Jedro

Izpodbijana sodba vsebuje dejstva in razloge zaradi katerih šteje sodišče za dokazano, da je obdolženec storil prekršek naveden v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, in da je zanj odgovoren. Razloge o tem sodba sodišča prve stopnje vsebuje pod točko 6 in 7 obrazložitve, ko povzema izpovedbo kot priče zaslišanega policista S.Š., da je obdolženec odrejeni preizkus alkoholiziranosti odklonil z navedbo, da ne bo pihal, po tej navedbi pa mu je policist povedal, da mu je v takšnem primeru prepovedana nadaljnja vožnja, obdolženi pa je sedel v vozilo ter odpeljal s kraja ustavitve. Sodišče nadalje, glede na izpovedbo priče policista, na kakšni razdalji je bil obdolženec ob prepovedi nadaljnje vožnje od policista oddaljen, zaključuje, da je zagotovo slišal izraženo prepoved nadaljnje vožnje, s tem, ko je pred koncem uradnega postopka zapustil kraj ustavitve, pa je uresničil zakonske znake prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča povsem zadoščajo.

Obdolžencu je namreč zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP) policist odredil prepoved nadaljnje vožnje in je tako neupoštevanje odredbe policista o prepovedi nadaljnje vožnje (prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP) nedvomno v medsebojni zvezi s prekrškom po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Sodišče zato ni imelo razloga, da bi obdolžilni predlog v delu, ki se nanaša na prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP zavrglo in zadevo v tem delu vrnilo v obravnavanje pristojnemu prekrškovnemu organu in je utemeljeno postopek o prekršku zoper obdolženca vodilo na podlagi enotnega obdolžilnega predloga v skladu s 55.a členom ZP-1 ter s tem ni ravnalo v škodo obdolženega, oziroma ni kršilo procesne določbe 55.a člena ZP-1 na način, da bi ta vplivala ali mogla vplivati na siceršnjo pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B.D., odvetnika D.B., se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 292,50 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega B.D. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po dvanajstem odstavku 107. člena in po devetem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu je zanju izreklo enotno sankcijo globo v znesku 1.450,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B ter mu naložilo dolžnost plačila sodne takse, in sicer za izrek globe v višini 145,00 EUR, za izrek stranske sankcije v višini 50,00 EUR in za sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja v višini 30,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se za obdolženca pritožuje njegov zagovornik, odvetnik D.B. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, materialno kršitev zakona, ki določa prekršek in zmotno ugotovljeno dejansko stanje prekrška navedenega pod točko 1 izpodbijane sodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) , ki jo pritožnik uveljavlja s tem, ko navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih sodišče zaključuje, da je obdolženec storil prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Izpodbijana sodba vsebuje dejstva in razloge zaradi katerih šteje sodišče za dokazano, da je obdolženec storil prekršek naveden v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, in da je zanj odgovoren. Razloge o tem sodba sodišča prve stopnje vsebuje pod točko 6 in 7 obrazložitve, ko povzema izpovedbo kot priče zaslišanega policista S.Š., da je obdolženec odrejeni preizkus alkoholiziranosti odklonil z navedbo, da ne bo pihal, po tej navedbi pa mu je policist povedal, da mu je v takšnem primeru prepovedana nadaljnja vožnja, obdolženi pa je sedel v vozilo ter dejal, da „ga boli kurac za državo in za vse, ter da lahko obdrži njegove dokumente“, nato pa odpeljal s kraja ustavitve. Sodišče nadalje, glede na izpovedbo priče policista, na kakšni razdalji je bil obdolženec ob prepovedi nadaljnje vožnje od policista oddaljen, zaključuje, da je zagotovo slišal izraženo prepoved nadaljnje vožnje, s tem, ko je pred koncem uradnega postopka zapustil kraj ustavitve, pa je uresničil zakonske znake prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, po oceni pritožbenega sodišča povsem zadoščajo.

5. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da niso podane v pritožbi uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ki jih pritožnik uveljavlja v pritožbi.

Pritožnik uveljavlja, da je predlagatelj postopka zoper obdolženega vložil obdolžilni predlog tudi zaradi prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, čeprav ta prekršek sodi v hitri postopek in ni bilo podlage, da prekrškovni organ vloži enotni obdolžilni predlog, saj prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu ni utemeljil razlage, da sta prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena in devetem odstavku 27. člena ZPrCP v medsebojni povezavi, zato je sodišče, ki je vodilo redni postopek, ravnalo v škodo obdolženega.

Pritožba v tem delu nima prav, saj po oceni pritožbenega sodišča iz obdolžilnega predloga izhaja, da so podani pogoji iz drugega odstavka 55.a člena ZP-1 o medsebojni povezavi obeh prekrškov, navedenih v obdolžilnem predlogu. Obdolžencu je namreč zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku (prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP) policist odredil prepoved nadaljnje vožnje in je tako neupoštevanje odredbe policista o prepovedi nadaljnje vožnje (prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP) nedvomno v medsebojni zvezi s prekrškom po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Sodišče zato ni imelo razloga, da bi obdolžilni predlog v delu, ki se nanaša na prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP zavrglo in zadevo v tem delu vrnilo v obravnavanje pristojnemu prekrškovnemu organu in je utemeljeno postopek o prekršku zoper obdolženca vodilo na podlagi enotnega obdolžilnega predloga v skladu s 55.a členom ZP-1 ter s tem ni ravnalo v škodo obdolženega, oziroma ni kršilo procesne določbe 55.a člena ZP-1 na način, da bi ta vplivala ali mogla vplivati na siceršnjo pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče s tem, ko je postopek o prekršku vodilo na podlagi vloženega enotnega obdolžilnega predloga v skladu s 55.a členom ZP-1 tudi ni ravnalo v škodo obdolženega, ker mu ne bi omogočilo plačila globe v polovičnem znesku za prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, kot to pritožnik navaja v pritožbi. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izrecno izhaja pravni pouk, da, če obdolženec ne vloži napovedi pritožbe, plača samo polovico določene globe za prekršek naveden pod točko 2 izreka, če jo plača v roku osmih dni po pravnomočnosti te sodbe. Tudi v tem delu pritožba nima prav, saj prvostopno sodišče ni zagrešilo uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku.

Tudi opozorilo o uklonilnem zaporu, navedeno v izreku izpodbijane sodbe, nima vpliva na siceršnjo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prvostopno sodišče je izpodbijano sodbo izdalo 2. 12. 2014, Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je odločbo U-I-12/12, s katero razveljavlja določbe ZP-1, ki se nanašajo na določitev in izvršitev uklonilnega zapora, izdalo dne 11. 12. 2014. Ker v skladu s citirano odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije določbe o uklonilnem zaporu ne veljajo več, je opozorilo o uklonilnem zaporu v izreku izpodbijane sodbe brezpredmetno.

6. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana materialna kršitev določb zakona, ki določa prekršek iz 1. točke 156. člena ZP-1, ker dejanje, kot je opisano v točki 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje, nima znakov prekrška.

Prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP stori med drugim voznik, ki ne upošteva odredbe pooblaščene uradne osebe o prepovedi nadaljnje vožnje. Iz opisa dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženi odgovoren, ker kot voznik osebnega avtomobila, ko mu je policist zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti prepovedal nadaljnjo vožnjo, le-tega ni upošteval, saj je sedel v vozilo, sunkovito speljal ter kraj zapustil, kar so konkretni izvršitveni znaki prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP. Zato v pritožbi uveljavljana kršitev materialne določbe zakona, ki določa prekršek, ni podana.

7. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopno sodišče v zvezi s prekrškom navedenim pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo dejansko stanje prekrška, tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem smislu, ki ga pritožba izpodbija. Pritožnik v pritožbi namreč navaja, da ni mogoč zaključek, da se je obdolženi zavedal svojega dejanja, to je odklonitve preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom, zato za ta prekršek ni odgovoren. Obdolženec glede na izkazane okoliščine konkretnega kontaktiranja s policistom ni razumel odreditve preizkusa alkoholiziranosti, zato preizkusa ni mogel odkloniti.

Prvostopno sodišče ni sledilo zagovoru obdolženega, da mu preizkus alkoholiziranosti ni bil odrejen, ampak je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi kot priče zaslišanega policista S.Š., ki je obdolženega na kraju ustavitve obravnaval. Ta je izpovedal, da je na jasen način odredil obdolžencu preizkus alkoholiziranosti, ki ga je obdolženec odklonil z navedbo, da ne bo pihal. Takrat sta drug od drugega stala na razdalji enega metra. Glede na navedeno je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da je obdolženi odredbo policista slišal in jo razumel, to je, da mora na odredbo policista opraviti odrejeni preizkus alkoholiziranosti z alkotestom, ki pa ga je odklonil. Prvostopno sodišče je zato pravilno zaključilo, da se je obdolženi pri tem zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti. Pritožbeno sodišče zato pritožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno ugotovljeni subjektivni del dejanskega stanja prekrška, navedenega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe, zavrača kot neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je prvostopno sodišče obdolženemu za storjena prekrška določilo ustrezni sankciji. Tako mu je za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZprCP določilo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR, kar je specialni minimum in predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk. V zvezi z določeno globo je pravilno navedlo in upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo globa višja ali nižja. Za prekršek po devetem odstavku 27. člena ZPrCP je prvostopno sodišče obdolžencu določilo globo v znesku kot je predpisana. Tudi pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče ocenjuje, da niso podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev določenih glob. Prvostopno sodišče je pravilno obdolžencu izreklo tudi enotno sankcijo globo v znesku 1.450,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk. 9. Zaradi vsega navedenega, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

10. Odločitev o naložitvi sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, temelji na določilih prvega odstavka 144. člena in prvega odstavka 147. člena ZP-1, znesek sodne takse 292,50 EUR pa je odmerjen na podlagi tar. št. 8132 taksne tarife v skladu z Zakonom o sodnih taksah.