Jedro

Glede na nesporne dejanske ugotovitve ter prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje o ugotovljeni prepozni zaustavitvi sedežnice, je podlago odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke, treba obravnavati s stališča krivdne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi:

I. "Tožbeni zahtevek tožeče stranke je po temelju delno utemeljen tako, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki do višine 60 %."

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o temelju tožbenega zahtevka, in sicer da je zahtevek tožnice po temelju delno utemeljen, in sicer ji je toženka odškodninsko odgovorna do višine 80 %.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka z navedbo, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejansko stanje ter je zmotno uporabilo materialno pravo. Trdi, da iz dokumentacije in dokazov izhaja, da je zavarovanec toženke naredil vse, da do nezgode ne bi prišlo. Smučišče je bilo urejeno v skladu s pravili in pregledi smučarskih naprav so bili brez posebnosti. Zavarovancu toženke ni mogoče ničesar očitati, da je kaj opustil ali da ni kaj naredil. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da so smučarske naprave delovale normalno ter da je bilo poskrbljeno za varnost na smučišču. Iz izjave same tožnice izhaja, da se je zapletla pri vstopu na sedežnico, da so se vratca zaprla in se je na nek način prebila na vstopno ploščad sedežnice, kjer jo je sedež sedežnice zadel. Tako je celotno nevarno situacijo povzročila sama tožnica, ki se je hotela peljati s sedežnico skupaj s svojimi otroci. Iz njene izjave tudi izhaja, da je poznala pravila za vstop na sedežnico, ki pa jih ni upoštevala in s tem kršila vsa pravila za varen vstop na vstopno ploščad sedežnice. Upravljalec sedežnice je pravilno ustavil sedežnico, saj izhaja iz simulacije, da je potreben določen čas, da se sedežnica ustavi. Upravljalec je takoj ko je ugotovil kršitev, ustavil sedežnico. Izjave prič, ki imajo interes v postopku, sodišče ne bi smelo upoštevati, temveč bi jih moralo kritično ovrednotiti. Da upravljalec sedežnice le te ni pravočasno ustavil, so navajale le priče, ki so sorodniki tožnice in imajo interes, da tožnica prejme odškodnino. Tožnica se pravil, za katere upravljalec pričakuje, da se jih bodo smučarji držali, ni držala in s tem povzročila nevarno situacijo. V nobenem primeru pa zavarovanec toženke ni odgovoren v višini 80 %, saj je tožnica kršila vsa pravila in navodila in fizično odstranila prepreko, da je vstopila na vstopno ploščad sedežnice. Vse navedeno izhaja iz simulacije, ki jo je naredil izvedenec in drugače do nezgode ni moglo priti. Na podlagi ugotovljene velike malomarnosti tožnice le ta ne more zahtevati odškodnine iz naslova objektivne odgovornosti, saj niso podani pogoji za objektivno odgovornost zavarovanca.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da ni sporno, da temelji obveznost toženke na pogodbi o premoženjskem zavarovanju odgovornosti1. Tožnica kot oškodovanka s tožbo uveljavlja neposredno2 od zavarovalnice povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi dogodka, za katerega je po njenih trditvah odgovoren zavarovanec3. Odgovornost zavarovanca – upravljalca sedežnice- ostaja pritožbeno sporna.

6. Pritožbeno več niso sporne naslednje dejanske ugotovitve, ki so pravno pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku: tožnica se je poškodovala ob vstopu na sedežnico, ker se je pri vstopu skozi vratca zapletla oziroma je z eno nogo šla skozi, druga pa je zaostala, zato jo je potegnila skozi vratca, ker je želela s svojo skupino na sedežnico. Ko je bila že na traku, jo je zadela sedežnica, ki je bila namenjena njej in sopotnikom. Pritožbeno sporno pa ostaja, ali je žičničar prepozno pritisnil tipko stop za zaustavitev sedežnice.

7. Sodišče prve stopnje je, glede očitane opustitve zavarovanca toženke o pravočasnem pritisku tipke za ustavitev sedežnice, tudi po mnenju sodišča druge stopnje utemeljeno sledilo zaključku izvedenca za varnost na žičnicah in smučiščih. Glede zaključkov izvedenca toženka ni imela pripomb, sodišče prve stopnje je izvedeniško mnenje kritično ocenjevalo v točki 18 in 19 obrazložitve ter na podlagi dovolj skrbne dokazne ocene zaključilo, da zavarovanec toženke – upravljalec - sedežnice ni pravočasno ustavil. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče dejstvo, da upravljalec sedežnice le te ni pravočasno ustavil, ugotovilo zgolj na podlagi izpovedb prič, ki so sorodniki tožnice in ki imajo interes, da tožnica prejme odškodnino.

8. V okviru uradnega pritožbenega preizkusa in pritožbenih očitkov pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zgoraj ugotovljeno dejansko stanje napačno materialnopravno okvalificiralo. Kljub temu, da je tožnici škoda nastala pri vstopu na sedežnico, ko je že bila na tekočem traku do sedeža, torej na njenem vplivnem območju, kjer jo je zadela sedežnica, ni podana objektivna odškodninska odgovornost imetnika - upravljalca sedežnice. Glede na nesporne okoliščine delovanja sedežnice v tem primeru: v času poškodbe je žičniška naprava delovala v predpisanih okvirjih, izvedenec je izključil kakršnokoli tehnično napako kot vzrok za tožničino nesrečo, naprave pri vstopanju na sedežnico imajo vgrajene sisteme, ki potniku dovolijo vstop na vstopno mesto v trenutku, ko je to najvarneje - te ni mogoče šteti za nevarno stvar. Iz povzetih dejanskih ugotovitev tudi izhaja, da je tožnica nepravilno oziroma neprevidno vstopila skozi vratca. Ni šlo za nepredviden dogodek, ki bi se zgodil zaradi obratovanja sedežnice same, zato ta ni predstavljala povečane nevarnosti za nastanek tožničine škode4. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno štelo, da temelji odškodninska odgovornost zavarovanca toženke na določilu o objektivni odgovornosti.

9. Glede na nesporne dejanske ugotovitve ter prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje o ugotovljeni prepozni zaustavitvi sedežnice, je podlago odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke, treba obravnavati s stališča krivdne odgovornosti. V postopku angažirani izvedenec je na podlagi več simulacij ugotovil najverjetnejši nastanek nesreče ter ocenil, da je žičničar prepozno pritisnil tipko stop za zaustavitev sedežnice. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno opustitev zavarovanca toženke ustrezno ocenilo z navedbo zadostnih razlogov v točki 23 obrazložitve, in sicer, da ta ni ravnal v skladu z obveznostmi, ki mu jih kot upravljalcu sedežnice nalaga Zakon o žičniških napravah za prevoz oseb.5 Tako je tudi priča A.R., ki je opravljal naloge strežnika na sedežnici, povedal, da "če bi videl da je tožnica šla skozi zaprto vstopno rampo, bi sedežnico že prej ustavil, tako pa jo je videl šele, ko je že bila na traku. Sam je stal pred trakom, ker je bila gužva zaradi počitnic in Lisice. Ni videl, da bi tožnica šla mimo zaprtih vrat, pri čemer mora istočasno gledati na tri točke. Na tiste, ki sedejo na sedežnico, kako se usedejo in kako odpeljejo, saj lahko kdo tudi pade s sedežnice, na tiste ki so na traku in na tiste, ki čakajo na vstopni rampi". Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je upravljalec - žičničar izvajalec profesionalne storitve in se zato od njega pričakuje bistveno višji standard skrbnosti in strokovnosti, zato bi moral v skladu z določbo 49. člena ZŽNPO organizirati obratovanje sedežnice tako, da je zagotovljena varnost prevoza oseb in varnost ljudi v vplivnem območju žičniške naprave (48. člen). Nadalje mora upravljalec zagotoviti tolikšno število osebja, da se lahko zagotavlja varno obratovanje v skladu s predpisi (drugi odstavek 49. člena). Žičničar bi zato moral prekiniti obratovanje pravočasno, ker zaradi nepravilnega vstopa tožnice ni bila več zagotovljena varnost, kot temeljna zahteva pri obratovanju žičniških naprav (določba drugega odstavka 52. člena ZŽNPO).

10. Zaradi opustitve opisanih dolžnosti zavarovanca toženke, ki predstavljajo protipravno ravnanje, ki je v vzročni zvezi z nastankom tožničine poškodbe, so podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke. Glede na dejanske ugotovitve pa je potrebno upoštevati, da je k nesreči bistveno pripomoglo ravnanje tožnice same, kot to utemeljeno graja toženka v pritožbi. Tožnica je sama izpovedala, da ji je bilo poznano kako se pravilno vstopi skozi vratca. Iz njene izpovedbe pa izhaja, da je zavestno ravnala drugače, in sicer neprevidno, ko se je "skozi vratca potegnila oziroma se je nekaj zapletla, oziroma je z eno nogo šla skozi, druga pa je zaostala, zato jo je potegnila skozi vratca, ker je želela s svojo skupino na sedežnico". Tako je sodišče v točki 28 obrazložitve pravilno poudarilo, da je od tožnice kot povprečne uporabnice, ki so ji bila znana navodila za vstopanje na sedežnico, utemeljeno pričakovati, da bo ta navodila upoštevala, zato bi morala, ko se je pri vratcih zapletla in ko so se vratca že zapirala, počakati na naslednje odpiranje in se ne bi smela neprevidno potegniti skozi že zapirajoča vratca. Glede na tako ugotovljena pravno pomembna dejstva pa je sodišče z zaključkom, da je tožnica sama odgovorna za škodni dogodek v višini 20 %, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožničino premalo pazljivo ravnanje predstavlja v skladu z določbo 171. člena OZ njen krivdni prispevek k temu, da je do nastanka škode prišlo. Tožnica je po presoji sodišča druge stopnje znatneje prispevala k nastanku škode, zato je treba delež njene sokrivde odmeriti v višini 40 %. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je delež njene odgovornosti višji oziroma celo da je v celoti odgovorna za škodni dogodek.

11. Glede na obrazloženo je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pri presoji obsega odgovornosti strank ugotovilo na strani toženke njeno 60 % odgovornost ter delež odgovornosti tožnice 40 %. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo delno spremeniti in pritožbi delno ugoditi, v presežku pa pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (peta alineja 358. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi določbe 164. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pridržana za končno sodbo.

1 Upravljalec smučarskih naprav M. d.o.o. je v času škodnega dogodka imel pri toženki sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti po polici št. 511-0135912. 2 Določba 964. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino. 3 Navedbe v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, da zaradi odgovornosti zavarovalnice temelječe na zavarovalni pogodbi, odgovornost zavarovanca ni pomembna, so nepravilne in tudi nelogične, saj je sodišče ugotavljalo dejstva relevantna za zaključek o odgovornosti upravljalca. 4 VSRS II Ips 14/2014: Nepravilno je utemeljevanje objektivne odgovornosti sodišč prve in druge stopnje na podlagi splošne določbe 150. člena OZ, ki določa pravni standard nevarne dejavnosti. Slednjo predstavlja lahko le tista dejavnost, iz katere izvira povečana oziroma neobičajna nevarnost, ki je praviloma ni mogoče preprečiti, ne glede na to ali izvira iz uporabe nevarne stvari ali iz same dejavnosti. 5 Zakon o žičniških napravah za prevoz oseb (Ur. l. RS, št. 126/2003) - v nadaljevanju ZŽNPO.