Jedro

Ne glede na to, ali je imela ponovna vzpostavitev društva v letu 1935 učinek ex tunc ali ex nunc, upravna odločba, s katero je bila odločba o razpustu društva razveljavljena in je bilo društvo ponovno vzpostavljeno, sama po sebi ni mogla poseči v obstoječi premoženjskopravni položaj, ki je nastal po prenehanju pravne osebnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po dovolitvi obnove ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, (1) da je bil lastnik nepremičnine parc. št. 310, vl. št. ..., k.o. ..., od začetka izgradnje Ljudskega doma leta 1922 do njegovega podržavljenja v letu 1946, društvo B. in (2) da toženka oziroma njena pravna prednica Župnija ... ni bila lastnica navedene nepremičnine v istem časovnem obdobju. Toženki je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da razpustitev večjega števila društev z odločbo z dne 17. 3. 1933 (pravilno: 17. 2. 1933) in razveljavitev te odločbe o razpustu dne 15. 7. 1935 pomeni ponovno vzpostavitev B. Razveljavitev odločbe o razpustu je namreč po avtentični razlagi Državnega sveta učinkovala na vse pravne posledice razpusta in je zato imela učinek ex tunc (v sodbi sodišča druge stopnje je pomotoma navedeno ex nunc). Kot neutemeljeno je zavrnilo pritožbeno stališče, da vzpostavitev pravne osebe, ki je z nekim pravnim aktom prenehala, ni možna in da nova ustanovitev ni enaka pravnemu nasledstvu. Ker toženka ni pravna naslednica B., razpuščene v letu 1933, ni bila nikoli lastnica spornega Ljudskega doma in zaradi tega na njem nima nobenih pravic ne glede na to, ali je B. prenehala ali je bila ponovno vzpostavljena.

3. Toženka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka. Ob nesporni ugotovitvi, da je Odlok kraljeve banske uprave Dravske banovine z dne 17. 2. 1933 pravnomočna oblikovalna odločba in da je ta akt postal materialno pravnomočen, ni jasno, zakaj s prenehanjem lastnice sporne nepremičnine kot pravne osebe ni prenehala njena lastninska pravica na tej nepremičnini. Četudi bi bilo akt o razpustitvi društva mogoče spremeniti z učinkom ex nunc, to še ne pomeni, da se premoženje, ki je bilo odvzeto pravni osebi za čas njenega neobstoja in ki so ga imeli ta čas v lasti tretji v dobri veri v zaupanju v zemljiško knjigo, lahko odvzame. S prenehanjem B. to društvo ni imelo več statusa pravne osebe in ni bilo več subjekt zemljiškoknjižnega vpisa. Kadar se z odpravo upravne odločbe (z učinkom ex tunc) vzpostavlja pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odločbe, je odprava možna le v primeru, če odločba še ni bila izvršena, tj. če še niso bile izkoriščene pridobljene pravice. Tožena stranka je bila tedaj že vpisana kot lastnica sporne nepremičnine, tako da bi tako učinkovanje odločbe iz leta 1935 na lastninsko pravico glede sporne nepremičnine, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, predstavljalo nedopusten poseg v pridobljene pravice, katerih varstvo je bilo kot načelo v Kraljevini Jugoslaviji priznano v večjem obsegu kot v moderni Sloveniji. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da je bilo razpuščeno pravno osebo po predpisih Kraljevine Jugoslavije možno oživiti. Sodišče druge stopnje ni presodilo ugotovljenih dejstev na podlagi 38. člena Društvenega zakona Kraljevine Jugoslavije, po katerem se premoženje društva po njegovem prenehanju razdeli v skladu z društvenimi pravili. Ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni navedbi, da ponovna ustanovitev ne pomeni pravnega nasledstva in da v obravnavani zadevo pravno nasledstvo tožeče stranke ni podano, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB3 in 45/2008). Tožena stranka predlaga, naj sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. V prvem postopku je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za ugotovitev, (1) da je bil lastnik nepremičnine parc. št. 310, vl. št. ..., k.o. ..., od začetka izgradnje Ljudskega doma leta 1922 do njegovega podržavljenja v letu 1946, društvo B. in (2) da toženka oziroma njena pravna prednica Župnija ... ni bila lastnica navedene nepremičnine v istem časovnem obdobju. Ugotovljeno je bilo, da je toženkina pravna prednica sporno nepremičnino podarila B., ta pa je na njej z njenim vedenjem zgradila Ljudski dom. Toženka se je ves postopek branila s trditvijo, da je bila v spornem obdobju lastnica nepremičnine njena pravna prednica, ki je bila ves čas kot lastnica vpisana v zemljiški knjigi. V predlogu za obnovo postopka je toženka navedla, da je bila B. z upravno odločbo v letu 1933 razpuščena in da je edino ona mogla dobiti njeno premoženje. Predlagala je, da se na podlagi novega dejstva, tj. prenehanja B., in novega dokaza, tj. odločbe o razpustu društva, tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na obdobje po objavi uradnega razpusta društva dne 25. 11. 1933, zavrne.

7. Sodišči sta odločbi, izdani v obnovitvenem postopku, temeljili na ugotovitvah, (1) da je bila B. z odlokom banske uprave z dne 17. 2. 1933 razpuščena, (2) da je Ministrstvo za notranje posle dne 15. 7. 1935 odločbo o razpustu razveljavilo, in (3) da je bila z razveljavitvijo odločbe o razpustu B. ponovno vzpostavljena. Na teh ugotovitvah sta sodišči gradili pravno stališče, da odločba iz leta 1935 pomeni ponovno vzpostavitev društva z vsemi pravnimi posledicami (torej tudi premoženjskimi). Tako materialnopravno stališče je zmotno.

8. B. je bila razpuščena na podlagi § 11 Zakona o društvih, shodih in posvetih (Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 403/1931). Posledica razpusta je bilo prenehanje pravne osebnosti društva.(1) Prenehanje pravne osebe ima po splošnih pravnih pravilih za posledico prehod njenega premoženja na drug subjekt. Pravna oseba, ki je prenehala obstajati, ne more biti več lastnik premoženja. To izhaja tudi iz § 19 navedenega zakona, v skladu s katerim je moralo v primeru prenehanja društva obče upravno oblastvo prve stopnje nadzirati, da se uporabi društvena imovina po odredbah pravil odnosno zakona. Ne glede na to, ali je imela ponovna vzpostavitev društva v letu 1935 učinek ex tunc ali ex nunc, upravna odločba, s katero je bila odločba o razpustu društva razveljavljena in je bilo društvo ponovno vzpostavljeno, sama po sebi ni mogla poseči v obstoječi premoženjskopravni položaj, ki je nastal po prenehanju pravne osebnosti. Nenazadnje s prenehanjem pravnega subjekta ne postane relevantno le vprašanje prehoda lastninske pravice glede nepremičnin, kar je predmet obravnavane zadeve, marveč - med drugim - tudi vprašanje odgovornosti za dolgove. Tudi ta okoliščina utemeljuje sklep, da po ponovni vzpostavitvi društva lastninska pravica glede sporne nepremičnine ni že s samo vzpostavitvijo pravne osebnosti prešla nazaj na društvo. Za tak prehod je bilo potrebno določeno pravno ravnanje, o obstoju oziroma neobstoju tega pa v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni ugotovitev.

9. Po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče toženkini reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi materialnopravno napačnega stališča, ki sta ga zavzeli tako sodišče druge stopnje kot sodišče prve stopnje, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bo moralo v nadaljevanju na podlagi zbranega dokaznega gradiva ugotoviti, ali je lastnica sporne nepremičnine po razpustu B. postala pravna prednica tožene stranke in ali je lastninska pravica glede sporne nepremičnine po ponovni vzpostavitvi društva prešla nanjo. V dvomu bo odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, pri tem pa ni odveč opozoriti, da tožnica uveljavlja dva tožbena zahtevka in da dokazno tveganje pri vsakem od njiju ni nujno porazdeljeno med pravdni stranki na enak način.

10. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že iz opisanega razloga, revizijsko sodišče ostalih revizijskih očitkov ni presojalo.

11. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

.Op. št. (1): Prim. Andrejka, Rudolf, Društveno pravo v Sloveniji, Ljubljana, 1928, str. 154 in nasl., in tudi Štempihar, Juri, Zasebno pravo, Splošni del, ponatis, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2003, str. 82.