Jedro

Obstoj ovire za imenovanje upravitelja se lahko uveljavlja z zahtevo za izločitev stečajnega upravitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se začne postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A. ter imenovalo stečajno upraviteljico.

2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo stečajni dolžnik. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da upnikov predlog za uvedbo postopka stečajnega postopka zavrne.

3. Upnik DUTB d. d., ki je v tej zadevi vložil predlog za začetek stečajnega postopka, je vložil tudi odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo, da obstoji dolg dolžnika do upnika po pravnomočni in izvršljivi sodbi OKŽ Celje, opr. št. P 155/12 z dne 15. 12. 2014, po kateri je dolžan dolžnik upniku plačati znesek 1.634.522,16 EUR z zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 dalje do plačila. Ker je v izreku sodbe dolžniku naloženo, da navedeni znesek z obrestmi in stroški plača neposredno upniku DUTB d.d., dokazovanje prenosa te terjatve od prejšnjega upnika N., d. d. na novega upnika DUTB d.d. v stečajnem postopku ni potrebno, saj se dokazuje s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo. Upnik je tako izkazal terjatev v višini 1.634.522,16 EUR z zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2011 dalje do plačila, z izpolnitvijo katere dolžnik zamuja od poteka paricijskega roka, to je od 24. 10. 2015 dalje, kar je več kot dva meseca. Presodilo je tudi, da je dolžnik insolventen, saj je izpolnjen dejanski stan domneve po 3. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Dolžnik trditev in dokazov o nasprotnem ni ponudil, zato zakonske domneve o obstoju insolventnosti ni izpodbil. 6. Kot pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa, je Okrožno sodišče v Celju s sodbo P 155/2012 z dne 15. 12. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 245/2015 z dne 8. 10. 2015, dolžniku naložilo, da je dolžan plačati upniku DUTB, d. d. znesek 1.634.522,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vključno dne 6. 4. 2011 dalje do plačila, vse v 15 dneh po prejemu sodbe. V tej zadevi je bila tudi zavrnjena revizija dolžnika zoper sodbo sodišča druge stopnje s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 57/2016 z dne 22. 2. 2018. Dolžnik zato ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je bila upnica terjatve po kreditni pogodbi z dne 20. 5. 2009 N., d. d. Terjatev je bila na DUTB, d. d., kot prevzemnika terjatev, prenesena tekom postopka v zadevi P 155/2012, kar je bilo v navedeni pravdi že upoštevano tako, da je bilo dolžniku naloženo, da plača terjatev novemu upniku. Ker je bila dolžniku navedena terjatev naložena v plačilo s pravnomočno sodbo, dodaten poziv na izpolnitev te terjatve s strani prevzemnika terjatve že zato ni bil potreben.

7. Neutemeljena je tudi dolžnikova navedba, da paricijski rok še ni potekel, saj sodba ni opremljena s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti. Glede na to, da odločba druge stopnje postane pravnomočna z izdajo sodbe na drugi stopnji, je postala sodba, s katero je bilo dolžniku naloženo plačilo navedene obveznosti pravnomočna dne 8. oktobra 2015. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je paricijski rok za izpolnitev obveznosti po navedeni sodbi že potekel, saj začne ta teči naslednji dan od dneva, ko je dolžniku odločba vročena (drugi odstavek 19. člena ZIZ). Sodna odločba je zato tudi izvršljiva (prvi odstavek 19. člena ZIZ), ne glede na to ali je opremljena s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti. Nenazadnje pa je bila na predloženem izvodu sodbe sodišča prve stopnje ta tudi odtisnjena. Ni torej mogoče pritrditi dolžnikovi trditvi, da ni v dolžniški zamudi.

8. Dolžnik v pritožbi nadalje navaja, da je dokazno breme za dokazovanje dolžnikove insolventnosti na strani predlagatelja ter meni, da so upnikove trditve ostale na ravni posplošenih trditev, ki jih z dokazi ni uspel izkazati. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je upnik oziroma predlagatelj izpolnil svoje dokazno breme za dokazovanje dolžnikove insolventnosti. Upnik se je namreč v predlogu za začetek stečajnega postopka skliceval na domnevo insolventnosti iz 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPIPPP, ki določa, da je pri dolžniku, ki je potrošnik, trajnejša nelikvidnost podana, če več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev, ali če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1.000,00 EUR. Na predlagateljevi strani je bilo torej dokazno breme, da dokaže obstoj domnevne baze domneve, na katero se sklicuje. Kot pa pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa, je upnik s predloženimi dokazi tudi uspešno dokazal, da mu dolžnik dolguje znesek 1.634.522,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pravnomočno od dne 6. 4. 2011 dalje, saj to izhaja iz predložene pravnomočne sodbe. Že sama višina dolgovane glavnice zadošča za ugotovitev, da gre za obveznost, ki močno presega znesek 1.000,00 EUR. Prav tako ni resnega dvoma v sklep, da navedeni znesek presega tudi trikratnik morebitnih dolžnikovih rednih prejemkov. Učinek domneve bi dolžnik lahko uspešno izpodbil z izpodbitjem zatrjevane domnevne baze ali tako, da bi dokazal, da je kljub izkazani domnevni bazi, v daljšem obdobju sposoben poravnati vse svoje zapadle obveznosti. Takšnih trditev pa dolžnik ni podal in še manj dokazal, čeprav gre v zvezi z njegovimi prejemki za dejstva, ki so v njegovi zaznavni sferi. Točen izračun višine dolgovanega zneska glavnice z obračunanimi obrestmi na dan začetka stečajnega postopka zato za odločitev o začetku stečajnega postopka niti ni potreben, pač pa se bo natančna višina dolgovane terjatve ugotavljala tekom stečajnega postopka v postopku preizkusa terjatev.

9. Neutemeljen je tudi dolžnikov očitek, da ni imel možnosti podati ugovora zoper izdani sklep o začetku postopka osebnega stečaja. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje predlog za začetek stečajnega postopka vročilo dolžniku. Ugovor je imel zato dolžnik možnost vložiti v 15 dneh po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP). Dolžnik je ugovor tudi vložil dne 21. 6. 2018. Sicer pa je, na podlagi prvega odstavka 125. člena ZFPPIPP, pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep pritožba. Dolžnikov očitek, da je bil prikrajšan za vložitev pravnega sredstva zato ne drži, bistvena kršitev določb postopka pa ni podana.

10. Dolžnik sklepu sodišča prve stopnje očita še, da je neobrazložen, saj v njem ni odgovora na dolžnikovo trditev v ugovoru, da upnik ni založil predujma. Tudi navedeni dolžnikovi trditvi ni mogoče pritrditi, saj iz prvega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s to procesno predpostavko. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je upnik, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZFPPIPP, založil predujem za kritje stroškov začetka stečajnega postopka.

11. Dolžnik se nadalje pritožuje tudi zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje za upraviteljico imenovalo T. P. Izpodbijanemu sklepu očita, da ni obrazložen ter da ga zato ni mogoče preizkusiti. V zvezi s tem je treba dolžniku pojasniti, da je postopek imenovanja upravitelja določen v 116. členu ZFPPIPP. Sodišče mora za upravitelja imenovati vsakič drugo osebo iz seznama izbranih upraviteljev posameznega okrožnega sodišča po vrstnem redu, kot so navedeni v seznamu iz petega odstavka 111. člena tega zakona. Glede imenovanja upraviteljev je bil sprejet tudi Pravilnik o vodenju seznama upraviteljev in o vsebini ter načinu obveščanja (Uradni list RS, št. 82/08 in 102/10), ki podrobneje določa pravila o vodenju seznama upraviteljev. Drugi odstavek 7. člena tega pravilnika določa, da informacijski sistem e-INS v modulu za informacijsko podporo vodenja vpisnikov v postopkih zaradi insolventnosti dnevno osvežuje podatke s seznama izbranih upraviteljev za vsako okrožno sodišče in zagotavlja samodejno izbiro upravitelja po vrstnem redu iz tretjega odstavka 116. člena ZFPPIPP. Glede na navedeno ureditev, po kateri informacijski sistem zagotavlja samodejno izbiro upraviteljev po vrstnem redu, sodišču prve stopnje ni bilo treba podrobneje pojasnjevati izbire upraviteljice. Sicer pa dolžnik v pritožbi ni podal nobenih konkretnih trditev, iz katerih bi bilo razvidno, da bi bila v zakonu določena pravila imenovanja upravitelja po vrstnem redu kršena, čeprav bi podatke o dodelitvi zadev stečajnim upraviteljem lahko pridobil na vpisniku. Zgolj pritožnikov dvom v zakonitost izbire zato, ker je bila ta stečajna upraviteljica imenovana tudi v drugih postopkih, pa ne zadošča za uspešno utemeljitev tega pritožbenega razloga.

12. Kot izhaja iz drugega odstavka 115. člena ZFPPIPP za upravitelja ne more biti imenovana oseba, ki ima v razmerju do dolžnika položaj ožje povezane osebe (3. točka drugega odstavka 115. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožnikovimi trditvami, da je bila stečajna upraviteljica izbrana v nasprotju z določbo še dodaja, da se lahko obstoj ovire za imenovanje upravitelja uveljavlja z zahtevo za izločitev stečajne upraviteljice (primerjaj Cst 72/2015). Dolžnik pa s pomisleki v tej smeri ne more uspešno izpodbiti sklepa o začetku stečajnega postopka, saj sodišče prve stopnje v sklepu o začetku stečajnega postopka ne obravnava pogojev za imenovanje upravitelj po drugem odstavku 115. člena ZFPPIPP, temveč ga je dolžno imenovati po vrstnem redu, kot je bilo že obrazloženo. Sodišče prve stopnje (in po pritožbi pritožbeno sodišče) bi se z navedenim vprašanjem ukvarjalo šele na podlagi vložene zahteve za izločitev stečajne upraviteljice.

13. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Sklep sodišča prve stopnje je tudi uspešno prestal pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.