stopnje moralo opredeliti kot tožbeni uspeh in v tej posledici toženki naložiti, da mu povrne stroške postopka. Končno napada tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni uspel utemeljiti nastajanja škode in v zvezi s tem pojasnjuje, da noben organ pravosodja ne more utrpeti suspenza zaradi uvedbe zasebnega kazenskega pregona. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Toženki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnik je s tožbo v upravnem sporu izpodbijal odločbo toženke, s katero je bilo odločeno, da se do pravnomočne odločitve v kazenskem postopku I K 1758/2018 ustavi imenovanje pritožnika za upravitelja v novih postopkih po ZFPPIPP.

8. V pritožbenem postopku se glavni vsebinski argument pritožnika nanaša na vprašanje obstoja pravnega interesa za predmetni upravni spor.

9. Merilo za obstoj pravnega interesa je odgovor na vprašanje ali bi si tožnik z uspehom v upravnem sporu lahko izboljšal svoj pravni položaj. Gre za eno od splošnih procesnih predpostavk za vložitev tožbe v upravnem sporu.

10. Zmotno je pritožnikovo naziranje, da je njegov pravni interes za obravnavo izpodbojne tožbe podan, ker je bil ob vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 še v teku. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, mora biti pravni interes za odločanje o tožbi podan ves čas trajanja upravnega spora, ne le ob vložitvi tožbe (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi pa je bil po vložitvi tožbe kazenski postopek I K 1758/2018 pravnomočno ustavljen. S tem je izpodbijana odločba izgubila pravni učinek (gl. 2. točko njenega izreka) in kot taka pritožniku ni več preprečevala, da bi bil v novih zadevah imenovan za upravitelja v postopkih po ZFPPIPP. Ravno slednje pa je tista posledica, ki bi jo pritožnik dosegel v primeru eventualnega uspeha z izpodbojno tožbo. Vrhovno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da pritožnik ni izkazal, da ima za predmetno tožbo (še vedno) pravni interes. Ugotovitvene tožbe oziroma zahtevka pa tožnik tudi ni postavil. 11. Tožbo, ki ne izpolnjuje vseh procesnih predpostavk, sodišče ne sme presojati po vsebini (za kar se zavzema pritožnik), temveč jo mora zavreči (prvi odstavek 36. člena ZUS-1). Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi in v posledici zavrženja tožbe tudi pravilno odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Podlago za takšno odločitev je sodišče prve stopnje imelo v četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 12. Pritožnik kot nepravilno napada tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni uspel utemeljiti nastajanja škode z argumentom, da noben organ pravosodja ne more utrpeti suspenza zaradi uvedbe zasebnega kazenskega pregona. Te navedbe pa so pavšalne, pa tudi sicer nerelevantne za presojo pravnega interesa za izpodbojno tožbo.

13. Glede na obrazloženo razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik niso podani, prav tako ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).