Jedro

Glede na ugotovljeno višino prihrankov (98.030,86 EUR) toženec nedvomno zmore takojšnje plačilo sodne takse za pobotni ugovor v višini 1.671 EUR v celotnem znesku, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako primarni predlog toženca za oprostitev plačila sodne takse za pobotni ugovor (I. točka izreka) kot tudi njegov podredni predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse za isti ugovor (II. točka izreka).

2.Toženec je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Opozarja, da sodišče ni upoštevalo njegovih mesečnih obveznosti, zaradi katerih mu v primeru plačila sodne takse ne ostane zadosti sredstev za preživljanje. Že v predlogu za taksno oprostitev je navedel, da zaradi spora s tožnikoma prebiva v začasnem najemu, za katerega plačuje 350 do 400 EUR mesečno. Med tem postopkom pa je toženec postal tudi taksni zavezanec v postopku za razdružitev solastnine s tožnikoma, in sicer mora plačati sodno takso v 11 mesečnih obrokih po 217,60 EUR. Ti dve okoliščini bi sodišče moralo upoštevati kot trenutno ogrožajoče socialno stanje prosilca, saj obe obveznosti skupaj predstavljata skoraj polovico njegovih mesečnih prihodkov. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta dve nepremičnini v solasti toženca obremenjeni z zaznambo postopka razdružitve solastnine ter kot takšni trenutno nimata vrednosti. Glede prihrankov pojasnjuje, da so ti do višine 90.000 EUR predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi ter da se do odločitve o njegovem pobotnem ugovoru ne morejo šteti za njegovo premoženje. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi oz. odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje ni ugodilo toženčevemu predlogu za taksno oprostitev niti predlogu za odlog oz. obročno plačilo sodne takse, ker je ugotovilo, da je toženec v relevantnem trimesečnem obdobju razpolagal s povprečnim mesečnim dohodkom (1.389,76 EUR), ki presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (969,76 EUR), ima v (so)lasti pet nepremičnin ter razpolaga z visokimi prihranki na banki (98.030,86 EUR). Na tej podlagi je zaključilo, da je toženčevo premoženjsko stanje daleč od socialne ogroženosti, institut taksne oprostitve pa je namenjen le socialno najbolj ogroženim slojem prebivalstva. Ocenilo je, da plačilo sodne takse ne bo ogrozilo toženčevega preživljanja, saj ga lahko pokrije iz naslova prihranjenih sredstev na varčevalnem računu, tudi po plačilu sodne takse pa bo razpolagal z rednimi dohodki in občutnimi prihranki. Odločitvi glede obeh toženčevih predlogov sta pravilni.

5.Ne drži, da prihrankov do višine 90.000 EUR ni mogoče upoštevati kot toženčevo premoženje, ker gre za predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi. Toženec namreč ni z ničemer izkazal, da dejansko s prihranki v navedenem znesku ne more razpolagati ter da razlogov za to ni zakrivil po lastni volji (tretji odstavek 12.a člena ZST-1).

6.Glede na ugotovljeno višino prihrankov (98.030.86 EUR), ki pritožbeno ni sporna, tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, da toženec zmore takojšnje plačilo sodne takse za pobotni ugovor v višini 1.671 EUR v celotnem znesku, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje. Že iz tega razloga zato niso pravno pomembne njegove pritožbene navedbe glede visokih mesečnih obveznosti (to je za najemnino in za sodno takso za drug postopek) in glede solastništva dveh nepremičnin, ki sta obremenjeni z zaznambo postopka razdružitve solastnine. Tudi sicer gre dodati, da toženec v predlogu za taksno oprostitev ni z ničemer izkazal, da bi dejansko plačeval najemnino v višini 350 do 400 EUR mesečno (pri čemer ne gre za podatek, katerega resničnost bi sodišče lahko preverilo v javnih evidencah), v zvezi s taksno obveznostjo v drugem sodnem postopku pa tudi ni predložil sklepa drugega sodišča, na katerega se je v pritožbi skliceval.

7.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

8.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

9.Pritožbeno sodišče toženca skladno z določbo tretjega odstavka 14.a člena ZST-1 še opozarja, da mu začne rok za plačilo sodne takse iz plačilnega naloga z dne 10. 5. 2024 teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 11, 12, 12a, 12a/3, 14a, 14a/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.