Jedro

V upravnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila prostovoljno, skupaj s svojim možem, ki je bil zaposlen v JLA in je v njej ostal zaposlen vse do 25. 3. 1992, torej tudi po odhodu iz Republike Slovenije. Odsotnost, ki traja vse od avgusta 1991, ni posledica enega izmed razlogov določenih v 6. alinei tretjega odstavka 1.č člena ZUSDD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi Zakona o urejanju statusa državljana drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDD), ki v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene s tem zakonom. Pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je opredeljen v 1.č členu ZUSDD, pri čemer dejansko življenje pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih in socialnih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz Republike Slovenije zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji je izpolnjen, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1.č člena ZUSDD), pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDD. Če je odsotnost zaradi razlogov iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDD razen iz 2. alinee trajala več kot pet let se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje pet let, v nadaljnjem obdobju pet let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 1.č člena ZUSDD).

V nadaljevanju navaja, da se je z uveljavitvijo Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavni zakon) v Republiki Sloveniji prenehala pristojnost JLA, pri čemer je njene naloge prevzel takratni republiški upravni organ, pristojen za obrambo oziroma tedanja teritorialna obramba. Predsedstvo Republike Slovenije je dne 27. 6. 1990 med drugim javno pozvalo vse aktivne vojaške osebe, da prestopijo iz JLA ter nadaljujejo z delom v slovenski teritorialni obrambi (v nadaljevanju TO RS), s čemer jim je bila zagotovljena kontinuirana zaposlitev v Ministrstvu za obrambo oziroma v TO RS. Možnost prestopa je bila omejena na čas do 18. 7. 1991, ko je takratno predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o umiku tedanje JLA iz Republike Slovenije. Rok za odhod JLA, je bil sprva določen na 3 mesece, kasneje pa sporazumno podaljšan do izteka oktobra 1991, pri čemer je splošno znano dejstvo, da je JLA zapustila Republiko Slovenijo dne 26. 10. 1991. Leta 1992 se je po razglasitvi neodvisnosti BIH v tej državi pričela vojna, ki se je končala s podpisom tako imenovanega „Daytonskega sporazuma“ dne 14. 12. 1995 v Parizu.

Družina tožeče stranke je po izjavi tožeče stranke Republiko Slovenijo zapustila 15. 8. 1991, ko naj bi se z družino odpravila na dopust v BIH, kjer naj bi družina ostala do 15. 9. 1991. Mož tožeče stranke je bil skupaj z družino prisoten na dan 27. 6. 1991, ko je bil objavljen poziv predsednika Republike Slovenije vojaškemu osebju JLA, kot tudi 18. 7. 1991, ko je predsedstvo SFRJ sprejelo sklep o dokončnem umiku tedanje JLA iz Republike Slovenije. Iz navedenega izhaja, da sta zakonca A. še pred avgustom 1991 vedela, da bo moral B.A. kot pripadnik JLA Republiko Slovenijo zapustiti najkasneje do konca meseca oktobra istega leta, če ne bo prestopil iz JLA v TO RS. Iz priloženih dokazil je razvidno, da je bil mož tožeče stranke v JLA kontinuirano zaposlen do 25. 3. 1992 do razglasitve neodvisnosti BIH od Jugoslavije, pri čemer se je dne 10. 4. 1992 pridružil TO BIH (kasneje armadi BIH), kjer je deloval tudi po prenehanju vojnih spopadov v BIH vse do upokojitve dne 31. 1. 2010. Upravni organ prve stopnje v obrazložitvi nadalje navaja, da je po tem, ko je zaslišal priče ter vpogledal osebni karton stalnega prebivališča za tožečo stranko zaključil, da je tožeča stranka dne 12. 11. 1991 odjavila naslov stalnega prebivališča v K. ter se izselila prostovoljno iz države, kar pomeni, da je s tem dnem prekinila z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Ugotavljanje upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije iz razlogov navedenih v členu 1.č ZUSDD je ob omenjeni ugotovitvi brezpredmetno. Upravni organ po tem, ko je v postopku ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, je njeno prošnjo zavrnil. Ministrstvo za notranje zadeve RS je z odločbo št. 2140-21/2013/2 (1312-03) z dne 10. 6. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnilo.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija prvostopno odločbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da se je tožeča stranka leta 1983 preselila k možu B.A., ki je služboval v garnizonu in od tedaj dalje živela v Republiki Sloveniji, kjer je bil mož tožeče stranke zaposlen v jugoslovanski ljudski armadi (v nadaljevanju JLA). Avgusta leta 1991 sta z možem odšla na letni dopust v BIH, od koder se nista mogla več vrniti v Republiko Slovenijo. Zatrjujeta, da svojega stalnega prebivališča v K. nista nikoli odjavila in se nista prostovoljno odselila iz Republike Slovenije. Ugovarjata verodostojnost odjave iz registra stalnega prebivalstva. Organ, ki vodi evidenco ne razpolaga z od nje lastnoročno podpisano odjavnico, ki bi potrjevala, da se je tožeča stranka samovoljno odjavila iz stalnega prebivališča. Ugovarja ugotovitvam upravnega organa, da naj bi se v mesecu avgustu odselila iz naslova stalnega prebivališča. V nadaljevanju opozarja na nelogičnosti obrazložitve izpodbijane odločbe, v zvezi z njenim odhodom iz kraja stalnega prebivališča v K. in dodaja, da je predvsem sporno pričanje priče C.C., ki je bila zaslišana v odsotnosti pooblaščenke tožeče stranke, predvsem pa meni, da je sporno ugotavljanje vloge moža tožeče stranke v osamosvojitveni vojni in njeni vlogi kot oficirja JLA. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vložila vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje dne 14. 4. 2011 kot državljanka druge države naslednice SFRJ. Odločitev je upravni organ prve stopnje pravilno oprl na določbe ZUSDD-b, ki je začel veljati 24. 7. 2010. Po določbi 1. člena ZUSDD se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih (ZTuj-1) na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje določene v ZUSDD. Kaj pomeni dejansko življenje v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 1. člena ZUSDD določeno, kot pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kdaj je navedeni pogoj izpolnjen oziroma katere odsotnosti iz Republike Slovenije ne prekinjajo dejanskega življenja določa 1.č člen ZUSDD. Po navedenem določilu (člen 1.č ZUSDD) dejansko življenje pomeni, da ima posameznik središče življenjskih interesov glede na osebne, družinske, ekonomske, socialne in druge vezi, ki kažejo, da med njim in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Odsotnost iz RS pa je upravičena, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju, ne glede na razlog, ni bila daljša od enega leta. Pogoj dejanskega prebivanja pa je izpolnjen tudi, če je odsotnost, zaradi razlogov določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDD, med katerim je kot razlog naveden tudi odhod osebe iz RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivališča v trajanju do pet let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila v mesecu avgustu 1991, iz registra stalnega prebivališča pa izhaja, da je tožeči stranki stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prenehalo dne 12. 11. 1991, torej pred 26. 2. 1992, ko se je izvršil izbris državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ iz registra stalnega prebivališča. Sodišče se strinja z ugotovitvijo organa prve stopnje, navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožeča stranka ne izpolnjuje vseh pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz prvega odstavka 1. člena ZUSDD. Tudi po mnenju sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da je tožeča stranka Republiko Slovenijo zapustila prostovoljno, skupaj s svojim možem, ki je bil zaposlen v JLA in je v njej ostal zaposlen vse do 25. 3. 1992, torej tudi po odhodu iz Republike Slovenije. Tudi po mnenju sodišča odsotnost tožeče stranke, ki traja vse od avgusta 1991, ni posledica enega izmed razlogov določenih v 6. alinei tretjega odstavka 1.č člena ZUSDD. Tožeča stranka ne izkazuje, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kljub njeni odsotnosti izpolnjen, zato je upravni organ prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDD, upoštevaje pri tem tudi določbo 1.č člena ZUSDD, pravilno prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, zaradi neizpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990, to je od dneva odjave iz stalnega prebivališča dalje, zavrnil. Tudi po mnenju sodišča, je bilo dejansko stanje glede prostovoljnosti odhoda tožeče stranke iz Republike Slovenije v mesecu avgustu 1991 pravilno ugotovljeno. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki se nanaša na zaslišanje priče C.C., ki je upravnemu organu pojasnil vlogo zakonca tožeče stranke kot oficirja JLA v času osamosvojitvene vojne sodišče dodaja, da upoštevaje določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDD vloga zakonca tožeče stranke v času osamosvojitvene vojne na odločitev ne vpliva, pričanje navedene priče pa pojasnjuje razlog odhoda, ki dodatno utemeljuje zaključek upravnega organa prve stopnje, da je tožeča stranka dejansko prostovoljno v mesecu avgustu zapustila Republiko Slovenijo in ne le odšla na dopust v BIH, kot želi prikazati tožeča stranka. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev pravil postopka. Tožeča stranka je bila pred izdajo izpodbijane odločbe o vseh dejstvih in dokazih seznanjena in ji je bila dana možnost, da se o njih seznani ter izjasni, kar je tožeča stranka v svojem odgovoru dne 27. 9. 2012, to je pred izdajo izpodbijane odločbe tudi storila, upravni organ prve stopnje pa je na njene ugovore tudi po mnenju sodišča utemeljeno odgovoril. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.