Jedro

Ali so izpolnjeni pogoji za uporabo sankcije, zlasti tako hude, kot jo predpisuje 1. odstavek 282. člena ZPP, je potrebno presojati restriktivno. Glede na opisane dejanske ugotovitve je sicer pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica ob oklicu ni vstopila v razpravno dvorano, vendar pa je nedvomno na sodišče prišla. Odločitev, da v razpravno dvorano ni vstopila iz neupravičenih razlogov, pa je po oceni pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje prestroga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba na podlagi odpovedi se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice po plačilu odškodnine v višini 8.345,85 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženki pravdne stroške v znesku 907,01 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi odpovedi iz razloga, ker je zaključilo, da na poravnalni narok ni pristopila tožeča stranka in svojega izostanka ni opravičila. Temu pa ni tako, saj je tako pooblaščenka kot stranka prišla na sodišče že pol ure pred razpisanim narokom. Sedela je na drugi klopi, da ne bi prišlo do nadaljnjih sporov med strankama. Niti stranka, niti pooblaščenka nista slišali oklica, ker sta bili zatopljeni v razgovor. Nekaj minut po razpisani uri je zato pooblaščenka povprašala po eventualni zamudi naroka, nakar ji je bilo povedano, da je bila izdana sodba, ki se sedaj izpodbija. Tožnica meni, da je takšno ravnanje sodišča nepravilno, saj 282. člen ZPP pravi, da so pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi podani, če tožeča stranka ne pride na poravnalni narok, ne pa, da ne pristopi, kakor ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. Gre za razlago samega besedila zakona. Tožeča stranka je namreč na sodišče prišla in čakala na narok, kar je tudi pojasnila. Res je bil eden izmed razlogov za sprejem novega ZPP odprava sodnih zaostankov, vendar opisani način nikakor ni primeren in je v škodo stranki. Posledično je po presoji pritožnice napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 1. odstavka 282. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi odpovedi, saj je menilo, da so za njeno izdajo izpolnjeni pogoji po 317. členu ZPP, tožnica pa ni prišla na poravnalni narok in narok za glavno obravnavo, čeprav je bila nanj pravilno vabljena in ni izkazala upravičenega razloga za izostanek, ni pa tudi splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da tožnica iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok.

Iz podatkov v spisu, zlasti zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.5.2009, izhaja, da sta tožnica in njena pooblaščenka v času razpisanega naroka bili na sodišču. Čakali sta na oklic v prostoru pred razpravno dvorano. Ob oklicu ob 14.00 uri v razpravno dvorano nista vstopili. Pooblaščenka tožene stranke je sodišče opozorila, da se tožnica in njena pooblaščenka nahajata pred razpravno dvorano, zato je bil narok oklican ponovno čez pet minut. Tudi tedaj se tožnica in njena pooblaščenka nista odzvali. V razpravno dvorano sta brez poziva vstopili ob 14.10 uri, ko pa je bil narok že zaključen in sprejeta odločitev o izdaji sodbe na podlagi odpovedi.

Novela ZPP je uvedla zelo stroge sankcije v primerih izostanka strank z narokov. Izostanek tožnika s poravnalnega naroka ali s prvega naroka za glavno obravnavo ima za posledico, da je zadeva za tožnika dokončno izgubljena, saj ima odpoved zahtevku učinek ne bis in idem. Motiv zakonodajalca za uvedbo tako hude sankcije, ki je povzeta po nemškem pravu, je bil verjetno v discipliniranju strank s ciljem pospešitve sodnih postopkov. Ali so izpolnjeni pogoji za uporabo sankcije, zlasti tako hude, kot jo predpisuje 1. odstavek 282. člena ZPP, pa je po presoji pritožbenega sodišča potrebno presojati restriktivno. Glede na zgoraj opisane dejanske ugotovitve je sicer pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica ob oklicu ni vstopila v razpravno dvorano, vendar pa je nedvomno na sodišče prišla. Odločitev, da v razpravno dvorano ni vstopila iz neupravičenih razlogov, pa je po oceni pritožbenega sodišča glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje prestroga. Povsem mogoče je, da tožnica in njena pooblaščenka oklicev nista slišali, saj če bi jih, ob dejstvu, da sta na sodišče prišli že pred razpisano uro naroka, ni nobenega razumnega razloga, da se oklicu ne bi odzvali in v razpravno dvorano vstopili. Glede na to, da je bilo sodišče seznanjeno, da se tožnica in njena pooblaščenka nahajata v prostoru pred razpravno dvorano, bi bilo pričakovano ravnanje sodišča, da to s potrebno skrbnostjo preveri. Res je sicer, da sodišče ni dolžno iskati strank po sodišču, pač pa je dolžnost strank, da pred uro naroka počakajo pred prostorom, v katerem je razpisana obravnava, vendar pa je v konkretnem primeru, ko sta tožnica in pooblaščenka v tem prostoru bili, pa kljub temu nista slišali oklica, ker sta se pogovarjali, bilo dolžno oznaniti oklic naroka dovolj jasno in glasno, da bi ga prisotni v prostoru lahko slišali. Ker tega očitno ni storilo, sta tožnica, ki je stara 84 let in pooblaščenka vstopili v razpravno dvorano 10 minut po določeni uri. Njunega ravnanja pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče obravnavati kot neupravičeni izostanek z naroka, zato je bila sodba zaradi izostanka izdana v nasprotju z določbo 6. in 1. odstavka 282. člena ZPP. Podana je kršitev določbe pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno zatrjuje pritožnica. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj sodišče prve stopnje glede na to, da je uporabilo sankcijo iz 1. odstavka 282. člena ZPP, dejanskega stanja v zvezi s tožbenim zahtevkom sploh še ni ugotavljalo.