Jedro

Za morebitni dalji zastaralni rok za zastaranje odškodninskih terjatev, kot ga določa čl. 376/1 ZOR, je potreben izkaz obstoja pravnomočne kazenske sodbe zoper konkretnega toženca kot odgovorno osebo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12.4.2006 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožencev J. P., M. O., I. Z. in R. B. zahtevala nerazdelno plačilo zneska 653.458,00 SIT s pripadki. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o stroških postopka in tožeči stranki naložilo, da prvotožencu povrne 120.950,00 SIT, drugotoženki 158.140,00 SIT ter tretje in četrtotožencu 153.010,00 SIT s pripadki. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke tožnika zoper tožence zavrnilo, ker je zaključilo, da je ugovor zastaranja tožencev utemeljen in da je tožnikova terjatev zoper vsakega od tožencev zastarala.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi je navajala, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi je navajala, da je zaključek sodišča prve stopnje o zastaranosti tožničine terjatve materialnopravno zmoten. Nesporno je bila s strani Okrožnega državnega tožilstva v Celju dne 28.2.1997 vložena zahteva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper J. P., I. Z. in R. B., to je prvo, tretje in četrtotoženca v tem pravdnem postopku, dne 12.3.1999 pa je bila s strani istega državnega tožilstva s sklepom kazenska ovadba zoper vse navedene zavržena, ker naj ne bi bilo dovolj dokazov, da bi naj bila prometna nesreča fingirana. Vendar pa bi bilo po mnenju pritožnice potrebno upoštevati, da je pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka sodeloval drugotoženec v tem pravdnem postopku, ki je 10.12.2000 umrl in če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, bi lahko zaključilo, da so morda podani potrebni znaki kaznivega dejanja vseh tožencev kot akterjev tega dogodka. Šele po izvedbi teh dokazov bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo ali ni morda šlo za ravnanje tožencev, ki bi lahko imelo vse zakonske znake kaznivega dejanja in bi zato v tem postopku bil upošteven daljši zastaralni rok, kot zgolj triletni po čl. 376/I ZOR. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Nasprotne stranke na pritožbene trditve niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica pa v pritožbi še enkrat izrecno poudarila, zoper drugotoženca ni bil uveden niti kazenski niti predkazenski postopek, kazenski postopek pa ni bil uveden niti zoper ostale tožence. Torej zoper nobenega od tožencev v zvezi z odškodninskim zahtevkom tožnice ne obstaja kazenska obsodilna sodba. Zato v zvezi s tožničinimi odškodninskimi zahtevki zoper tožence in njihovimi ugovori zastaranja ni mogoče uporabiti določbe I. odst. čl. 377 ZOR. Po določbi I. odst. 377. čl. ZOR je za morebitni daljši zastaralni rok za zastaranje odškodninskih terjatev, kot ga sicer določa čl. 376/I ZOR in sicer za zastaralni rok, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, potreben izkaz obstoja pravnomočne kazenske sodbe zoper konkretnega toženca kot odgovorno osebo.

Dejstvo, da je drugotoženec tekom pravdnega postopka umrl, za morebitno uporabo določbe čl. 376/I ZOR ni pravno pomembno. Smrt odgovorne osebe v kazenskem postopku in posledična ustavitev kazenskega postopka bi lahko bila pomembna pri presojanju zastaranosti odškodninskega zahtevka zoper odgovorno osebo v zvezi s presojo nastopa pretrganja zastaranja (v smislu dol. čl. 390 ZOR), ne more pa vplivati na dolžino zastaralnega roka, kot tega določa čl. 376/I ZOR. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno pri presojanju zastaranosti tožničinih odškodninskih terjatev zoper posameznega toženca ni dalo dejstvu, da je drugotoženec tekom pravdnega postopka umrl, nobenega pomena. Neutemeljene so zato pritožbene trditve o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanje, ker sodišče ni v pravdnem postopku samo ugotavljalo ravnanj tožencev in ali ta vsebujejo znake kaznivih dejanj, ker bi samo takšna ugotovitev omogočala presojanje upoštevnosti morebitnega daljšega zastaralnega roka po čl. 377/I ZOR.

Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno pravilno pri presojanju zastaranosti tožničinih zahtevkov upoštevalo zastaralni rok, kot ga določa čl. 376/I ZOR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica tožbo zoper tožence vložila po preteku treh let od dneva, ko je izvedela za škodo in tožence kot njene povzročitelje, (kar pa pritožbeno ni bilo izpodbijano), pritožbeno sodišče pa je sicer vezano na obseg pritožbenega izpodbijanja in pritožbene razloge (čl. 350/I in II ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbene zahtevke tožnice zavrnilo.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izdano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).